Prešeren ni naš največji slovenski pesnik?

Kulturni praznik. Hja. Le kaj bi z njim počeli, se pogosto vprašamo. Tudi jaz ga bom preživela na izletu v naravi in ne v kulturni ustanovi. Sem pa se malo zamislila, kakšen odnos imam do Prešerna. Dobro, v šoli smo ga na široko obravnavali in slavili kot enega največjih slovenskih pesnikov. Pa mi je dala misliti izjava Andreja Rozmana Roze, ki sem jo prebrala v včerajšnji izdaji Zarje:

" Mislim, da Slovenci ne znamo biti kritični do Prešerna, do njegovega odnosa do Primicove Julije. Da je tako izpostavil ljubezen z žensko, za katero je trdil, da jo ima rad! V nasprotju z njenimi željami. Kateri kreten bi to naredil, če bi imel z njo kakšne resne namene? To ni normalno. To je bilo zelo grobo in to ni odraz ljubezni.

Zdrava distanca do 'največjega pesnika' se mi zdi odraz zrelosti naroda. Tako pa so Prešerna postavili za neke vrste brezmadežnega svetnika, Koseskega, ki je bil v usodnih časih našega naroda veliko bolj priljubljen, pa so odstranili iz narodovega spomina kot slabega pesnika.

A to, da so se naši predniki tako navduševali nad njegovo grobo in bojevito nacionalistično poezijo, je pomemben del naše narodne identitete. Če bi priznali Koseskega, bi priznali, da smo veliko manj kulturni, ko se delamo, da smo."

Na spletu pa sem našla tole sliko (Vir):

Prešeren in Koseski. Motiv je delo Hinka Smrekarja in nam kaže, kako se meščani Ljubljane klanjajo Koseskemu, Prešerna pa komajda opazijo. Foto: Arhiv avtorja

Tekmeca (Vir, avtor Andrej Mrak))

Konec leta 1846 so bile natisnjene Prešernove Poezije, januarja 1847 pa so v lepi vezavi priromale na slovenski knjižni trg. Razveselili so se jih številni rodoljubi, med njimi pa tudi Janez Vesel, ki je v Ljubljano nemudoma pisal, naj mu jih pošljejo v Trst. Prešernova knjižica njegovi poeziji ni predstavljala kake konkurence, saj je bila dovzetnost Slovencev za pravo poezijo takrat še na nizki ravni.

Koseskemu pa so prednost pred Prešernom dajali tudi v Novicah samih, saj je Fran Malavašič eden od njihovih sodelavcev že leta 1847 zapisal, da je Prešeren "preveč Krajnc in premalo Slovenec sploh". Po njegovem mnenju je Prešerna mogoče "priličiti labudu, kteri preganjan in ranjen od nemilih viharjev usode po samotnem jezeru življenja plava; iše česar najti ne more; hrepeni po tem kar mu je namenjeno, česar pa doseči ne more, in zdaj v žalosti svojiga srca v milih glasih vzdihuje, zdaj v nevolji srečo v britkim spoznanji njene nestanovitnosti in goljufnosti ojsro toži. Ker on nar ljubši od ljubezni poje, bi ga mogli pesnika ljubezni imenovati.

Nasprotno pa je Koseski po Malavašičevem mnenju "enak bistrovidnemu orlu, kterimu je osoda krepke perute podarila, de se v jasne višave vzdigne in bližnji sosed vseoživljajočega sonca iz njegovih žarkov moč serka, ktera ga uči modrost, de jo v krepkih glasovih spet uči in oznanjuje. Ker so veličastne reči večidel predmeti njegovih pesem bi smeli Koseskega pesnika resnosti in veličastnosti imenovati."

Katera poezij vam je bolj všeč, pa se odločite sami. Prešeren je bil yin, Jovan Vesel - Koseski pa yang. Mislim, da potrebujemo oboje.

Ste vedeli, da je bil Julius Kugy vnuk Koseskega? Njegova mati je bila ena izmed petih hčera Koseskega (imel je še dva sina), bil pa je pravnik, alpinist, častnik, pisatelj in humanist, oče alpinizma v Julijskih Alpah (več na https://sl.wikipedia.org/wiki/Julius_Kugy).