Poznate Debni vrh?

Danes je bil eden tistih lepih dni, ki mi bodo še dolgo ostali v spominu.

Zbudila sem se že ob 6.30 (hej, govorimo o soboti!). Niso me zbudili ptički, ampak mehur, ki je bil poln zaradi prejšnjega večera, ko smo s prijatelji kulinarično uživali pri Kuklju v Velih Laščah.

Počasi sem se prebujala, malo pospravljala, čistila, prala, pozajtrkovala, prebrala nekaj strani v knjigi, pregledala facebook ... in prijateljici N. poslala sporočilo: "Prideta v mesto?"

"Sva že tam, pridi v Zvezdo!" se je glasil odgovor. V pičlih 15 minutah sem bila v slaščičarni in našla družbo meni znanih in neznanih ljudi. Iz desnega kota sem zaslišala glas moje cimre iz študentskih dni, ki je že nekaj let prijateljica z N., ne da bi vedela. Vesela sem bila snidenja in obujanja spominov.

Potem sem šla na tržnico, po razne dobrote, nato pa domov na hitro kosilo. Med zadnjimi grižljaji sem dobila SMS od druge prijateljice J.: "Greš hodit?"

"Seveda, takoj pridem!"

In sem šla do Fužin, od tam pa na Debni vrh (tudi Debenji ali Deben vrh). Bilo je zelo lepo, 100 x lepše od Šmarne gore. Krasen razgled na vzhodni del Ljubljane in Julijske alpe, malo obiskovalcev, prijazne poti in veliko možnosti za nadaljevanje pohoda.

Na vrhu Debnega vrha je razgledni stolp, kjer sva se od izkušenega pohodnika dale poučiti, kje v okolici so še lepe poti. Naslednjih pet vikendov bova imeli kaj za početi.

Na poti do avtomobila sva s prijateljico reševali še tri izgubljene "Kekce", ki so nepremišljeno odšli od babice in se izgubili. Oni so bili prepričani, da vedo, kam morajo iti. Pa niso. Ker jih je na dogovorjenem mestu čakala babica s še enim vnučkom, zelo zaskrbljena. Naložili sva ju v avto in šli smo iskat kekce. Našli smo jih kakšen kilometer naprej, v napačni smeri, že objokane in panične. V avto smo se stlačili 3 odrasli in 4 otroci; skupaj smo se odpeljali del makadamske poti, potem pa so Kekci tesno ob babici srečno odšli do doma.

Mene je čakalo še nakupovanje. Pa ne čevljev ali oblek, ampak računalniške opreme za novo sodelavko. Na srečo mi je računalničar napisal nakupovalni seznam, s katerim sem odhitela v BTC. Vse je šlo gladko.

Domov sem prišla zvečer, potem pa izčrpno chatala. In prala perilo ter delala na računalniku. Sedaj pa končno spat!