torek, 1. december 2015

Proizvajam božični antisarkazem

Pred desetimi leti sem mislila, da smo že dosegli cilj in postali značilna zahodno evropska država - če bi standard merili po količini božičnih reklam in okraskov. Ampak, sem se pošteno zmotila. Letos jih je še več kot lani, sem ugotovila. Čisto možno je, da sem letos samo bolj kritična.

Ko mi nekaj gre na živce, in na to nimam vpliva, se zatečem k sarkazmu. Dolgo nisem vedela, da sarkazem spada v element kovina (enega od petih elementov v feng shuiju) ter je tesno povezan z inteligenco. Samo inteligentni ljudje so lahko sarkastični. No, vsaj s tem se lahko tolažim ...

Moj božični sarkazem se kaže tako, da si že tri dni na ves glas vrtim božične pesmi. Zunaj sije sonce, jaz pa  - no, poskušam biti toliko sarkastična, da bo vse skupaj postalo anti-sarkastično.

Tudi na službeni računalnik sem namestila dodatne zunanje zvočnike. V bistvu sem navdušena nad kakovostjo zvoka, predvsem pa potolažena, da ima lahko sarkazem tudi pozitivne učinke.


Pred kratkim sem imela priložnost spoznati osebo, ki je sicer zelo srčna, vendar tudi pretirano sarkastična. Kako je to moteče! Sarkazem je čisti obrambni mehanizem, ko se želimo pred nekom ali nečim zavarovati. Tudi definicija elementa kovina je takšna: na zunaj trda lupina, notri toplo jedro. Lep primer kovine je Angela Merkel in njena reakcija z begunci. Mimogrede, humor Angele Merkel je baje odličen, vendar ga pokaže samo ožjim sodelavcem.

Ampak, vrnimo se k božičnim okraskom in božični histeriji. Mogoče se premalo zavedamo, ampak božični prazniki povzročajo tudi veliko stisk. Največ jih je med tistimi, ki zaradi pomanjkanja denarja ne bodo imeli božiča, kot jih prikazujejo reklame. Druga problematična skupina pa so tisti, ki so osamljeni in/ali bolni. Malo se ozrimo okrog sebe in poglejmo, komu bi lahko polepšali praznike. Načinov je veliko, od prijaznega pozdrava, do povabila na božično večerjo.

1 komentar:

  1. Helena, zanimiv uvod! In čudovit zaključek!
    Mene je ravno včeraj vprašala hči, s čim bomo letos obdarili v bloku dečka, invalida. Jasno, da mi je zaigralo srce. Imamo več takšnih...in se radi odzovemo po svojih močeh.
    Menim, da je vsega pompa čisto preveč in čisto prekmalu...kar verjeti nisem mogla očem, ko sem 1.novembra popoldan opazila delavce, ki obešajo lučke na enega izmed naših trgovskih centrov...in potem se je začelo...

    OdgovoriIzbriši