sreda, 02. december 2015

Zakaj ne smemo biti žalostni?

Bom kar nadaljevala s temo prazniki in preživljanje praznikov - kako jih v realnosti preživljamo. Veliko je jeze, prevelikih pričakovanj, potlačenih čustev, čustvenega izsiljevanja, celo nasilja. Veliko je tudi depresij in žalosti - še posebej pri tistih, ki so osamljeni (ne samski!).

O depresiji bom pisala drugič, tokrat nekaj besed o žalosti. Nič kaj veliko ne govorimo o tem, a ne? Pa je pomembno in enakovredno čustvo, tako kot jeza, depresija ali zaskrbljenost. V TKM spada v element kovina in je tesno povezano z depresijo.

Zakaj ne smemo biti žalostni?

Od nas se pričakuje, da smo vedno dobre volje, nasmejani, optimistični, zanikamo probleme ... V službi, na cesti, v družbi, celo, ko smo sami s sabo. To seveda ni mogoče. Zame je vsakdo, ki je vedno dobre volje, psihopat. Vem, sliši se radikalno, ampak tako je. Takšnemu človeku ne zaupam, ker to v bistvu ni človek, ampak robot. Sprogramiran robot.

Ko smo žalostni, se oglaša naša duša. Takrat se razum umakne čustvom, duša lahko pokaže del tega, kar je. Zato žalostni ne smemo potlačiti. V TKM jo povezujemo s solzami in res najbolj pomaga, če se pošteno zjočemo. Tako kot si želimo, na glas ali s tihimi krokodiljimi solzami. Za to je včasih potreben pogum, ampak se splača.


Duša je naša velika učiteljica, samo poslušati jo moramo.

Duši moramo dovoliti, da se oglasi, drugače ne moremo biti uspešni. Kajti uspešni smo lahko samo takrat, ko smo sestavljeni kot celota, ko se lahko oglašata tako razum, kot srce in duša. Duša je naša velika učiteljica, samo poslušati jo moramo. Kar je zelo težko. Da o porabi robčkov ne govorim ...

1 komentar:

  1. Dobra tema! Ja, tudi žalost je del življenja. In porabljeni robčki :)
    Po moje je prav, da damo iz sebe vse, pa naj gre za občutke, ko bi objeli cel svet ali žalost...Ne razumem ljudi, ki se pretvarjajo še pred sabo....
    En radostni pozdravček!

    OdgovoriIzbriši