Naj bodo prostori

Priznam, knjiga Ljubezen, svoboda, samost (avtor je OSHO) je dolgo ležala na polici, potem pa nekega jutra pristala v rokah, čisto po naključju (haha), in od takrat jo z veseljem prebiram.

Zelo mi je všeč, kako avtor povezuje različne filozofije in religije, svoje izkušnje in razmišljanja. Vidi se, da je njegovo znanje tako veliko, da je lahko kritičen do vseh, tako do velikih mislecev kot do papeža.

Recimo, poglavje Naj bodo prostori:

"Če vajina skupnost ne izhaja iz poželenja, se bo vajina ljubezen vsak dan poglabljala. Poželenje okrni vse, kajti biologije ne zanima, ali bosta ostala skupaj ali ne. Zanima jo le razmnoževanje, za kar ne potrebujete ljubezni. Otroke lahko delate brez kanca ljubezni."

...

"Kaj se dogaja med možmi in ženami? To ni ljubezen, vendar so vsi to sprejeli, kakor bi vedeli, kaj je ljubezen. To je čisto poželenje. Kmalu se naveličata drug drugega. Biologija vaju je pretentala zavoljo razmnoževanje in kmalu ni več nič novega - obraz je isti, geografija je ista, topografija je ista."

"Almustafa pravi: Naj bodo v vajinem skupnem bivanju prostori.

Bodita skupaj, vendar se ne trudita nadvladati ali posedovati drug drugega in ne uničujta individualnosti drug drugega."

"Ljudje se ne zavedajo, da ne vedo, kaj je ljubezen. Ljubezen nikdar ne sumi, ljubezen ni nikdar ljubosumna. Ljubezen se nikdar ne vmešava v svobodo drugega. Ljubezen nikdar nikogar v nič ne sili. Ljubezen daje svobodo, svoboda pa je mogoča samo, če je v vajini skupnosti prostor."

...

"Toda naj bodo v vajinem skupnem bivanju prostori. Ne gre za protislovje. Več prostora si dajeta, bolj sta skupaj. Več svobode si dovoljujeta, intimnejša sta. Nista intimna sovražnika, temveč intimna prijatelja."

...

"Če sta lahko svoboda in ljubezen hkrati vaši, ne potrebujete ničesar več. Vse že imate, vse tisto, zaradi česar ste v dar dobili življenje."


P.S.
Tudi sama sem nekdaj mislila, da je količina preživetega časa s partnerjem merilo za ljubezen. Kakšna zmota! Na "stara" leta pa sem odkrila, da potrebujem prostor/čas, ki je samo moj. In kako lepo se je potem vrniti v dvojino, v skupen prostor.