Kavbojski pohlep

Najprej o tem sploh nisem želela pisati, ampak sem si premislila, ko sem prigodo s kavbojkami povedala znancem in videla njihove zgrožene reakcije.

Nato sem si zopet premislila, saj podjetju Tekstil nisem želela povzročati škode. Že tako imajo dovolj težav s kupci in inšpektorji. Članek v Delu si lahko preberite tukaj. Ampak, če so o tem že pisali v časopisu, bi lahko tudi jaz, sem si mislila in pograbila tipkovnico.

Stop, ne, še enkrat premisli, se je oglašal del možganov. Kaj si bodo bralci bloga mislili o tebi? A ni daleč najbolj brani prispevek prav na temo strupov v tekstilu, mi je sporočal drugi del možganov.

Bi, ne bi, bi ... Ja, bom, sem se odločila, napisala bom zgodbo o kavbojskem pohlepu.

Začelo se je tako, da sem neko soboto predčasno pobegnila z nekega zelo komercialnega seminarja. Kar sem v 20 letih naredila samo dvakrat. Grem raje v Maxi kupit hlače, sem razmišljala. Potrebujem črne, tople, bolj športne, sem sklenila.

Na poti do Maxija sem gledala izložbe in v eni manjši izložbi trgovine (Tekstil) zagledala točno takšne hlače, kot sem jih iskala. Hmm, pa še znižane so. Šla sem v prodajalno, jih pomerila in kupila. Ne samo ene, dvoje (različna modela)! Znižane so bile za 66,63% in skupaj stale 40 EUR, za kar bi v Maxiju dobila samo eno hlačnico.

Iz prodajalne sem se odpravila z zelo dobrim občutkom: imam dvoje hlače za samo 40 evrov. Kako sem varčna, kako sem modra, kako sem iznajdljiva! Saj poznate te misli, a ne?

Doma sem hlačam odstranila etikete in ... jih zavohala. Moj dober nos je takoj zaznal jedek kovinsko smrad, ki se je širil od obeh hlač. Bljek, takoj na pranje. Hlače sem oprala tako, kot vedno, na 30 stopinj s tekočim ekološkim pralnim praškom. Že ko so bile hlače mokre, sem vedela, da niso zgubile svojega vonja.

Potem sem jih oprala še enkrat, tokrat na 60 stopinj in z močnejšim praškom. Pa še enkrat. Nič ni pomagalo, še vedno so smrdele. Med temi pranji sem bila besna na Tekstil, ker mi je hlače prodal, tudi nase, ker sem hlače kupila, na proizvajalce, ki so naredili tako strupene hlače. Bila pa sem tudi žalostna, ker zaradi bedastih hlač zastrupljamo naravo.

Takšnih hlač niti svojemu sovražniku ne moreš podariti, sem bentila in razmišljala, kaj naj storim s tem smrdečim in strupenim kosom blaga. Na koncu sem se odločila za radikalen ukrep: hlače sem oprala z belilom. So preživele, se iz črnih so se spremenile v modre in nehale so smrdeti.

Sem že omenila, da je zadrga popolnoma zanič in da se mi vedno znova odpira?

Potrebuje kdo zelo dobro oprane hlače (dva kosa) številka 40? Zdaj so bolj modre kot na sliki; ta je bila narejena po drugem pranju ...