Objavljam odlomke članka iz Financ, ki nas bo znova motiviral za tek in bo najbolj navdušil (ultra)maratonce:
Pljunili smo v lastno skledo
Pri najpogostejši obliki raka, raku debelega črevesa in danke, skoraj ni dvoma, da je ključno vlogo pri epidemiji imel novi življenjski slog, saj epidemiološke raziskave potrjujejo močno povezavo debelosti, energetsko bogate hrane in premalo gibanja z rakom na debelem črevesu. Zadnjih 30 let v službi namreč večino časa presedimo pred računalnikom, doma pred televizijo, v preštevilnih veleblagovnicah pa nakupovalne vozičke polnimo z energetsko bogatimi in tehnološko predelanimi živili. Vzorec, ki smo ga prej zaznavali predvsem pri prebivalcih onkraj Atlantika. Zanimivo, kako nas vse, kar prihaja iz ZDA, tako zelo in povsem nekritično navdušuje. Žal sledijo tudi posledice.
Vendar iz Amerike prihaja tudi znanstvena hipoteza, ki je pred dobrimi petimi leti razburila številne raziskovalce, ki se ukvarjajo z razvojem človeka.
Če drži, da je imel tek ključno vlogo v naši evoluciji, imamo seveda resen razlog za kritično oceno našega modernega sloga življenja. In za to, da stečemo pred boleznimi, ki jih v velikem deležu povroča skupek dejavnikov, ki so jih zdravniki poimenovali »metabolni sindrom«. Kot poudarjata raziskovalca iz ZDA, je prav tek tista oblika gibanja, ki je iz naših prednikov pred dvema milijonoma let naredila modernega človeka. Nas lahko tek reši tudi pred epidemijo debelosti in posledičnih kroničnih bolezni?
Bomo kot redni tekači varnejši tudi pred rakom debelega črevesa in drugimi oblikami raka, ki so v velikem deležu posledica metabolnega sindroma?
Metabolni sindrom - mati vseh bolezni?
Sindrom, ki se zelo pogosto pojavlja v populaciji sedečih in preobilno hranjenih, sicer še zdaleč ni vzrok vseh bolezni. Je pa gotovo stanje, ki precej poveča tveganje za številne srčno-žilne bolezni, diabetes in nekatere rakave bolezni. Prva opažanja o tem, da debelost sama po sebi ni vedno nevarna, je že leta 1947 v seminarski nalogi zapisal Francoz Jan Vague z univerze v Marseillu, vendar znanstvena javnost njegovih zapisov še desetjetja ni jemala resno.
Šele leta 1980 sta znanstvenika z različnih raziskovalnih ustanov, Bjorntorp in Kissebah, hkrati poročala o resnih ugotovitvah, da se moramo varovati predvsem t. i. visceralne debelosti. Ta tip debelosti, ki je pogostejši pri moških, imenujejo tudi centralna debelost, saj je presežek maščobnega tkiva razporejen v podkožju trebuha in v trebušni votlini.
Ugotovili so, da
maščobne obloge okoli jeter in prebavil prevzamejo vlogo nekakšne hormonske žleze, ki izloča nevarne in biološko aktivne snovi, t. i. adipokine. Ti povzročajo trajne vnetne reakcije v notranjih organih in žilah, zmanjšajo oskrbo mišic z glukozo in posledično izrazito povečajo tveganje za razvoj bolezni srca in sladkorne bolezni.
Običajni kazalec primernosti telesne teže posameznika, t. i. indeks telesne mase (ITM), žal ne pokaže tudi lokacije odvečne maščobe in hkrati ne upošteva osnovne telesne konstitucije posameznika. Zelo primerno ga je
dopolniti še s podatkom o obsegu trebuha. Podkožna maščoba, ki je enakomerno porazdeljena, je namreč energetska rezerva, ki pogosto ni povezana z resnejšim zdravstvenim tveganjem. Seveda pa je debelost le en element metabolnega sindroma, ki ga spremljajo še presnovne motnje (povišane vrednosti krvnega sladkorja, neustrezne vrednosti maščob v krvi) in zvišan krvni tlak (hipertenzija).
Zakaj redna telesna dejavnost
Človeško telo je prilagojeno teku na dolge proge.
