Se še spomnite pogumne avanturistke iz Ptuja Benke Pulko, ki je z motorjem prepotovala vseh sedem celin? In potem izdala čudovito knjigo in imela še bolj čudovita potopisna predavanja. Zasledila sem, da se je poročila, o tem, kaj počne, pa nismo nič več slišali. V
Mojih financah so z Benko Pulko objavili fantastičen intervju. Objavljam nekaj meni najbolj zanimivih odgovorov; intervju si zasluži, da ga preberemo v celoti (v reviji ali na internetu), ker je navdihujoč, nam nastavlja ogledalo in pove, kako lahko je biti optimist.
Zelo dobro razumem njeno razmišljanje - ko živiš v tujini, so ti domača politična in gospodarska dogajanja zdijo tako plehka, nepomembna, malenkostna, čista izguba časa, ki nikamor ne pelje. Po sedmih letih življenja v Sloveniji se moram na različne načine truditi, da ne izgubim te zdrave, kritične distance do slovenskih "namišljenih problemov". Potovanja, branje tuje literature in časopisov, srečevanje s tujci so odlična pomoč.
Benka Pulko
Intervju (nekaj izbranih vprašanj):
Kakšno energijo čutite pri nas doma?
O energiji v Sloveniji ta hip ne želim veliko razmišljati, ker je na psu. Čistilna akcija, ki si je tako goreče želimo, se bo začela šele takrat, ko se bo kritična masa premaknila v korist pozitivno mislečih in delujočih. Sicer bomo še naprej tudi v prihodnje resno ogrožen narod, ki se igra z lastno eksistenco. Integriteto smo tako in tako že zakockali.
Pogosto poudarjate vztrajnost! Je po vašem mnenju pomembnejše, da je človek v življenju nadpovprečno vztrajen ali da je nadpovprečno pameten?
Brez vztrajnosti ne gre, niti pri pametnih: Einstein, Curie, Michelangelo, Zuckerberg ... Mislim, da je za dobro povprečje pomembna zdrava mešanica obeh. Ne vem, ali bi se strinjala z dodatkom nadpovprečno. Saj veste, vsega v zmernih količinah. Lepo bi bilo, če bi nadpovprečno pametnim lahko zaupali voditi ta svet, a kaj, ko bi jim ob tem pomagalo toliko milijonov nadpovprečno vztrajnih neumnih.
Lahko daste našim bralcem nekaj napotkov, kako ne glede na vse ovire postati čim bolj vztrajen pri doseganju življenjskih ciljev?
Odgovorite si na vprašanje, kaj vas pravzaprav stane, če v življenju naredite nekaj, s čimer boste presegli samega sebe. Ovire začnite čim prej dojemati kot izzive. Med izbiranjem ciljev se nujno zrite v prihodnost. Ko stopite na pot, se nehajte spraševati o pravilnosti odločitve. Ne pozabite, da mora vsak od nas vsaj enkrat v življenju garati. Med resnim delom ni časa za dvome in pritoževanje. Miselna utrditev cilja in vere vase nista nikoli odveč. Čas in uspeh sta v glavnem vedno na strani vztrajnih. Srečno na pot! Če se še vedno niste premaknili, začnite spet brati točko ena.
Vsi navajajo, da imate izjemno življenjsko energijo! Ste jo imeli že pred tem potovanjem ali ste jo dobili šele na njem?
Življenjska energija se ne najde na bencinski črpalki ali na razpotjih sveta. Meni so jo morali podtakniti že pri rojstvu ali pred njim, saj ostaja z mano ne glede na to, kje sem ali kaj počnem. Zdi se mi, da gre obilna energija z roko v roki z ljubeznijo do življenja in spoštovanjem vsega okoli nas. Tega so me naučili že zelo zgodaj. Na srečo. Na mojo velikansko srečo! Vse drugo so podrobnosti, ki se jih naučimo na poti skozi življenje; pa naj se sprehodimo okoli sveta ali za vedno ostanemo doma.
Pogosto je pri ljudeh težava, da premalo spoštujejo samega sebe in nimajo vere vase. Ste se vi s tem že rodili ali ste to pridobili skozi čas?
Samospoštovanje je pogoj za vero vase. Ne eno ne drugo ni dedno, torej ju nekje staknemo. Osebno sem imela to srečo, da so me vzgajali prisebni, odgovorni in ljubeči ljudje, ki so mi dovolili iskati lastne meje, ne da bi mi vsiljevali svoje. Ko je bil seveda čas za to. Pred tem so me naučili spoštovanja, umetnosti poslušanja in predvsem - dovolili so mi biti radovedna.

Veliko ljudi ima svoje sanje, pa se jim vsi smejijo, češ da so sanjači. Sami pa pravite, da ne smemo verjeti, da nekaj ni mogoče le, ker drugi tako pravi. Toda to je najbrž laže reči kot narediti ...
Nihče ni rekel, da je življenje lahko. Za večino dobrih reči se pač moramo prekleto potruditi. Najlaže je v življenju iskati najlažjo pot. Ampak kot pravi dober pregovor: Do krajev, kamor se splača iti, ni nobenih bližnjic. Lahko rečem le, da trditev drži. Če se komu ne ljubi nikamor, pa je seveda tudi prav. Si predstavljate gnečo na cestah, če bi bili vsi v pogonu... Vsak se mora pri sebi odločiti, kdo ti bo kazal smer: ali tisti, ki še nikoli ni bil nikjer, ali si boš drznil pravo pot zase poiskati sam.
Kateri so vaši glavni dohodki in kam vlagate denar?
Najdonosneje služim takrat, ko ne delam za denar. Ko sem zaposlena z delom za dušo in ljube ljudi.
V teh pogoltnih ekonomskih časih se najbolj splača vlagati v lastno srečo. To je edina naložba s stabilno pozitivno obrestno mero. Manj dela in več prostega časa pomeni tudi, da boste neprimerno manj obdavčeni. Kajti osebna sreča je edini neobdavčeni profit.
Ne razumem sicer prav dobro, zakaj se več ljudi ne odloči za takšno, prijaznejšo osebno finančno strategijo: manj delam, več imam. Če bi dodali še mantro: manj zapravim, več mi ostane, bi bili bogati vsi. Pa saj vam ne pravim nič novega, že Guy Clark je vse povedal v svoji pesmi Homegrown Tomatos: "Samo dveh reči na svetu ne more kupiti noben denar: prave ljubezni in doma pridelanega paradižnika."
Kako si predstavljate sami sebe čez 20 let in kako Slovenijo?
Luštno bi bilo, da bi bila še vedno živa, prisebna in ljubljena. Mislim, da si obe s Slovenijo lahko želiva isto...
Ali razmišljate, da bi kdaj za vedno zapustili Slovenijo?
Nimam razloga za zapuščanje Slovenije, ker me tako in tako skoraj nikoli ni doma. Tudi redno bivališče ostaja v Sloveniji, čeprav me je povsod drugje več kot na domačem pragu. Slovenski potni list je še vedno dovolj dober sopotnik. Za zdaj mi je na razpotjih sveta veliko lepše kot doma. Ko se bodo vremena zjasnila tudi Slovencem, ko se bodo nehali prepirati, kdo je imel prav, ali partizani ali domobranci, potem bom verjetno tudi sama videla več smisla za posedanje doma.
Do takrat ostajam zvesta spoznanju, da je življenje prekratko in predragoceno za brezplodne debate o rečeh, ki jih ne moremo spremeniti, hkrati pa smo preneumni, da bi se iz njih kaj naučili. Medtem ko se drugi prepirajo, sem se odločila, bom imela mir. Pa če tudi ga moram imeti kje drugje kot doma.
