sobota, 13. december 2014

Alergeni na gostilniških jedilnikih

Berem o protestih gostincev, ker bodo morali od danes naprej na jedilniku označevati alergene. Pritožujejo se nad dodatnim delom, zdi se jim nesmiselno, navajajo 1001 argument (= izgovor). Časa so imeli tri leta, od leta 2011, zato so vsi izgovori brezpredmetni.

Kot alergika me zelo veseli, da bom lahko sama preverila alergene. Do sedaj sem se morala zanesti na prijaznost natakarja, na njegovo razumevanje in poznavanje živil. Koliko krat se je zgodilo, da sem ga/jih spraševala, ali je v jedi kravje mleko. Ne gospa, ni ga. Potem pa na krožnik dobila gosto smetanovo omako, na vrhu pa posipan parmezan. A tega tudi ne smete? Joj, se opravičujemo ... Bljak!

Vse več ljudi ima alergije, zato so tudi uvedli te spremembe v evropski zakonodaji. Zdi se mi lep primer, ko so politiki v Bruslju mislili samo na nas, državljane Evrope.


Izvajanje te uredbe moramo brezkompromisno podpreti vsi, saj se lahko že jutri, brez napovedi, kar tako, tudi PRI VAS pojavijo alergije. Ne verjamete? Tudi jaz nisem!

četrtek, 11. december 2014

Opatija, rukola in jaz

A mi lahko nekdo pove, zakaj JAZ vedno dobim gnilo rukolo??? Za dva dni sem se odpravila v Opatijo na dopust. Moje želje so bile: spati, se sprehajati, iti v savno in nekaj dobrega pojesti. Vse, razen zadnjega, se je uresničilo. V mojem super hotelu ne znajo kuhati oziroma je bila vsa hrana hladna in postana, v edini zunanji restavraciji, ki sem jo obiskala, pa so mi postregli s porumenelo in gnilo rukolo. Zakaj jaz? Sem bila v prejšnjem življenju rukolažderec?

Seveda imam (slikovne) dokaze!

Ampak, najprej nekaj lepših fotografij:


Pogled iz hotelske sobe, ko je sonce zahajalo.


Srček mi je zaigral ob pogledu na sonce - pihala je tudi burja, zato ni bilo vse idealno.

Kar pridno sem fotografirala, zato bom kmalu objavila še več slik, tokrat pa samo "rukolaste". Picerijo Roko so na internetu tako hvalili, da sem jo "morala" obiskati. Imeli so tudi nekaj sezonskih jedi, kar me je zelo navdušilo, na primer rižoto z bučami, brušeto z bučo, bučno juho. Baje so pice fantastične, vendar nisem bila razpoložena za tako veliko porcijo glutena. 

Zato sem naročila zelenjavo na žaru, sezonsko solato in kruhke iz krušne peči. 


Zelenjava je bila brezhibno pečena na žaru, odlično, brez pripomb.


V porciji sezonske solate sem dobila veliko porcijo rukole, ki je bila gnila, rumena, posušena - in neoprana. Tudi paprika je že videla boljše čase. Vse skupaj sem poslala nazaj v kuhinjo in si zaželela sveže solate. Bodo razumeli problem?


Kruhki z mediteranskimi začimbami so bili fantastični. Mljask, mljask, moj nos si je zapomnil njihov vonj, zato sem zopet postala lačna.


Dobila sem novo solato, vendar zopet z rukolo (na sliki v ozadju je, ker sem jo takoj odstranila s krožnika). No, nekdo v kuhinji si pa veliko upa. Vendar se nisem razburjala, omamili smo me dišeči kruhki ...

Ker je tudi v hotelu škripalo s hrano, sem razmišljala: je v glavni sezoni bolje, ali slabše? Kaj pa v pred in po sezoni? V bistvu bi moralo biti čisto vseeno, gost je gost.

Z letošnjo sezono tudi v Opatiji niso bili zadovoljni, bila je ena najslabših v zadnjih desetih letih. Vsi vedo, da bi morali nekaj narediti, ampak čakajo, da bo to storil nekdo drug. Predlagam, da začnejo z jedilniki. Ko sem se sprehajala po Lungomare, sem lahko na tablah ob restavracijah prebirala jedilne liste. Bilanca: v 95% primerih so še vedno enaki kot pred tridesetimi leti. Ponujajo jedi z žara, ribe in morske sadeže, pet vrst solat in tri sladice. Dolgčas ...


