Ogledala sem si vzhodni, zahodni in severni del jezera, bolje rečeno, hribe nad njim. Dve turi sta bili novi, eno sem ponovila izključno zaradi kulinarike.
Zahodni del jezera mi je bil najmanj znan. Odločila sem se za lažjo turo in sicer do koče Tschabitscher, kjer so obljubljali lep razgled.
Weisse Wand (Bela stena) - nisem sigurna, ali je jezero po njej dobilo ime. Najprej sem si jo želela ogledati od zgoraj, ampak me ni prepričala.
Še nikoli nisem videla toliko različnih gob. Ta mi je bila najbolj privlačna.
Moj cilj - koča (kmetija s prenočišči) Tschabitscher
Iz koče je takšen pogled. Ni slabo, a ne?
Moje kosilo: kuhana zelenjava z olivnim oljem. Kljub popolnemu pomanjkanju začimb je bilo okusno. Ali pa moja lakota tako velika ...
Ker je začel pihati hladen severni veter, sem se na stranišču dodatno pripravila in naredila prvi straniščni selfi.
Na poti v dolino so me pa spremljali takšni motivi.
Helena, čudovito!!!! Prav po vaši zaslugi smo začeli malce raziskovati in spoznavati 'te konce'. Ko se nam je nepričakovano ponudila možnost dopusta sicer v višku sezone, je bilo ob in naokrog jezera vse zasedeno, zato smo se dvignili v višave. Bilo je ...nepozabno. Še do Preseškega jezera nismo utegnili :). A ga obiščemo v bližnji prihodnosti. Nekaterih krajev, mest ali točk se nikakor ne moremo naveličati.
OdgovoriIzbrišiPozdravček!
Tudi jaz sem že razmišljala o tem jezeru, ampak sem preveč zaljubljena v Bohinjsko jezero. Sprehodi, kjerkoli že so, te vedno napolnijo z energijo.
OdgovoriIzbrišiHelena, imejte jih čimvečkrat.
Lep pozdrav, tokrat izpod gorenjskih gora,
Andreja
Tudi jaz sem že razmišljala o tem jezeru, ampak sem preveč zaljubljena v Bohinjsko jezero. Sprehodi, kjerkoli že so, te vedno napolnijo z energijo.
OdgovoriIzbrišiHelena, imejte jih čimvečkrat.
Lep pozdrav, tokrat izpod gorenjskih gora,
Andreja