Zakaj tako malo berete?

Pravkar sem prebrala recenzijo knjige Izginjajoči bralec. Avtor je Samo Rugelj, piše pa o branju in (slovenskih) bralcih, njegova razmišljanja so kritična in črnogleda.

Lejla Švabič v recenziji povzema Ruglja:

"Knjiga v naši kulturi ni več statusni simbol, temveč dobrina, ki se bo že nekje dobila, če ne v bližnji knjižnici, pa v prijateljevi ali sorodnikovi, je v veliki večini prevladujoče mnenje Slovencev. Domače knjižnice pa se vse bolj krčijo, čeprav naj bi ameriške raziskave kazale, da otroci družin z dobro založenimi knjižnicami (500 knjig), ne glede na izobrazbo staršev dosegajo boljšo izobrazbo. Zanimivo spoznanje, predvsem zato, ker v povprečnem slovenskem domu po vsej verjetnosti ni prostora za 500 knjig obsegajočo knjižnico, četudi je res, da otrokovo prvo srečanje s knjigo narekujejo njegovi starši (s tem, da mu berejo, in s tem, da sami berejo), v najstniških letih pa najbrž seganje po knjigi resnično določa tudi domača knjižnica."

Je res tole s 500 knjigami? Če sklepam po svoji zgodbi, je dovolj 50 knjig. Toliko smo jih namreč imeli doma, pa sem se razvila v strastno bralko in dosegla nadpovprečno visoko izobrazbo glede na povprečje v sorodstvu. Kje sem dobila ostalih 450 knjig? V knjižnici, seveda!

Ravno v počitnicah, tako zimskih kot poletnih, sem prebrala največ knjig. Kaj naj bi pa drugega počela? V majhnem mestu, v takratnih časih, z zelo omejenimi financami? Ne vem, kaj so počeli drugi, jaz sem se sankala in kepala, ter brala knjige. Poleti sem zimske radosti zamenjala s kopanjem na kopališču.

Verjamem, da se tudi bralce knjig lahko ponazori z Gaussovo krivuljo: na vsaki strani dva ekstrema, na sredini pa povprečje. Tisti, ki jih branje popolnoma nič ne zanima, so tako izgubljene ovčice. Tistih na sredini se je treba "lotiti"!

Ko ljudi povprašam, kdaj so nazadnje prebrali knjigo, je najpogostejši odgovor, da nimajo časa. Seveda, tudi jaz ga nimam za nogomet in skakanje s padalom - ker me ti dve dejavnosti popolnoma nič ne zanimata. Če me pa nekaj (nekdo) zanima, si najdem čas. Zelo preprosto.

Nauk iz te zgodbe bi lahko bil:

Za stvari, ki jih imamo radi, si VEDNO najdemo čas.

V primeru, da se boste takoj lotili samoanalize in ugotovili, da porabite ogromno časa za stvari, ki vas ne veselijo, boste v težavah. Ker boste nato nadaljevali s samoanalizo, še globlje brskali in na koncu ugotovili, da se nimate dovolj radi. Grozljivo in kruto spoznanje, a ne?

Nauk iz filma Moja Afrika

Če nič ne objavim na blogu,

... sem zelo verjetno preveč utrujena za kreativno razmišljanje, bedarij pa ne bom pisala;

... berem zanimivo knjigo (ali dve) in nimam časa za vas (hehehe);

... imam preveč idej v glavi, pa ne vem, katere se naj lotim.


Trenutno so aktualni vsi trije vzroki:

Berem zanimivo knjigo o prijateljstvih. Trener mi jo je prinesel iz Cangure in očitno so uporabili premalo lepila, saj knjiga po eni uri držanja v roki, razpada.

Idej je res toliko, da jim moram odrivati iz možganov.

Utrujena pa sem zato, ker okrevam po virusih in bakterijah, pa veliko dela imam. In čez vikend sem bila pridna, saj sem zamenjala dve žarnici, eno sem malo poštohala in je začela zopet svetiti, za dve pa nimam pojma, kako ju naj sploh odvijem. Ja, tudi to je davek samskosti, ni hišnih mojstrov (tokrat tudi v dobesednem pomenu, hehehe).

