Obračun s Sicilijo

Prvomajske praznike sva preživela na Siciliji. Odločitev je padla že pred tremi meseci, zato sva imela pred odhodom urejeno vse: apartma, letalsko karto iz Trsta do Catanie, najet avtomobil na letališču in naštudiran vodič za vzhodni del otoka. Ni bilo ovir za lep dopust na sončni Siciliji, a ne?

Ampak, so bile ...

Let je potekal v redu, bili smo zelo hitri in v uri in pol preleteli razdaljo. Na letališču sva, sicer po skoraj eni uri čakanja, dobila oba kovčka. V Avisu pa nisva dobila najinega avtomobila. Ga nimajo. Čeprav sva ga rezervirala že pred dvema mesecema.

Ponudili so nama prevoz do apartmaja in dostavo najetega avtomobila naslednji dan. V redu. Sama sem bila sicer malo skeptična, ali ga bodo res pripeljali, ampak ga so.

Apartma je bil na prvi pogled (in po slikah na spletu) zelo prijeten. Na drugi pogled pa me je motil smrad, ki je prihajal iz kanala v bližini naselja. Bilo je neverjetno veliko komarjev. Sicer so jih omenjali že drugi popotniki, vendar si nisem mislila, da bi lahko bili komarji kakšen problem. Na srečo je imel apartma dve okni zamreženi, zato sva lahko zračila.

Največji problem pa so bili stanovalci v drugih apartmajih. Ni jih bilo veliko zasedenih, ampak ti so bili dovolj, da ni bilo miru do polnoči. Res neverjetno, kako hrupni so Italijani in koliko si imajo za povedati. Od jutra do večera govorijo, samo med popoldansko siesto dajo mir.

Prvi dan, ko sva čakala na avto, sva se peš sprehodila po okolici. Povsod smeti. Pa ne košček tukaj in tam, ampak cela zbirka ob cesti, na pločniku, pred hišami ...

Smeti so bile tudi na peščeni plaži, ki sva jo prehodila.

Presenetilo naju je tudi vreme, ki je bilo vse prej kot sončno. Dva dni je bilo celo deževno in vetrovno. Meni je bilo po eni strani všeč, da sva imela tako spreminjajoče se vreme. Obožujem dramatiko na nebu! Kopalke pa sva lahko pokazala samo enkrat.

O vožnji na cesti ne bom govorila. Vozil je partner in se presenetljivo hitro vključil v dirko, zato sem ga zafrkavala, da ima sicilijanske korenine. Res se na Siciliji vozi tako, kot pravijo klišeji: hitro, divje, brez smernikov, s hupanjem.

Ampak, po nekaj dneh se naveličaš hrupa, smeti, divje vožnje in nezanimive pokrajine. Tako je, meni se je vzhodni del Sicilije zdel nezanimiv. Mogoče je na drugih delih otoka lepše, boljše, zanimivejše. Ne vem.

Tudi glede znamenitosti sem razočarana. Ne, nisem razočarana, ker nisem veliko pričakovala. Kot je že povedal Branko Gradišnik v svojem potopisu po Siciliji, so stare znamenitosti pogosto samo kamenje v travi in muzeji niso vredni obiska. Po obisku petih cerkva pa kmalu vse postanejo podobne.

Ostane samo še hrana. No, tukaj me je Sicilija navdušila. Tako glede ponudbe v trgovini, na tržnici in restavracijah. Še nikoli nisva tako poceni nakupovala. O, kako dobri so bili paradižniki in vložena zelenjava. Pa artičoke!

V restavracijah je treba paziti in se izogibati tistim, ki so sicer na spletu dobro ocenjene, so pa v bistvu past za turiste. Tam boste za majhno porcijo na pol surovih testenin, politih z dvema žlicama omake plačali - preveč.

Navdušena sem bila tudi nad lokalnim vinom. Povsod je bilo dobro, zanimivo, divje in vroče, kot se za vina s Sicilije spodobi. No, imajo pa v nekaterih restavracijah čudno računico: 1 dl vina stane 5 EUR, cela buteljka pa 15 EUR. Tako je, prav ste prebrali, silijo te v alkoholizem. Tudi na splošno so vina poceni.

Kaj mi bo ostalo v spominu? Na vsak način dobra hrana in vino, prijaznost domačinov (vedno smo so pogovorili, kljub jezikovnim preprekam), razburkano morje in valovi na obali, Taormina (čeprav sem doživela šok ob množici turistov), Siracusa in to je vse.

Sicilija, bilo je lepo, ampak ne bova se tako hitro ponovno videli!