Zakaj ni več pravih moških

Objavljam zanimivo recenzijo knjige Divji moški, ki je (še) nisem prebrala. Naj jo kar moški in se končno lotijo reševanja svojih problemov. Kdo pa nas, ženske, vpraša, kako in kdaj jih rešujemo. Ne, od nas se pričakuje, da so že rešeni ... Uf, še manj kot dva meseca do osmega marca, jaz pa sem že tako feministično razpoložena. Manca Košir je v recenziji lepo povedala, kako in kdaj moški postanejo odrasli:

Noben moški ni odrasel, dokler se ne odpre dušnemu in duhovnemu svetu.

Svetovna – in odkar je v slovenskem prevodu tudi naša – uspešnica Ženske, ki tečejo z volkovi: Miti in zgodbe o arhetipu Divje ženske antropologinje, psihoterapevtke in pisateljice Clarisse Pinkola Estés je pred kratkim dobila svojega  – tudi zelo uspešnega - brata. Knjigo DIVJI MOŠKI (Založba Eno, Nova Gorica 2004) je napisal eden največjih sodobnih ameriških pesnikov in prevajalcev Robert Bly. Tudi ta knjiga prek mitov, legend, poezije, psihologije in antropologije odkriva prvine (pravega) moškega. Knjiga, ki bi jo morale prebrat vse matere, vsi očetje, dedje in moški sorodniki sinov, vse partnerke in sleherna žena. Da bi bolje razumeli dečka, ki ne zmore odrasti v moškega, da bi dojeli moške, ki iz dečkov niso zrasli v to, kar so moški dolga tisočletja bili, in v zdajšnji zahodni civilizaciji tim. razvitega kapitalističnega sveta niso več.

Moški in ženske smo ljudje, podobni v mnogočem, saj sodimo v isto vrsto. A med nami so usodne razlike, samo tri odstotne, pravi Bly, a ti trije odstotki so tako pomembni, da jih za kakovostno druženje, bližino in ljubezen moramo prepoznati. Se jih naučiti brati. In ustvarjalno, polno živeti.
“Številni moški so mi rekli, da resnično ne vedo, kaj pomeni beseda moški, pa tudi ne, ali so odrasli moški ali ne,” piše Robert Bly. In trdi, da je dolžnost vseh žensk in moških, ki pišejo o spolu, opisati moškost tako, da ne izključuje moškosti v ženskah, a se kljub temu dotakne strune v moškem srcu, da ob tem brnenju njegove prsi zadrhtijo. Kajti slišal je prave besede o moškosti. Besede, ki jih prepozna. Saj je “zgradba na dnu moške psihe še vedno trdna, kot je bila pred dvajset tisoč leti. Le da sodobnemu moškemu nihče ne pomaga, da bi se spustil do nje”.

In v tem je ključni problem: da danes dečki in mladeniči nimajo več pravih vodnikov v moški svet. Ni mentorjev, ki bi jih učili. Ni obredov, ki bi jih prebudili. Ni iniciacij, ki bi jih zaznamovale v nastajanju tega najpomembnejšega življenjskega procesa – postati pravi moški. Včasih je bila podpora temu procesu kot globoka, kristalno čista voda. Danes je kakih zgornjih petnajst metrov vode v moški duši zelo kalnih in motnih. Veliko vlog, na katere so se moški opirali stotine let, se je razkrojilo in izginilo. Z nekaterimi dejavnostmi, kot sta lov in piratstvo, se nihče več noče ukvarjati. Industrijska revolucija je ločila moškega od narave in družine. Edine zaposlitve, ki jih lahko dobi, so vezane na onesnaženje zemlje in ozračja; pravzaprav ne ve, ali naj se sramuje, ker je moški, ali ne.

Nekoč so ljudje živeli v velikih družinah in skupnostih, v katerih so bile vloge razdeljene. Mati in ženske sorodnice so skrbele za dečka do približno sedmega leta starosti. Oče se dotlej ni vmešaval v žensko vzgojo, nego in skrb. Potem so prišli modri starci, mentorji, ki so otroka vzeli v svoje roke. Mu pokazali poti, po katerih bo hodil, da bo postal pravi moški. Mati je dečka negovala z ljubkovanjem, moški so ga začeli graditi z lovskimi obredi, odhodi v samoto, s premagovanjem strahu in bolečine. Z iniciacijami, ki so povedale, da prehaja v novo stopnjo razvoja svoje moškosti.

Pred industrijsko revolucijo so dečki delali skupaj z očetom, dedi in strici. Ti niso moralizirali in pridigali, kar danes radi počnejo mnogi očetje v tistih nekaj minutah časa, ki ga “poklonijo” svojemu sinu. Če sploh, saj so očetje praviloma odsotni. Ali pa jih ni. Ko so dečki še zdravo rasli v moške, premagovali svojo ranljivost in se kalili v celost, v junaka, ki zna opraviti s svojim strahom, so z očeti in drugimi moškimi sorodniki bivali v skupnosti in skupaj delali. Sin je opazoval očeta pri delu, videl, kako je spod njegovih rok nastajal izdelek od začetka do konca, bil udeleženec zaključenega ustvarjalnega procesa.

Tako je spoznal, da ima delo smisel. Da imajo smisel medsebojni odnosi. In da ima smisel sleherno življenje na tem svetu, ki je tu zato, da bomo z njim skrbno in čuteče ravnali. In z njegovo pomočjo postajali to, za kar smo rojeni: sami sebi podobni, celi in povezani z vsemi in vsem.
Robert Bly prek Grimmove pravljice Železni Janez - ta je dečkov mentor in je Divji moški, ki vodi mladeniča skozi osem stopenj razvoja - razkriva tiste podobe moškosti, po kateri ne hrepenijo le vase zaprte in zakrknjene mladeniške duše, ampak si jih želi sleherno dekle in vsaka ženska. Podobe pravega moškega. Postajati pravi moški je dar, pravi pesnik Bly, v še večji meri pa je trdno delo. Učenje zase in zaradi sebe, a tudi zaradi drugih, za katere pravi moški zna skrbeti in čutiti z njimi. Ljubiti. Kot je rekla Clarissa P. E.: Ljubiti užitek je lahko. Ljubiti zares zahteva junaka, ki zmore opraviti s svojim strahom.

Današnji moški so negotovi in plašni. Pravi moški so tudi ranljivi. A jih ran ni strah, ker jih s pomočjo drugih moških znajo celiti. Zato so pripravljeni na srečanje z žensko. Na objem dveh celosti, ki ga danes skoraj več ni.

Manca Košir

Vir: Knjižni molji