Potovanje: Kaj sem se naučila na grškem otoku Krfu (2)

Najbolj me je razočarala hrana. Nisem zahteven gost in za zajtrk sem zadovoljna s kosom kruha in paradižnikom. Če dobim zraven še nekaj oliv, sem presrečna. Problem nastane takrat, ko paradižnik nima okusa. Si predstavljate - grški paradižnik nima okusa! Tudi korenje ga ni imelo, pa paprika, grozdje, lubenice, melone ... Nisem se pritoževala o nektarinah, ker je sezona mimo, ampak grozdje in lubenice so zdaj najboljše!!!

Obe jedi sta iz grške taverne in sta bili odličnega okusa. Očitno se na Krfu dobijo tudi dobra živila.

Grozljivo, da v hotelu s petimi zvezdicami (lokalna kategorija) varčujejo pri surovinah. Večina gostov je bila iz Velike Britanije, kar je bila zame nova izkušnja. Ostali smo bili iz različnih koncev Evrope, od Fincev, Francozov, Srbov (ena družina), Nizozemcev, Nemcev, Švicarjev, Italijanov, Špancev, do Rusov in Izraelcev. V hotelu tudi ne sprejemajo otrok, zato je bilo res mirno. Pijača je bila predraga in pijančki so se pri alkoholu morali omejiti.

Do najine hotelske sobe je vodilo 217 stopnic. Na razpolago je bila kabelska gondola, ki je vozila zelo počasi, zato sem vsaj trikrat dnevno uporabila stopnice. V obe smeri. Na dan se je nabralo več kot 1200 stopnic, kar je pri 35 stopinjah lahko zelo naporno. Ampak, tako sem vsaj porabila odvečne kalorije, ki so v moje telo prišle z grškimi sladicami. Tistih najbolj sladkih nisem jedla, sem pa druge. Ampak, to so bili majhni grižljajčki, nič omembe vrednega ... (Čista utvara - domov sem prišla vsaj s kilogramom več.)

Krf spada v severno skupino otokov, zato se turistična sezona zaključi že oktobra; zime deževne in hladne.

Prvi in zadnji dan me je pičila osa: ena se je zaplela v zgornji del kopalk, druga v okvir sončnih očal. Same od sebe niso pikale, samo grizljale so kožo. Ja, vem, grozljivo. Ose obožujejo meso in pri zajtrku sem si enkrat optimistično postregla z dietno šunko (katastrofa, kako je smrdela). Takoj je prišla osa in začela grizljati po šunki. V nekaj sekundah je izdolbla popolnoma okrogel košček, velik kot njena glava, si ga naložila in z nekaj poskusi z njim tudi odletela. Bilo je prav fascinantno videti, kaj vse zmorejo, če ne bi vedela, da bo tale košček nahranil njo in 10 drugih os, ki me bodo naslednji dan oblegale.

V hotelu so bili glede os zelo kulantni - vreme je pretoplo, zdaj jih je največ, imajo samo tri vabe za ose, mogoče bo dim kave pomagal, ob piku ponudijo kremo. Da bi se kdo spomnil in uničil njihova gnezda, se ni zgodilo.

Se nadaljuje ...