Včeraj sem dobila kartico iz Useppa Island Cluba (Florida, ZDA); poslal mi jo je Aleš Lisac. Najprej sem bila presenečena (a sva z Alešem že tako intimna?), potem pa sem se spomnila, da smo morali enkrat nekaj narediti (komentirati, potrditi), on pa nam je obljubil, da nam bo poslal kartico iz ZDA. 50% sem mu verjela, da bo to res naredil.
Seveda sem kartico zelo vidno položila na mizo in upala, da jo bo moj dragi mož opazil. Želela sem preiskusiti, ali še vedno ni nič ljubosumen. Po štirih leta življenja na Balkanu bi se lahko v njem prebudili kakšni novi južnaški instinkti, ki povzročajo ljubosumje. Nikoli se ne ve!
Kartico je zagledal takoj, ko je prišel v dnevno sobo. "Kdo ti je poslal kartico?" je vprašal. "A ne znaš prebrati? Aleš Lisac, vendar!" sem nedolžno odgovorila. "No, ja!" je na kratko komentiral mož.
"A nisi nič ljubosumen?" sem ga ponovno vprašala po dveh minutah (po tolikem času bi se morali že pokazati novi, balkanski simptomi ljubosumja, sem ocenila).
On: "Ja, sem, ker tudi jaz nisem bil na Floridi!"
Jaz (narejeno presenečeno in razočarano): "Grozen si, a nisi nič jezen, ker mi je Aleš poslal kartico?", sem poskusila še enkrat.
On: "Seveda sem jezen. Zaradi te kartice boš pri njemu kupila najmanj dva seminarja, plačati pa jih bom moral jaz! Reči mu, da naj ti ne pošilja več kartic."
Oh, kdo bi razumel moške možgane ...
P.S.
Alešu Lisacu bom napisala, da naj mi še naprej pošilja kartice, saj moj nečak zbira znamke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar