Pomladanski žarki na morju

Že najmanj trikrat sem začela pisati ta članek za blog. Pa me je vedno kaj zmotilo. Pomlad se je res začela, saj to pri meni pomeni, da imam veliko dela. In to raznolikega dela.

Danes delam kot mravljica, pospravljam različne zadeve, ki so kar nekaj časa čakale, da pridejo na vrsto. Malo sem tečna, tudi zaradi polne lune, malo zato, ker me od včerajšnjega treninga bolijo mišice.

Ko iz pisarne gledam na vrt in na vsakem kvadratnem metru odkrijem delo, sem še bolj tečna.

O političnih dogajanjih doma in v širši okolici niti ne želim razmišljati. Ker postanem še ultra tečna.

Čeprav bi morala, po mini morskem dopustu, biti sproščena in pomirjena. Za tri dni sem namreč odšla v Poreč. Na Poreč me vežejo lepi otroški spomini, saj sem se tam naučila plavati. V Modri Laguni. Tokrat sem bila v Zeleni, v lepo prenovljenem hotelu, ki pa me je pustil hladno.

Res ne vem, kakšni ljudje delajo v turizmu. Če bi se vsaj enkrat sprehodili po hotelu in ga "uporabili" kot gost, bi opazili marsikaj. Zanimivo, hotel ima izredno visoko oceno na Booking.

Soba, moram reči, me je očarala. Debela in kosmata talna obloga dobro duši hrup, tudi druge tehnične rešitve niso slabe, predvsem pri pohištvu so bili zelo kreativni.

No, očarala me je druga soba, saj sem se po nekaj minutah izselila iz tiste, ki so mi jo najprej dodelili. Res je, pri rezervaciji sem izbrala enosobno sobo, ki ji na prvi pogled ni čisto nič manjkalo. Na drugi pogled pa:

- Ker je očitno že dolgo niso uporabljali, je iz kopalnice smrdelo po gnilem zelju.
- V sobi ni delovala elektrika. Tudi na generalno kartico od paža ne.
- Soba je bila tik poleg prostorov za sobarice, ki bi me takoj ob osmih zbudile. Da ne bi zamudila zajtrka ...
- Soba je gledala na grd in akustičen atrij, v katerem se je odlično slišala ventilacija iz klimatskih naprav (ki so bile na strehi).

Sem že omenila, da sem pri rezervaciji sobe prosila za mirno sobo?

Na recepciji smo se hitro zmenili: doplačala bom 15 EUR in lahko se preselim v sobo s pogledom na morje. Kar je bila dobra ponudba, saj bi preko Bookinga plačala še 25 EUR več.

Glede hrane sem bila najbolj razočarana: povprečna ponudba, hrana velikokrat hladna, saj je bilo enostavno premalo gostov. Res ne razumem, da kuharji pri 50 gostih spečejo 10 jajc v naprej. Enako z mesom in ribo, prilogami - da bo ja vse postalo hladno in postano. Evo, še en primer: med hladnimi predjedmi so ponujali polnjeno zelenjavo (tako je pisalo na listku). Dobili pa smo iz konzerve vzeto artičoko, ki so jo napolnili z tuno, prav tako vzeto iz konzerve. Nobenih začimb, nobene dodane vrednosti in kreativnosti.

Tudi pecivo pri zajtrku je bilo zanič - in kupljeno. Kuhar, ki ne zna speči in ponuditi za zajtrk vsaj marmornatega kolača, naj gre delat kaj drugega. In oznak o alergenih v živilih ni bilo.

Šla sem tudi v savno. Na recepcija welnessa je gospodična ugotovila, da sem s sabo prinesla brisačo, torej nič ne potrebujem. Hmmm? V savni potrebujem dve brisači, kar dajte mi še eno. Ko sem jo vprašala o razliki med finsko in rusko savno, ni vedela odgovoriti. Zdaj vem: ruska je vroča kot hudič!

Najbolj sem bila presenečena nad pomanjkanjem kljukic za obešanje brisač in kopalnega plašča. Za vse štiri savne je samo en samostoječi obešalnik, kamor praktično pridejo štiri brisače. Res ne vem, kako reagirajo gostje, ko so savne polne. Kam dajo brisače? Bazenska voda je bila res mrzla, največ 20 stopinj je imela, zato sem v njo namakala samo noge. Hmm, kako na sončni obali ogreti vodo?

Zakaj tole pišem? Ne zato, ker bi potrebovala terapijo za posstravmatično hotelsko doživetje, ampak zato, da se iz moje zgodbice nekaj naučimo: kako je z nekaj preprostimi ukrepi možno veliko spremeniti.

Se ne strinjate?

V nedeljo sem za cel dan odšla še v Rovinj in se imela prav lepo. Rada imam to mesto, v njej najdem tradicionalnost z umetniškim pridihom. Nekaj slikic, dve sta iz Zelene Lagune: