Moji učiteljici slovenščine (imela sem samo dve, obe sta me učili štiri leta) nista bili preveč obsedeni z učenjem pesmic na pamet, zato sem si od Prešerna zapomnila samo eno, ki je tudi moja najljubša:
Apel podobo na ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vsevprek posluša, kaj zijalo
neumno, kaj umetni od nje pravi.
Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi;
ker ogleduje smôlec obuvalo,
jermenov méni, de ima premalo;
kar on očita, koj Apel popravi.
Ko pride drugi dan spet mož kopitni,
namest, de bi šel delj po svoji poti,
ker čevlji so pogodi, méč se loti;
zavrne ga obraznik imenitni,
in tebe z njim, kdor napačen si očitar,
rekoč: "Le čevlje sodi naj Kopitar!"
Googlov pregledovalnik besedila je podčrtal deset njemu neznanih besed. Tako je, vse se spreminja, tudi jezik. Sporočilo Prešernove pesmi pa je še vedno aktualno in se ga poskušam čim bolj držati:
"Le čevlje sodi naj Kopitar!"
Te se pa mi nismo učili, a se jo splača...še danes...
OdgovoriIzbriši