Kam se vračamo?

Res ne vem, kaj je z mano, ampak vsa tale "pocukrana" sporočila za Valentinovo se me niso čisto nič dotaknila. Nekaj besedil je bilo v redu, večina pa praznih, klišejskih, že slišanih ... Verjetno sem (zopet) preveč nestrpna in bi rada, da se v odnosih med moškim in žensko končno zgodijo odločilni premiki.

Kaj bi si želela? Predvsem iskrenosti. Kar bi avtomatsko pomenilo, da bi se ljudje na veliko začeli ločevati. Ne, to ne bi bilo nič slabega, saj bi se jih večina zopet poparčkala - samo z drugim partnerjem.

V soboto sem bila na prireditvi Ljubezen od A do Ž: osem različnih strokovnjakov za partnerske odnose je pol ure govorilo o ljubezni, varanju, spoznavanju, zasvojenosti, zaljubljenosti, toksičnih odnosih, zapeljevanju, avtentičnemu partnerstvu, zablodah, spolnosti naših babic in dedkov.

Moram reči, da je ravno zadnja tema, o kateri je govorila Milena Miklavčič, avtorica knjige Ogenj rit in kače niso za igrače, pri meni pustila največji vtis. O vseh ostalih temah sem že veliko slišala, o prvinskem pojmovanju spolnosti, še ne tako dolgo nazaj, pa bolj malo. Ste vedeli, da so še dve generaciji nazaj (Milena Miklavčič je intervjuvala ženske, ki so bile mlade v letih od 1900 do 1960) seksali kot živali? Tako po dolžini odnosa, kot pogostosti in položaju? Od zadaj, na hitro, tudi po 5 krat na dan. To je bila pravica moškega, ženska je pa morala potrpeti. Ali se namazati s svinjsko mastjo "tam spodaj", da ni bolelo.

Na to, kako dobro nam gre in kako zahtevne smo postale ženske, nas je opozorila tudi predavateljica. Sedaj je že "politično" nekorektno, če vsakokrat ne doživiš orgazma, naše babice pa so bile v odnos bolj ali manj prisiljene. Večkrat na dan.

Takrat so bili pač takšni časi, bo kdo rekel. Da, bili so drugačni časi, vendar so se vse te slabe izkušnje, kar je milo rečeno, saj so bile grozne, karmično prenesle na naslednje generacije. Ob meni je sedela mlada ženska, stara okrog 30 let, ki je ob pripovedovanju zgodb Milene Miklavčič skoraj zlezla pod stol. "Ne, groza, kako, fuj ...?!" se je slišalo z njene strani.

Formalno in v praksi se je na področju spolnosti marsikaj spremenilo in to v relativno kratkem obdobju nekaj desetletij. Tudi zaradi obeh prvih svetovnih vojn, ko so ženske morale prevzeti nekatere moške vloge in si s tem okrepile položaj. Nam je zelo pomagal socializem s parolo "vsi smo enaki", to je treba jasno in glasno priznati.

Ko poslušam grozljive zgodbe o posilstvih in seksualnih nadlegovanjih, ki so jih zagrešili begunci (migranti) po Evropi, se sprašujem: se vračamo nazaj? Nam bo odvzeto to, kar smo si ženske s trudom priborile? Svobodo, enakopravnost, pravico, da razpolagamo z lastnim telesom? Se bomo vrnile 80 let nazaj, v dobo naših babic? Je bilo njihovo trpljenje zaman?

Ko pomislim na to, da mi bodo neki tujci lahko grozili, me nadlegovali, prestrašili ali še kaj hujšega, postanem zelo jezna. Tako jezna, da me mine vsa solidarnost in empatija do pomoči potrebnih.

Vedno pravim, da če bi moški imeli boleče menstruacije, bi že zdavnaj iznašli perfektno zdravilo za takšne bolečine. Med menstruacijo bi imeli dela prost dan in posebne masažne stole na delovnem mestu, ki bi bili davčno priznani. Ker pa menstruacijo dobijo ženske ... Bi vrli politiki hitreje in bolj ostro ukrepali, če bi migranti posilili in nadlegovali moške?