ponedeljek, 01. avgust 2011

Izlet: Po hrupnih ovinkih do Weissensee

Za vse, ki se zabavate ob mojih doživljajih na dopustu, predvsem v hotelskih sobah, imamo novo zgodbico.

Najboljši mož vseh možev me je že pred nekaj tedni vprašal, kaj bi rada počela okrog mojega rojstnega dne. Optimistično sem predvidevala, da bo v Ljubljani takrat 35 stopinj, zato sem predlagala, da za podaljšani vikend odpotujeva nekam višje v Avstrijo.

Dragi mož je hitro našel izredno dober eko hotel z luksuzno sobo in fantastično hrano. V četrtek popoldne sva se odpravila tja in bila v dveh urah na cilju. Na vsakem koraku sva videla genialne ideje hotelirske družine v tretji generaciji, kako razvajati gosta. Začelo se je že na recepciji, ko nama je mlada dama za sprejemnim pultom prišla zaželet dobrodošlico s stiskom roke (bil je malo mlahav, ker je bila iz Y generacije) na najino stran pulta. Takoj sva dobila pijačo in se v miru odpravila proti sobi. Bila je krasna, z vrhunskimi materiali in detajli ter s fantastičnim razgledom.

Moje šolano oko je takoj opazilo vaško cerkev, ki je stala malo nižje od hotela, vendar sem optimistično predvidevala, da bodo zvonovi v cerkvenem zvoniku ponoči počivali. Napaka! Dominik je že med vožnjo omenjal, da so Avstrijci tukaj kar precej verni. In neprestano zvonenje, vsakih 15 minut, navzven simbolizira njihovo vernost. Tudi ponoči.

Ceno noč nisem spala, saj me je vsakih 15 minut prebudila ura. Zvonovi so bili uglašeni na dokaj visoko frekvenco, ki je bila strup za moja občutljiva ušesa. Zjutraj sem iz postelje vstala popolnoma uničena in utrujena.

Po zajtrku sva šla na recepcijo, kjer so z nama sicer sočustvovali, vendar niso mogli pomagati. Tako pač je. Nekaj se sicer pogovarjajo o tem, ampak rezultatov še ni. Nisem jih vprašala, ali morebiti imajo v skladišču skrito raketo, no, tudi razstrelivo bi vzela, da uničim zvonik. Vidite, tako sem bila obupana.

Poslovila sva se od super dobrega hotela in se kot brezdomčka odpravila v neznano. Ogledala sva si naslednjo, malo večjo vas, in ugotovila, da tudi tam pridno zvonijo. Vsakih 15 minut. Zdaj sva razumela: če bi samo v eni (turistični) vasi ukinili nočno zvonenje, bi bil to izreden poraz za vaškega župnika. Odločitev o nočnem miru (= neposiljevanju z zvokom) bi morala biti sprejeta na večjem področju, tega pa cerkev ne bi dovolila, saj z nenehnim zvonenjem opozarja na svojo prisotnost.

Dokaj hitro sva se odločila, da obiščeva Weissensee, najvišje ležeče avstrijsko jezero (1100 m), ki je obiskano tako poleti, kot pozimi, ker hitro zamrzne. Zelo sem navdušena nad tem jezerom, naredila sem tudi nekaj fotografij, ki jih bom objavila v naslednjih dneh.

Prenočišče sva našla v majhnem privatnem penzionu, direktno ob jezeru, vendar tudi tam ni šlo brez zapletov glede hrupa. Ne, nisva odmontirala zvonika na vaški cerkvi, ker ga v bližini penziona ni bilo. Vendar, z Dominikom sva združila gradbeniško znanje in vsaj delno rešila problem, da sem lahko spala pri zaprtem (!) oknu. So pa v največji turistični vasi okrog jezera imeli kar dve cerkvi, ki sta tudi zvonili na 15 minut. Se nadaljuje ...

3 komentarji:

  1. Sočustvujem z vami glede zvonenja. Jaz stanujem poleg cerkve, kjer zvonijo kot v Rimu, ponoči pa je razsvetljena z 400 W reflektorjem. Če se kdaj pritožim, vedno dobim odgovor, da je cerkev prej stala kot moja hiša. Noro, takoj bi se preselila k+drugam - v tišino in predvsem v temno noč. Za vas je to vse normalno, mene pa so prikrajšali za to osnovno dobrino,
    Lep pozdrav!

    OdgovoriIzbriši
  2. Pri nas v Rušah je blažen mir. Čeprav v cerkvi, ki je le 300m zračne razdalje od najine spalnice, zvonijo vsakih 15 minut. Človek se tako navadi, da tega niti ne sliši več. Je pa moteče ekstra dolgo zvonjenje čez vikend malo pred 7 oziroma ob 7h zjutraj in vsako večer ob 21h. Zato, če odkrijete način kako jih utišati: javite :-D

    OdgovoriIzbriši
  3. Tako izkušnjo sem že dala skoz. Ja, tudi to je eden od razlogov, zakaj se grem raje mestni turizem...
    LP!

    OdgovoriIzbriši