Pa zaključimo s čim lepšim: dekle z galebom je že zaščitni znak Opatije. Tudi meni je zelo všeč, vendar jo je kar težko fotografirati.

ponedeljek, 08. december 2014

Kavbojski pohlep

Najprej o tem sploh nisem želela pisati, ampak sem si premislila, ko sem prigodo s kavbojkami povedala znancem in videla njihove zgrožene reakcije.

Nato sem si zopet premislila, saj podjetju Tekstil nisem želela povzročati škode. Že tako imajo dovolj težav s kupci in inšpektorji. Članek v Delu si lahko preberite tukaj. Ampak, če so o tem že pisali v časopisu, bi lahko tudi jaz, sem si mislila in pograbila tipkovnico.

Stop, ne, še enkrat premisli, se je oglašal del možganov. Kaj si bodo bralci bloga mislili o tebi? A ni daleč najbolj brani prispevek prav na temo strupov v tekstilu, mi je sporočal drugi del možganov.

Bi, ne bi, bi ... Ja, bom, sem se odločila, napisala bom zgodbo o kavbojskem pohlepu.

Začelo se je tako, da sem neko soboto predčasno pobegnila z nekega zelo komercialnega seminarja. Kar sem v 20 letih naredila samo dvakrat. Grem raje v Maxi kupit hlače, sem razmišljala. Potrebujem črne, tople, bolj športne, sem sklenila.

Na poti do Maxija sem gledala izložbe in v eni manjši izložbi trgovine (Tekstil) zagledala točno takšne hlače, kot sem jih iskala. Hmm, pa še znižane so. Šla sem v prodajalno, jih pomerila in kupila. Ne samo ene, dvoje (različna modela)! Znižane so bile za 66,63% in skupaj stale 40 EUR, za kar bi v Maxiju dobila samo eno hlačnico.

Iz prodajalne sem se odpravila z zelo dobrim občutkom: imam dvoje hlače za samo 40 evrov. Kako sem varčna, kako sem modra, kako sem iznajdljiva! Saj poznate te misli, a ne?

Doma sem hlačam odstranila etikete in ... jih zavohala. Moj dober nos je takoj zaznal jedek kovinsko smrad, ki se je širil od obeh hlač. Bljek, takoj na pranje. Hlače sem oprala tako, kot vedno, na 30 stopinj s tekočim ekološkim pralnim praškom. Že ko so bile hlače mokre, sem vedela, da niso zgubile svojega vonja.

Potem sem jih oprala še enkrat, tokrat na 60 stopinj in z močnejšim praškom. Pa še enkrat. Nič ni pomagalo, še vedno so smrdele. Med temi pranji sem bila besna na Tekstil, ker mi je hlače prodal, tudi nase, ker sem hlače kupila, na proizvajalce, ki so naredili tako strupene hlače. Bila pa sem tudi žalostna, ker zaradi bedastih hlač zastrupljamo naravo.

Takšnih hlač niti svojemu sovražniku ne moreš podariti, sem bentila in razmišljala, kaj naj storim s tem smrdečim in strupenim kosom blaga. Na koncu sem se odločila za radikalen ukrep: hlače sem oprala z belilom. So preživele, se iz črnih so se spremenile v modre in nehale so smrdeti.

Sem že omenila, da je zadrga popolnoma zanič in da se mi vedno znova odpira?


Potrebuje kdo zelo dobro oprane hlače (dva kosa) številka 40? Zdaj so bolj modre kot na sliki; ta je bila narejena po drugem pranju ...

nedelja, 07. december 2014

Lep začetek delovnega tedna - s čokolado!

Malo sem spremenila videz bloga - nič revolucionarnega, ker nimam časa. Zaželela sem si, da vse skupaj zadiha in se prečisti.

Dodala sem pa gumbe za deljenje v socialnih medijih (facebook & co), če boste želeli katerega od mojih prispevkov deliti z drugimi. Hvala že v naprej!

Skoraj bi pozabila objaviti fotografijo čokolade, ki mi jo je naredil trener Boštjan. Priznajte, vsaj malo mi zavidate, ker me moj trener najprej muči, nato pa da čokolado. Sam jo je naredil in sicer iz bele čokolade, kokosa in maka. Mljask, je bila dobra.


Doma narejena čokolada, baje je zelo preposto ...