Kaj lahko partnerju damo?

Včeraj sem bila v CD na tretjem pogovoru s Šimlešo in Milivojevićem o zablodah v ljubezni. Ne, tokrat si nisem delala zapiskov, zato ne bo izčrpnega poročila ...

Milivojević je imel rahel samoljuben izpad, kar me je še bolj utrdilo v prepričanju, da ga ne maram preveč. Šimleša pa je v svojem klasičnem stilu govoril o svojih pogledih na zablode. Trije mušketirji na odru se tokrat niso dobro harmonizirali/umerili, kar je škoda. Gnilo jajce je bil Milivojević.

Kot sem že zadnjič napisala, si lahko večino izjavljenega v miru preberemo v njunih knjigah. Zopet je bilo govora o iskrenosti, kako je potrebna že na samem začetku spoznavanja potencialnega partnerja. Da je potrebno tudi pri ljubezni uporabljati možgane in pravilno oceniti, ali je partner primeren za nas. Sklepanje kompromisov je potrebno, ampak ne kompromisarstvo, ko sklepamo kompromise, ki nam škodujemo.

Razumeti moramo, da nam partner ni dolžan vedno izpolniti vseh želja, da nas ima pravico zavrniti, vendar mora biti negativnih odgovorov dosti manj, kot pa pozitivnih. V zvezi ne smemo samo dajati, ampak imamo vso pravico tudi dobivati.

Svoji dragi lahko dam ... VSE!

Šimleša nam je na koncu svetoval, da naj dobro razmislimo, kaj lahko partnerju damo. Včasih si v glavi naredimo seznam lastnosti (veščine), ki bi jih moral imeti partner, a ne preverimo, ali smo mi kompatibilni s temi lastnostmi. Ali mi te lastnosti sploh potrebujemo. Sama sem že večkrat spraševala svoje prijatelje, kaj mislijo, da lahko partnerju dajo. Nobeden ni znal takoj povedati odgovora. Še posebej moški prvo pomislijo na materialno plat odnosa, nato na seksualne spretnosti, potem pa je z idejami že konec.

Res, kaj lahko damo partnerju? Danes sem v fitnesu s tem vprašanjem mučila oba trenerja in zelo sem radovedna, kaj mi bosta v petek odgovorila. Vi že poznate odgovor?

Kako do dobrih hlačnih nogavic

Prejšnji teden sem ugotovila, da imam v omari same nogavice z 20 DEN, torej pretanke za tako nizke temperature. Poleg tega se, preverjeno, 20 DEN zelo hitro raztrgajo, ko jih nosim pod hlačami. Nekatere moje prijateljice celo zimo ne nosijo hlačnih nogavic, jaz pa jih jeseni dokaj hitro oblečem, čeprav nerada. Nič ni hujšega, kot če te zebe v stopala (ko sedim za pisalno mizo) ali bedra (ko se vozim na kolesu).

Nimam pojma, kako moški zdržijo brez nogavic. Je tista malo večja količina dlak dovolj, da jih pozimi ne zebe???

Dan kasneje sem se čisto slučajno znašla v Müllerju in pogledala ponudbo nogavic. Stala sem pred regalom s približno desetimi različnimi znamkami nogavic s 40 DEN. Katere naj kupim? Če bi na polici bile tri, bi se lažje in hitreje odločila - ta fenomen poznamo iz vedenjske ekonomije.

Na koncu sem se odločila za meni bolj znani blagovni znamki Kunert in Hudson. Nisem jih takoj preizkusila, ker še ni bilo tako mrzlo. Medtem je prišla revija VIP, kjer so ravno testirali hlačne nogavice. Sicer 20 DEN, ampak vseeno je test uporaben tudi za nakup debelejših nogavic.

Zmagale so nogavice Kunert Mystique 20. Če primerjam debelejše nogavice te znamke, se strinjam z VIP oceno: so zelo raztegljive, malo se obrabijo in zelo so udobne. Kupila sem številko III, ampak bi lahko zaradi izredne raztegljivosti manjšo.

Nogavice Hudson me pri nošenju niso tako navdušile; v testu jih tudi niso obravnavali. Imajo nižji pas, kar je za nekatere ženske zelo pomembno. So pa manj raztegljive (elastične) in obraba je večja. Cena obeh nogavic je podobna (8 do 9 EUR).

V VIP testu so zelo dobro ocenili nogavice Fiore Alani 20, vendar so dobile izredno negativno oceno za elektrostatičnost. Tudi mene jezi, če so nogavice naelektrene. Naslednjič bom poiskala še nogavice Sisi Style, ki so jih na testu tudi pohvalil, so pa polovico cenejše od nogavic Kunert.

Včasih so takšni testi zelo neuporabni, pristranski in celo škodljivi. Pri nogavicah pa zelo dobrodošli, saj lahko z nakupov dobrih nogavic veliko prihranimo. Če kje velja rek "manj je več", potem je to pri nogavicah. O tem sem že pisala v Vsaka ženska si zasluži dobre hlačne nogavice.

Metelkova - dve podobi ene ulice

Končno sem izbrala nekaj fotografij s fotografske delavnice o ulični fotografiji, ki sem jo obiskala oktobra letos. Mentor Jure Kravanja nas je odpeljal na Metelkovo. Najprej smo se z zakonitostmi fotografiranja arhitekture spoznavali v "lepem" delu Metelkove, kjer so muzeji. Ja, tudi v Ljubljani imamo muzejsko četrt, če še niste vedeli.

