Grad Rajhenburg in Kostanjevica na Krki

Naš popotniški trio, ki skupaj šteje 8 nogic, no, dve sta zelo veliki, se je v soboto odpravil na Dolenjsko. Moški del ekipe je moral pripraviti predloge in na seznamu se je znašlo sedem zanimivih točk, za katere bi potrebovali tri dni in pol. Po kratki razpravi so na seznamu ostale tri, v realnosti pa smo uresničili dve: grad Rajhenburg v Brestanici in Forma viva v Kostanjevici na Krki. Zavestno smo se odločili za čim več vode in ni nam bilo žal. Izlet je bil čudovit.

Zelo smo bili presenečeni nad sveže obnovljenim gradom Rajhenburg - zelo zanimiva zbirka, zanesljivo je trenutno ena izmed boljših turističnih zanimivosti pri nas. Z navdušenjem smo prebrali (in si ogledali), kako inovativni in podjetni so bili menihi trapisti. Se vam zdi vaša postelja premajhna? Pojdite si ogledat meniške sobice in ne boste se več pritoževali. Mislite, da delate preveč? Trapisti so delali 12 ur, bili vegetarijanci in vsak dan jedli zelje. No, kakšno se vam zdi vaše življenje?

Na pobočju ob gradu so posadili zeliščni vrt in postavili prijeten vrtni paviljon, kjer se lahko obiskovalci spočijejo in razgledajo po okolici.

Moj objektiv je v travi, okrog gradu, ujel tole. Le kaj bi lahko bilo??? 

Še nikoli se nisem sprehajala po sveže obnovljenem gradu. Les diši, vsi detajli so skrbno urejeni, vse je čisto ... Na gradu so lahko srečanja, poroke, delavnice, na dvorišču bo delovala tudi restavracija.

V eni izmed sob je urejena razstava oblačil. Po pisnih virih so zašili oblačila prebivalcev gradu med letoma 1200 in 1570. Krzno, svila, lan, lepi detajli, hkrati pa kar udobna oblačila, ni jim bilo hudo.

Poznate Rajhenburško čokolado? Jaz o njej nisem ničesar vedela, šele pri ogledu gradu sem ugotovila, kako napredni so bili menihi trapisti. Po razpustitvi in denacionalizaciji gradu so čokolado prenehali izdelovati, originalna receptura pa je z menihi odšla v grob, saj je niso želeli izdati. Bi bila boljša kot so današnje?

Pohištvo, ki je razstavljeno, so prinesli iz nekega drugega dvorca, vendar bi ga lahko uporabljali tudi na Rajhenburgu. V Sloveniji se je na splošno ohranilo malo pohištva, zato je vsak primerek dragocen. Seveda so tile stolčki, tabureji in mizice zelo "navadni" v primerjavi z eksponati, ki sem jih videla na gradovih v Parizu, Berlinu in na Dunaju. Ampak, so slovenski, kar tudi šteje!

Stopnišča niso impozantna, vendar so prijazna in svetla.

Princeska Daša je bila navdušena nad gradom, ki je kužkom zelo prijazen. Lahko je šla v prav vsako sobo, si vse ogledala in povohala. V nekaterih prostorih ji je smrček marsikaj povedal, vohala je pse, miši, kosti, duhove ... seveda je vedela, da so stari najmanj 300 let ... V grajski restavraciji so ji takoj prinesli veliko skledo z vodo, čeprav bi bila bolj navdušena nad kostmi, takšnimi, kot so jo za mizo lovili njeni predniki, grajski psi.

Po kosilu v znani dolenjski gostilni, ki si jo je organizator izleta sam izbral, vendar ga je razočarala s slabimi štruklji, smo se odpeljali v Kostanjevico na Krki. Bili smo razpoloženi za umetnost, zato si samega mesta nismo ogledali, ampak takoj začeli s Formo vivo. 

Še ena turistična znamenitost, ki je kužkom zelo prijazna. Daša se je podila med ogromnimi eksponati, ki so postavljeni po travnikih okrog gradu. Uživala je v lovljenju po deteljici in kopanju v bližjem potočku. Srečali nismo nikogar. A si nihče več ne ogleduje takšnih stvari?

Zelo zanimivi pogledi nastanejo, ko se kombinirata umetnost in ruralna pokrajina. Všeč mi je bilo.

"Umetnost" smo našli tudi na nebu

Hej, vidva, pojdita v zlati rez, sem ju naganjala, vendar me nista ubogala. No, ne moreš imeti čisto vsega ...

Pot smo končali zelo zadovoljni, vendar lačni. Šli smo kar domov, ker Dašina žepnina ni dovolj velika za večerjo na Otočcu.