V nedeljo sem si že petič ogledala film Moja Afrika z Robijem in Meryl. Seveda sem utrujena tudi od gledanja filma! A veste, koliko romantičnih in žalostnih scen je filmu, ko se iz oči kotalijo krokodilje solze in jih je treba pridno brisati? To je zelo naporno!!! In vrtenje filma nazaj, ker zaradi solz nisem videla najbolj solzave scene?

Vam je všeč film Moja Afrika?

Enkrat vmes, ko sem bila zaradi joka zelo prečiščena in dojemljiva, sem ugotovila, da je bil ON funkcionalno neodrasel moški, ki je hotel imeti vse: svobodo, seks, zabavo. ONA pa ga je v nekem trenutku prerasla (zaradi skrbi za kavno plantažo in svoje zaposlene), in je nastal problem.

ON seveda ni razumel, zakaj mu naenkrat teži, zakaj ne more biti še naprej tako, kot je bilo. Ampak, ONA je ugotovila, da potrebuje več, da si zasluži več. V svojih spominih je napisala, da se o vsakodnevnih problemih sploh nista pogovarjala. ONA je vsako sezono bila eksistenčni boj in morala sama reševati ogromno težav, ker je njen mož živel v mestu in se lepo imel. ON pa ni želel, da ga obremenjuje s tem. Ker bi se potem moral premakniti iz cone udobja, iz idealnega sveta, ki si ga je zgradil.

Kakšen je nauk zgodbe? Vedno zahtevaj to, kar veš, da ti pripada. Mogoče še to: če ugotoviš, da ti je sami lepše kot v dvoje, ni pravi zate.

Ah, seveda, še en nauk ima film: včasih šele po petih ponovitvah ugotoviš, za kaj sploh gre.

Zimski obiski v Murglah

Kljub snegu in slabemu vremenu smo imeli v Murglah vsak dan obiske. Prišle so stranke, pa tudi drugi obiskovalci ...

Obisk št. 1

Vse se je dogajalo tik pred mojim oknom v pisarni. Najprej sem opazila kosovko, kako je od sklede s hrano odganjala ata kosa. To počne že nekaj časa in ne vem, kaj se ji je zameril. Potem pa se je scena naenkrat spremenila. Izza bližnjih lončnic se je skledi približala dobro rejena podgana. Kosovka je bila presenečena in jezna hkrati. Kaj naj naredi?

Ni se odmaknila, jest pa tudi ni upala iti. Podgana si je v gobec nabasala najboljše koščke in izginila na varno. To se je ponavljalo in ponavljalo. Bolj pogumen je bil vrabček, ki je popolnoma izkoristil situacijo med podganinim umikom in se pošteno najedel.

Na koncu je kosovka vseeno odletela in se vrnila čez slabo uro. Podgana se je, sita, odpravila spat - saj bo jutri hrana zopet v skledi ... Nisem presenečena, da imamo podgane, v Murglah sem jih že večkrat videla.

Tukaj so fotografije, ki sem jih iz razumljivih razlogov naredila skozi zaveso:

Obisk št. 2

Danes sem pa odprla vrata izredno simpatičnemu paru. Saj se vedno pripeljeta s kolesom, ampak v tem vremenu ju nisem pričakovala. Kot sem izvedela kasneje, je bila pobudnica ona, kljub temu, da je noseča. Ob pogledu na kolesi pred vrati sem spontano izjavila: "Moram vas fotografirati!"

In nastala je tale fotografija - a nista simpatična?

Nato pa sta se takole odpeljala domov:

Hvala vsem za obisk, pridite še, zelo nam popestrite dneve in delo naredite prijetno. Ali to veja tudi za dobro rejeno podgano, pa še razmišljam!

Kontrastno slovo od Istanbula

Prejšnji teden sem se potepala po Istanbulu. Bil je zelo zanimiv izlet, z Istanbulom sva se "ravsala" kot dva najstnika - neprestano mi je jemal in dajal, cel teden ni bilo miru. Kdo je na koncu zmagal? Ne vem. Vem pa, da ga želim osvojiti še enkrat, najraje spomladi, pa tudi jesen bi bila lahko zanimiva.

To je velemesto, kjer lahko vsak obiskovalec, z vsaj malo odprtim srcem, najde nekaj zase. Zgodovina, sodobno življenje, morje, hrana, zabava, politika ... In, seveda, fotografski motivi.

