Petek se je začel čisto normalno, ob 6.45, saj sem ob 8.00 imela trening. Bila sem neverjetno utrujena, zato sem popila pomarančni sok in zeleni čaj z okusom jasmina. Obe pijači hladita telo, zato me je kmalu zeblo. Le kaj sem si mislila!
Na treningu so bile znova na vrsti vaje za gibljivost - jaz v bistvu samo ležim, moj trener pa mi zvija in prepogiba različne dele telesa. Vse skupaj se sliši zelo nedolžno, vendar kite in mišice razteguje do bolečinskega praga in še malo čez. Ko sem ga vprašala, zakaj naj prenašam vse te bolečine, mi je odgovoril:
- da boš lažje tekla,
- da boš na stara leta lažje vstala iz avtomobila,
- tretjega odgova pa se ne spomnim, so bile bolečine prehude.
V službi sem se ukvarjala s financami, plačala sem vse račune in nakazala plače.
Stranka, s katero sem že delala, me je angažirala za svetovanje pri gradnji delavnice. Ogledali smo si parcelo, se pogovorili o novih poslovnih prostorih in že določili nekaj osnovnih smernic za načrtovanje. Ogledala sem si tudi njihovo prenovljeno hišo - veliko so naredili in se res potrudili. Dobila sem velik hlebec kruha, ki ga je spekla 82-letna Gorenjka v krušni peči. Peče samo kruh iz bele moke, saj je morala med vojno jesti črnega in koruznega. Uporabljamo samo vodo iz kapnice, ker je zanjo voda iz pipe mrtva. Ja, gospa ima celo prav, izvirska voda, ki teče po cevi, že po 80 metrih izgubi svojo energijo.
Gorenjski beli hlebec kruha - jabolko je za primerjavo, kako velik je bil.
Obiskala sem Ruth, Rajetu popila zeleni čaj, potem pa dobila še sveže stisnjeni sok. Ruth že ve, kako izbirčna sem pri soku, zato je za surovine izbrala same brbončicam prijazne sestavine. Peljala me je na ogled rastlinjaka in v meni so se, ob pogledu na majhne rastlinice, začeli prebujati prvi inpulzi za načrtovanje letošnjih zasaditev. Poslovili smo se z objemom. Tudi Rajeta sem objela, saj čez en teden odhaja na Aljasko.
Doma sem bila ob 16. uri, pojedla sem kosilo in si kupila tri romane.
Ni komentarjev:
Objavite komentar