Če smo navajeni živeti, kot rečejo Američani, kot »couch potatoes«, potem je prav, da pomislimo na naslednje:
mišična masa se zmanjša že po enem tednu telesne nedejavnosti. Kaj to pomeni? Počivanje deluje praktično takoj. Že po dveh dnevih se namreč poveča razgradnja beljakovin v mišicah, hkrati pa se zmanjša tudi učinkovitost inzulina. Mišice se zato slabše oskrbujejo s sladkorji, manjšo odzivnost na inzulin pa lahko vidimo celo kot prvi korak k t. i. inzulinski odpornosti in kasneje sladkorni bolezni. Neaktivno mišično tkivo zmanjša tudi aktivnost encimov, ki uravnavajo vrednosti trigliceridov in dobrega, HDL-holesterola. Pomanjkanje gibanja torej že samo po sebi v razmeroma zelo kratkem času privede do nekaterih parametrov, značilnih za metabolni sindrom.
Krompir, ki je že pognal
Do resnejših težav pride seveda, če smo v vlogi »krompirja, ki je že pognal«. Dolgotrajnejša telesna nedejavnost, značilna za sedeč življenjski slog modernega človeka, vodi v pozitivno energetsko bilanco ter nalaganje maščob v podkožje in trebušno votlino. Stanje se poslabša zaradi postopne mišične atrofije, saj je mišic - sicer največjega porabnika energije v telesu - vedno manj.
Posledice se kažejo v dodatnem presežku energije, ki se spreminja v odvečno maščobo. Če se ta kopiči predvsem v trebušni votlini, potem imamo pri našem »krompirju« zbrane že skoraj vse parametre, ki označujejo metabolni sindrom. Maščobne celice pa boleznotvorni proces samo še nadaljujejo.
Poglabljajo ga z izločanjem učinkovin, ki v telesu izzivajo stalne vnetne procese in še naprej zmanjšujejo učinkovitost inzulina pri oskrbi telesa z energijo. Zato je gibanje nujno potrebno, če želimo ostati zdravi. Je mogoče, da je tek oblika gibanja, ki je najprimernejša za človeka?
Ključni evolucijski trenutek modernega človeka
Smo ljudje ustvarjeni za tek na dolge razdalje? Še več: je tek pravzaprav ustvaril modernega človeka? Tako trdita ameriški biolog Dennis Bramble in antropolog Daniel Lieberman s hardvardske univerze, ki svojo hipotezo utemeljujeta na znanstvenih dognanjih o človeški anatomiji in antropoloških lastnostih predhodnikov modernega človeka. Bramble, ki v hipotezo o človeku tekaču v začetku raziskovanja tudi sam ni verjel, je danes prepričan, da je
tek pravzaprav omogočil evolucijo v modernega človeka.
Ljudje smo rojeni tekači na dolge proge
Seveda so na hipotezo, ki sta jo Bramble in Lieberman prvič predstavila leta 2004 v reviji Nature, številni antropologi gledali s skepso. A jih večina sprejema nove dokaze o tem, da je človeško telo prilagojeno teku na dolge proge. Od pračloveka se današnji človek razlikuje v lastnostih, ki bi mu lahko dajale prednost v vzdržljivostnem teku. Kot omenjata Bramble in Lieberman, je verjetno ključna prednost človeka njegov boljši termoregulacijski sistem, ki omogoča »vodno« hlajenje telesa, ki ni pokrito z gosto dlako, kot velja za njegove žrtve.
Poleg učinkovitega sistema »vodnega hlajenja« je Bramble našel še številne anatomske posebnosti, ki pridejo do izraza pri teku. Podobno kot pri živalih, ki se odlikujejo po izjemnem teku (antilope, konji, psi), je namreč tudi pri človeku odkril posebno vezivno strukturo, strokovno poimenovano nuhalni ligament (ligamentum nuchae), ki omogoča stalen položaj glave ne glede na gibanje celotnega telesa v fazi teka.
Glava vzdržuje položaj, ki ohranja vse ključne senzorične funkcije tudi, ko človek teče. Podobno kot topovska cev ohranja funkcionalno pozicijo med vožnjo modernega tanka ali samohodke.
Poiščimo svoje korenine in pobegnimo raku
Ali lahko raku v resnici pobegnemo? Seveda bi bilo bistveno preveč hrabro in hkrati senzacionalistično na tako vprašanje enostavno odgovoriti pritrdilno. A povzamemo lahko takole:
skoraj 70 odstotkov vseh smrti zaradi raka je posledica kajenja, neustrezne prehrane, sedečega življenjskega sloga in pretiranega sončenja. Odločitev za vrnitev h koreninam - seveda če sprejmemo hipotezo Brambla in Liebermana in se odločimo za tek kot redno obliko gibanja - nas sicer ne more absolutno obvarovati pred rakom, lahko pa pomembno zmanjša tveganje, da bi zboleli. Še veliko več, počutili se bomo veliko bolje, telesno in duševno.
Avtor: Samo Pitamic
Vir:
Finance
Članek je bil objavljen 6. decembra 2011 v posebni izdaji strokovnega časopisa Medicina danes.