V Istanbul sem se odpravila s fotografi - amaterji. Vendar sem mesto spoznavala predvsem sama, saj me je prvo noč začela kuhati vročina. Pa se je začelo: vročina, brisanje nosu, bolečine v mišicah in sklepih ... Ko sem v roke prijela fotoaparat, so se mi tresle; da bi po mestu cel dan nosila težak nahrbtnih s fotografsko opremo, je bila misija nemogoče. Ugotovila sem, da ne morem biti nosač in kreativec, zato si moram za naslednje takšno potovanje nujno omisliti pomočnika, ki bo nosil stativ in najtežji objektiv. Tole čisto resno mislim!

Na potepe sem se zato odpravila s kompaktnim fotoaparatom, ki sem ga v zadnjem trenutku porinila v že tako prepoln nahrbtnik. Zadnja dva dni sem uporabljala malega Nikona, nekaj ur pred odhodom na letališče pa celo kamero na telefonu.

Istanbul me je prisilil, eee ... vzpodbudil, da sem nekatere reči počela prvič. Recimo, preklicala kreditno kartico. Ali se popolnoma sama potepala po dokaj, hmmm, kako jim naj rečem, sumljivih ulicah velemesta. Seveda podnevi. Nikoli se nisem počutila ogrožene, mogoče tudi zato, ker mi je večina Istanbulčanov segala kvečjemu do ramen. Se o vsem pogovorila v angleščini, čeprav se je nikoli nisem učila v šoli.

Ker je bil moj fotopotep tako zmešan, bom tudi jaz svoje poročilo začela od konca. Objavljam zadnje fotografije, ki sem jih naredila tik pred odhodom na letališče, nedaleč od apartmajev v Kumkapi, kjer smo prenočevali. Nič niso obdelane, samo malo poravnane.

Sprehodila sem mimo nekaj restavracij in se zopet čudila, kot že velikokrat v Istanbulu, kako ozka je pri njih meja med urejenostjo (čistočo) in neurejenostjo. Kot da ne bi vedeli, da je tisto, kar gostje vidijo pred vhodom in skozi okno restavracije, prav tako pomembno kot jedilnik in lep ambient.

Zakaj ni več pravih moških

Objavljam zanimivo recenzijo knjige Divji moški, ki je (še) nisem prebrala. Naj jo kar moški in se končno lotijo reševanja svojih problemov. Kdo pa nas, ženske, vpraša, kako in kdaj jih rešujemo. Ne, od nas se pričakuje, da so že rešeni ... Uf, še manj kot dva meseca do osmega marca, jaz pa sem že tako feministično razpoložena. Manca Košir je v recenziji lepo povedala, kako in kdaj moški postanejo odrasli:

Noben moški ni odrasel, dokler se ne odpre dušnemu in duhovnemu svetu.

Svetovna – in odkar je v slovenskem prevodu tudi naša – uspešnica Ženske, ki tečejo z volkovi: Miti in zgodbe o arhetipu Divje ženske antropologinje, psihoterapevtke in pisateljice Clarisse Pinkola Estés je pred kratkim dobila svojega  – tudi zelo uspešnega - brata. Knjigo DIVJI MOŠKI (Založba Eno, Nova Gorica 2004) je napisal eden največjih sodobnih ameriških pesnikov in prevajalcev Robert Bly. Tudi ta knjiga prek mitov, legend, poezije, psihologije in antropologije odkriva prvine (pravega) moškega. Knjiga, ki bi jo morale prebrat vse matere, vsi očetje, dedje in moški sorodniki sinov, vse partnerke in sleherna žena. Da bi bolje razumeli dečka, ki ne zmore odrasti v moškega, da bi dojeli moške, ki iz dečkov niso zrasli v to, kar so moški dolga tisočletja bili, in v zdajšnji zahodni civilizaciji tim. razvitega kapitalističnega sveta niso več.

Moški in ženske smo ljudje, podobni v mnogočem, saj sodimo v isto vrsto. A med nami so usodne razlike, samo tri odstotne, pravi Bly, a ti trije odstotki so tako pomembni, da jih za kakovostno druženje, bližino in ljubezen moramo prepoznati. Se jih naučiti brati. In ustvarjalno, polno živeti.
“Številni moški so mi rekli, da resnično ne vedo, kaj pomeni beseda moški, pa tudi ne, ali so odrasli moški ali ne,” piše Robert Bly. In trdi, da je dolžnost vseh žensk in moških, ki pišejo o spolu, opisati moškost tako, da ne izključuje moškosti v ženskah, a se kljub temu dotakne strune v moškem srcu, da ob tem brnenju njegove prsi zadrhtijo. Kajti slišal je prave besede o moškosti. Besede, ki jih prepozna. Saj je “zgradba na dnu moške psihe še vedno trdna, kot je bila pred dvajset tisoč leti. Le da sodobnemu moškemu nihče ne pomaga, da bi se spustil do nje”.

