Človek bere osebne zgodbe v vaši knjigi in se mu milo stori ob njihovem trpljenju. Želel bi si, da bi ti ljudje končno dobili uteho, a potem naletijo na vas in spet morajo trdo delati.
(Smeh.) Večina ljudi ne želi ozdravitve, temveč lajšanje stisk. Pričakujejo, da bo to zanje naredil terapevt. Nekdo drug torej, ne oni sami. Eh, tukaj je pa problem! Kot sta pravila tako Castaneda kot dr. Rugelj: Ne moreš narediti borcev iz ljudi, ki to niso. Uspe le tistim, ki imajo v sebi moč.
Kruta naravna selekcija.
Kruta... Tako je življenje. Povsod, kamor koli se ozrete. Kaj bi idealizirali! Od vsakega posameznika je odvisno, ali mu bo uspelo ali ne. Seveda tudi od terapevta, a predvsem mora človek sam napraviti ogromno.
Zakaj klasična psihoterapija ni dovolj?
Nedvomno pripomore k uvidom, a ne vpliva na način življenja. Človeka očisti, ta marsikaj spozna, a naprej živi, kot je živel. Problem pa je ravno v načinu življenja, ne v stiski! Stiska je »le« posledica napačnih odločitev in načina življenja kot takega. Le če človek živi zdravo, je fit, tudi strog do samega sebe, si lahko cilje postavlja više in dlje in jih nato tudi doseže. Drugače pač ne. Bistvo težav je – to je govoril že dr. Rugelj, pa ga niso razumeli – v lenobi človeka.
Primer Aleša v knjigi nazorno kaže, kako lahko mamine reakcije kvarno delujejo na osamosvajanje sinov. Kaj pa naj naredi mama, ki svojega sina nima možnosti »predati« v vzgojo očetu, ko napoči čas za to? Večina žensk bi mu ga po mojem mnenju predala, če bi bil ta za to.
Kaj pa vem, no. (Smeh.)
Dobro, lahko, da se pretvarjajo, ampak nekatere se ne.
To so težke situacije. Receptov ni. Pametne ženske se bodo soočile z resnico, da kot matere ne morejo vzgajati sinov. Če so finančno bolj močne, morajo otroka pri 15 letih poslati proč, v dober internat z redom in disciplino, da se vzgaja med vrstniki v zdravem okolju. To je nujno. Če le lahko, ga je najbolje že v srednji šoli poslati na šolanje v tujino.
"Mati, ne bom kave ( ... eee ...graha)! Želim palačinke."
Ko je sinek ravno dovolj daleč stran, da mamica ne more k njemu.
Tako. (Smeh.) Mora ga dati od sebe v svet. Tega pa večina mater zaradi navezanosti in skrbi ni sposobna narediti. Igrajo dvojno igro: pravijo, da bi naredile vse, da bi ga osamosvojile, a ga hkrati vežejo nase. Zakaj hčere še spustijo, sinov pa ne? S sinovi rešujejo svoje probleme in so z njimi v patološki navezi. Matere morajo biti dovolj zrele, da doumejo, zakaj morajo sina frcniti čez prag. Ne sme živeti pri njih, v nenehno ženskem principu. Potrebujemo moške vzgojitelje. V vojski so bili vsaj dedci, ki so se stepli. Vem, neumno do konca, a moški je prišel do izraza, in uboganje na ukaz tudi. Pa saj niti v družbi ni več moškega lika. Kaj pa naj drugega mati, kot da vse pelje sama, saj mora!
Nedavno sem šel s prijateljem na Kokrško sedlo in videl mamo, staro okoli 60 let, ter sina, štiridesetletnika, kako hodi za njo, zlomljen. Že njegova drža je dala vedeti, koliko je ura. (Smeh.) To je rezultat: upognjeni sin, ki caplja za mamico. Infantilen, neodrasel. Tega je zlasti v Sloveniji ogromno, ko je skoraj vsak drugi zakon razvezan. Otroci pripadajo ženskam, očetje pa jih tako in tako nočejo.
Helena, ravno te dni smo več govorili o tej temi... Odkrito in resnično.
OdgovoriIzbrišiČe k takšni vzgoji dodamo še strupe in hormonske motilce, zaradi katerih imajo fantje napačno razvit hormonski sistem (= premalo testosteronov), se nam kot narodu res slabo piše.
IzbrišiSuper članek, hvala za objavo!
OdgovoriIzbrišiOdličen in poučen prispevek.
OdgovoriIzbriši