V drugem delu, ko nas je že pošteno zeblo, pa smo šli v umetniški del Metelkove, ki je izredno težaven za fotografiranje, ker je preveč poln in pisan.

Če koga zanima: na Metelkovi (kulturni center KULT3000 - nasproti kavarne v Slovenskem etnografskem muzeju) pravkar poteka razstava Jureta Kravanje, kako je on skozi objektiv videl ta prostor. Ko boste videli njegove fotografije, vam bo jasno, zakaj ima mojstrski naziv (jaz pa ne).

No, naj v svoj zagovor povem, da je Jure Metelkovo obiskal večkrat, predvsem poleti. Odločil se je za uporabo širokokotnega objektiva, zato so motivi na njegovih fotografijah predstavljeni drugače, boljše, zanimivejše.

 

Zelenjava in muzej? Že večkrat videno (v tujini), vendar je bilo tam rastlinje v dosti boljšem stanju. A res ne zmoremo neke ideje speljati do konca kot je treba? Je nekaj kolov in bolne bučke dovolj za slovensko obliko "umetnosti"?

Z malo razmišljanja in pridnosti bi v soboto dopoldne izginile tudi takšne "inštalacije"

V kavarni Slovenskega etnografskega muzeja je izredno prijetno vzdušje in dobila sem domači sok iz črnega grozdja. Vredno obiska!

 

Naš mentor nas je vzpodbujal, da naj iščemo refleksije - v njegovih fotografijah so pogosto prisotne

 

Opoldne smo odšli na "drugo stran" Metelkove, ki je z estetskega vidika grda, vsaj meni. Problem je prevelika nasičenost in umazanija.

 

V tem delu je tako smrdelo po urinu, da sem fotografirala hitro in s čim manj dihanja. Na srečo smo hitro odšli na novo lokacijo - železniško postajo.

 

 

Upam, da se bo muzejska ploščad priljubila tudi Slovencem, da ne bomo samo v tujih mestih obiskovali muzejev, na domače pa pozabili.



Jesensko-zimske zasaditve v murgelskem vrtu

Preden bo sneg popolnomo spremenil podobo vrta, sem fotografirala letošnje jesensko-zimske zasaditve. V atriju sem posadila samo tri mačehe, pred vhodom malo več. Na splošno so kombinacije barvno umirjene, vendar so mi zelo všeč. Nekaj rožic sem kupila, nekaj sem jih imela od lani.

Zanimivo je, kako so lonci različni, če jih pogledam iz različnih strani. Rdeče hoste so nove in prav zanima me, kako bodo prenesle zimo.

 

Lepo je opazovati spreminjanje narave - nič več ni ostalo od poletnega obilja, saj se narava pripravlja na počitek.

Tole pa vidijo obiskovalci

Pogled iz moje pisarne

 

 

Dobrodošli!

Pijančki med nami

V današnjem časopisu Finance sem prebrala tole:

Slovenija se po porabi alkohola na prebivalca uvršča na peto mesto v Evropski uniji (EU), kažejo podatki svetovne zdravstvene organizacije WHO. Bolj so prizadeti moški in prebivalci vzhoda države. To je nekaj podatkov iz minuli teden izdane knjige Alkohol v Sloveniji, v kateri je izpostavljena potreba po celoviti politiki, kot problematičen pa je označen permisiven, preveč toleranten, odnos do alkohola. 

Tvegana in škodljiva raba alkohola predstavljata velik zdravstveni problem, navajajo avtorji knjige. Registrirana poraba alkohola se je namreč v obdobju od leta 2000 do 2010 v Sloveniji gibala med 10,3 in 13,5 litra čistega alkohola na odraslega prebivalca na leto.

Medtem ko sem si pripravljala čaj, sem razmišljala, kaj bi kot delodajalka naredila, če bi kdo od mojih zaposlenih bil alkoholik. Ugotovila sem, da bi bila skrajno netolerantna. Zanimivo je, da se toliko govori o alkoholizmu, naša odnos do njega pa se ne spreminja. Ob omembi uživanja alkohola vedno vsi pomislimo na praznovanja in zabave - no, v veseli družbi, kot je recimo za Martinovo je pa vseeno dovoljeno, da kaj popijemo.

Alkoholizem je prisoten pri obeh spolih!

Seveda se lahko zabavamo tudi z alkoholom, vendar zaradi tega še nismo alkoholiki. Tisti, ki so od alkohola odvisni, so problem. Ker so odvisno ves čas, tudi zjutraj in med tednom.

Torej vsi tisti delodajalci, ki ne poskrbijo za alkoholne teste na delovnem mestu, tiho podpirajo alkoholizem. Delajo škodo svojemu podjetju in širši družbi. Zdaj veste, kako bi se lotila pijančka v svoji firmi - nekaj zaporednih pozitivnih testov in bi bila zadeva rešena.

Alkoholizem prinaša samo gorje in čisto nikomur ne koristi, zato moramo biti do njega zelo kritični. Danes se kar zabavajte, tudi z alkoholom, potem pa vsaj teden dni ne pijte alkohola. Ne zmorete tako dolgo abstinirati? Hmmm, to je pa problem ...