Zdravje: Mikobakterije - skriti sovražnik v mleku

Idejo za današnji prispevek sem dobila po pogovoru z gospo, ki hodi po mleko na višinsko kmetijo. Vprašala me je, ali mi ga naj prinese. In da naj nič ne skrbim, nima mikobakterij, ga je testirala pri Karin Rižner.

Mleka vseeno nisem vzela, ker enostavno nimam rada mlečnih izdelkov, sem pa se spomnila na besedilo o mikobakterijah, ki ga je napisala prav Karin Rižner (terapevtka za bioresonanco, ki pa zdravi samo otroke).

Članek je objavljen na njeni spletni strani, najdete pa lahko še veliko drugih koristnih informacij:

Mikobakterije so znan povzročitelj nekaterih hudih bolezni pri ljudeh, predvsem tuberkuloze in gobavosti. Ta rod bakterij je izjemno odporen na sterilizacijo in zdravila, saj njihove celice obdaja debela maščobna stena. Za razliko od drugih bakterij lahko preživijo tudi v močno kislem okolju.

Akutne in hude okužbe z mikobakterijami so zaradi boljših življenjskih razmer stvar preteklosti. Problematične postanejo znova pri nenehni in stalni izpostavljenosti človeškega organizma, npr. iz hrane. Pri tem ni toliko pomembno, če so te bakterije že mrtve ali oslabljene, saj probleme lahko povzročajo tudi njihovi strupeni izločki (toksini), ki se imenujejo tuberkulini.

Okuženo z mikobakterijami, ali ne?

Nepričakovani vsakdanji vir mikobakterij in tuberkulinov je kravje mleko in mlečni izdelki, predvsem koncentrirani, kot sta sir in maslo. Mikobakterije z akutno ali kronično bolnega goveda preidejo v mleko. Zaradi njihove odpornosti jih pasterizacija, ki je običajen postopek sterilizacije mleka, NE UNIČI. Zaradi intenzivne reje so goveda v razvitih državah zelo okužena z mikobakterijami, zato postaja problem okuženega mleka in mlečnih izdelkov čedalje večji.

Vedenje o problematičnosti mikobakterij v mleku ni omejeno le na alternativne terapevte, zelo dobro se tega zaveda predvsem mlekarska industrija. Prav tako je problematika znana uradni medicini. Nedavna raziskava je pokazala, da so mikobakterije prisotne v krvi kar pri 100% pacientov s Crohnovo boleznijo (huda vnetna črevesna bolezen). Domnevajo pa, da povzročajo tudi druge, še slabo raziskane sindrome, npr. sindrom iritabilnega črevesja (IBS) in kolitis, naselijo pa se lahko tudi v vezivnem tkivu in sluznicah različnih organov, odvisno od občutljivosti posameznika.

V Sloveniji so mikobakterije v mlečnih izdelkih še posebno velik problem, kar je posledica desetletja trajajočega obveznega cepljenja otrok in goveda s cepivom proti tuberkulozi. Cepivo namreč vsebuje žive bakterije, dajejo pa ga v zelo rosni mladosti (novorojenčkom), ko je imunski sistem praktično nerazvit in se ni sposoben odzvati na tak invazivni poseg. Cepljenje se tudi vmeša v proces vzpostavljanja naravne imunosti proti mikobakterijam. Za tiste otroke, ki imajo prirojeno oslabljene sluznice, je kronična infekcija z mikobakterijami praktično neizbežna, še posebno če jih vsak dan hranimo s kravjim mlekom, ki vsebuje mikobakterije. Situacija se z vsako novo generacijo cepljenih otrok poslabšuje. Na srečo so rutinsko cepljenje otrok proti tuberkulozi v Sloveniji z letom 2005 ukinili.

Koliko mikobakterij in njihovih toksinov (tuberkulinov) v mlečnih izdelkih posameznik prenese, je odvisno od posameznega organizma. Nekatere prav nič ne motijo, drugim pa povzročajo zdravstvene težave že majhne količine zaužitega mleka ali drugih mlečnih izdelkov. Zato mora vsak človek sam ugotoviti, kje je njegova tolerančna meja za vnos teh škodljivih bakterij in toksinov, ki jo še prenese brez težav.