In v tem je ključni problem: da danes dečki in mladeniči nimajo več pravih vodnikov v moški svet. Ni mentorjev, ki bi jih učili. Ni obredov, ki bi jih prebudili. Ni iniciacij, ki bi jih zaznamovale v nastajanju tega najpomembnejšega življenjskega procesa – postati pravi moški. Včasih je bila podpora temu procesu kot globoka, kristalno čista voda. Danes je kakih zgornjih petnajst metrov vode v moški duši zelo kalnih in motnih. Veliko vlog, na katere so se moški opirali stotine let, se je razkrojilo in izginilo. Z nekaterimi dejavnostmi, kot sta lov in piratstvo, se nihče več noče ukvarjati. Industrijska revolucija je ločila moškega od narave in družine. Edine zaposlitve, ki jih lahko dobi, so vezane na onesnaženje zemlje in ozračja; pravzaprav ne ve, ali naj se sramuje, ker je moški, ali ne.

Nekoč so ljudje živeli v velikih družinah in skupnostih, v katerih so bile vloge razdeljene. Mati in ženske sorodnice so skrbele za dečka do približno sedmega leta starosti. Oče se dotlej ni vmešaval v žensko vzgojo, nego in skrb. Potem so prišli modri starci, mentorji, ki so otroka vzeli v svoje roke. Mu pokazali poti, po katerih bo hodil, da bo postal pravi moški. Mati je dečka negovala z ljubkovanjem, moški so ga začeli graditi z lovskimi obredi, odhodi v samoto, s premagovanjem strahu in bolečine. Z iniciacijami, ki so povedale, da prehaja v novo stopnjo razvoja svoje moškosti.

Pred industrijsko revolucijo so dečki delali skupaj z očetom, dedi in strici. Ti niso moralizirali in pridigali, kar danes radi počnejo mnogi očetje v tistih nekaj minutah časa, ki ga “poklonijo” svojemu sinu. Če sploh, saj so očetje praviloma odsotni. Ali pa jih ni. Ko so dečki še zdravo rasli v moške, premagovali svojo ranljivost in se kalili v celost, v junaka, ki zna opraviti s svojim strahom, so z očeti in drugimi moškimi sorodniki bivali v skupnosti in skupaj delali. Sin je opazoval očeta pri delu, videl, kako je spod njegovih rok nastajal izdelek od začetka do konca, bil udeleženec zaključenega ustvarjalnega procesa.

Tako je spoznal, da ima delo smisel. Da imajo smisel medsebojni odnosi. In da ima smisel sleherno življenje na tem svetu, ki je tu zato, da bomo z njim skrbno in čuteče ravnali. In z njegovo pomočjo postajali to, za kar smo rojeni: sami sebi podobni, celi in povezani z vsemi in vsem.
Robert Bly prek Grimmove pravljice Železni Janez - ta je dečkov mentor in je Divji moški, ki vodi mladeniča skozi osem stopenj razvoja - razkriva tiste podobe moškosti, po kateri ne hrepenijo le vase zaprte in zakrknjene mladeniške duše, ampak si jih želi sleherno dekle in vsaka ženska. Podobe pravega moškega. Postajati pravi moški je dar, pravi pesnik Bly, v še večji meri pa je trdno delo. Učenje zase in zaradi sebe, a tudi zaradi drugih, za katere pravi moški zna skrbeti in čutiti z njimi. Ljubiti. Kot je rekla Clarissa P. E.: Ljubiti užitek je lahko. Ljubiti zares zahteva junaka, ki zmore opraviti s svojim strahom.

Današnji moški so negotovi in plašni. Pravi moški so tudi ranljivi. A jih ran ni strah, ker jih s pomočjo drugih moških znajo celiti. Zato so pripravljeni na srečanje z žensko. Na objem dveh celosti, ki ga danes skoraj več ni.

Manca Košir

Vir: Knjižni molji