Kako Daša praznuje materinski dan

Daša je ponovno pri meni. Saj vem, počasi mi ne boste verjeli, da ni moj pes ... Verjemite, Dašin lastnik bo zelo energično protestiral. Tudi Daša, čeprav ji pri meni ni hudo.

Ker je tokratna selitev k meni potekala zelo zelo hitro, čisto pod vplivom lastnikovih virusov in visoke vročine, s sabo nisva vzeli njene nočne postelje. Ja, Daša ima dve postelji doma, eno pri meni, pa še na kavču in sedalnih vrečah ji paše.

Ponoči so me zbudili neki čudno zvoki. Le kaj je to? Bila je Daša, ki je s premikanjem po svoji "napačni" postelji ustvarjala hrup. Ne, tako pa res ne bom mogla spati, sem pomislila. Zato se je Daša morala preseliti - v mojo posteljo. Rada ima brlogasta ležišča, zato sem jih s pomočjo stare odeje simulirala robove. Hitro sva zaspali in zjutraj sem jo našla v prav prisrčni pozi, ki sem jo morala ovekovečiti - in deliti z vami, hehehe.

Ko so Dašo našli, je bila stara približno eno leto in s sabo je vodila mladička, ki bi naj bil njen. V to rahlo dvomim, vse pa je mogoče. Tale mladiček ji ni bil čisto nič podoben in bil je približno enkrat večji od nje. Glede na to, da ima do velikih psov včasih odpor, bi si jo lahko že takoj pri prvi gonitvi "vzel" kakšen večji pes. Kaj natanko se je dogajalo, ne bomo nikoli izvedeli.

Zakaj to pišem? Ker je danes materinski dan. Ne vem, kaj naj si mislim o tem prazniku. Bom poklicala mamo in jo vprašala, ali ga v naši familiji praznujemo ... (da ne bo panike, moja mama ima dober smisel za humor, po kom mislite, da sem ga jaz podedovala)

Tale zapis posvečam tudi mamici Daši, ki že nestrpno čaka, da jo odpeljem na sprehod. Materinsko pa me bo polizala malo kasneje, ko bo dobila kost z mesom, ki se kuha na štedilniku. Lep materinski havhav!