S praprogramom do srečnega partnerstva

Članek sem napisala že davnega leta 2004 in še vedno je aktualen. Je najdaljši članek, ki sem ga kdaj napisala, vendar tudi zelo dober in lahko bistveno spremeni vaš pogled na partnerstvo in iskanje partnerja. Udobno se namestite in ga vsega preberite - ne bo vam žal!

Hermann Meyer s soavtorico in ženo Evo-Mario Meyer v svoji knjigi Partnerski praprogram zagovarja zanimivo tezo, da so v nas shranjeni programi iz praskupnosti, ki še danes obvladujejo naše obnašanje, predvsem pri izbiri partnerja. Ženske smo se samo psevdoemancipirale, moški pa niso več pravi moški in se pustijo izsiljevati. Je tudi v Sloveniji tako?

Pet napačnih predpostavk psevdoemancipacije

V preteklosti je bila fizična moč bolj cenjena kot skrb, nega, ljubezen in človečnost, zato so bile ženske v podrejenem položaju glede na moške. Še pred dvesto leto so zdravniki resno razpravljali o tem, ali imajo tudi ženske dušo in v Švici so volilno pravico ženske dobile šele leta 1971. Jasno je, da so šle ženske po tisočletnem zatiranju na barikade in zahtevale enake pravice. V sedemdesetih letih 20.stoletja se je začela doba emancipacije in vsi so si od nje zelo veliko obetali. Po mnenju Hermanna Meyerja pa je bila emancipacija žensk neuspešna. Pravi, da je šlo (z nekaterimi izjemami) za psevdoemancipacijo, ki je izhajala iz naslednjih pet predpostavk:

1. Moški in ženska sta enakopravna, razen pri »majhnem razločku«

Kot so znanstveniki ugotovili, se spola razlikujeta ne samo po spolnih organih, ampak tudi zaradi tega, ker imata različno zgrajene možgane. Zato moški in ženske različno predelujejo informacije, kar vodi k različnim zaznavanjem, prioritetam in načinom vedenja. In prav zaradi teh razlik pride do privlačnosti med obema spoloma in navdušenja za nasprotni spol.

2. Moški so po naravi slabi, ženske dobre

Ker so moški tako različni od žensk, jih nekatere pripadnice ženskega spola vidijo kot zlobne, slabe. Ne morejo sprejeti dejstva, da so moški drugačni, da mislijo in čutijo drugače, da so v svojem bistvu plemeniti, pripravljeni pomagati in olikani. Če pa že pride do tega, da se moški odpre in pokaže svoja čustva in misli, je to za žensko ponavadi zelo hudo in boleče. On ji razlaga o agresivnem obnašanju proti konkurentom na delovnem mestu, verbalno zaničuje potencialne rivale, ji komentira zadnje nogometne tekme, opisuje seksualne »svinjarije«, ki jih ima stalno v glavi in ji z zamolklim glasom pove, da mu je zveza postala pretesna in da potrebuje več prostora. Prizadeta partnerka se najkasneje pri zadnji izjavi zlomi in ne more verjeti, da se je lahko o njem tako motila. Želela je samo kaj več izvedeti o njegovih hobijih, ga bolje spoznati in razumeti, z njegovim odkritim načinom pa se je izkazal za primitivca, neandertalca in zadnjo žival.

John Gray v svoji knjigi »Moški so drugačni, ženske tudi« pravi, da so moški kot elastika. Če moški žensko ljubijo, se morajo od nje tudi oddaljevati, preden zopet pridejo nazaj. Moški, ki živijo s partnerico, zgubijo do neke določene mere stik s samim seboj. Ko se oddaljijo, lahko zopet najdejo svoj pravi jaz, svoje meje in hkrati zadovoljijo svojo potrebo po avtonomiji. Naravna potreba po umiku pa se lahko ojača ali omili zaradi obnašanja partnerice. Tako potrebuje moški, ki je zadovoljen in razumljen v partnerski zvezi, krajše partnerske odmore kot pa moški, kjer partnerica ne upošteva njegovih potreb. Samo kot opomba: Meyer seveda pri tem ne misli na klišejske situacije, ki so se morda komu prikazale pred očmi, kot na primer, da ženska moškemu ne dovoli iti vsak večer popivat v gostilno. Avtor seveda izhaja iz tega, da je tudi moški odgovorna, zrela osebnost, ki ve, kaj lahko in kaj ne sme, in ne bo nikoli škodil partnerski zvezi in družini.

Še ena nevarnost obstaja, če moški pokaže svoja prava čustva in misli: partnerica nima več možnosti za projekcijo. Ugotovila bo, da je popolnoma drugačen kot njen sanjski moški in da je mogoče celo napačen moški. Ko on skriva in zanika svojo pravo identiteto, se pretvarja, da zadostuje njenim merilom in je moralno visok človek. Ona pa lahko še naprej živi v iluziji, da je edini pravi in za njo usojen.

3. Visoke šole posredujejo uporabno znanje oziroma pravo izobrazbo

Včasih so mislili, da se bo število žensk na vzvodih moči povečalo, če se bo povečalo število žensk z visoko izobrazbo. Hermann Meyer je prepričan, da do tega ni prišlo zaradi napačnega znanja, ki nam ga posredujejo v šolah. Kdor pride v gimnazijo (opomba: v Nemčiji se s tem izrazom misli na 5. razred slovenske devetletke), dobi povelje »Pripravljeni, pozor, zdaj!«, potem pa je uspešnejši tisti, ki bolje proda svojo dušo za dobre ocene in naredi vse za dober uspeh na maturi. Za to je po Meyerju uspešnejši tisti, ki hitreje potlači svoja naravna čustva in vzgibe, ves svoj ustvarjalni potencial, svoje kreativne in ravolucionarne misli in hkrati vodi nadomestno življenje, kjer v ospredju stojijo visoke zahteve šole in staršev. Ocene pri matematiki in angleščini postanejo barometer za vzdušje celotne družine.

Uspešno opravljena matura pove samo, da je učenec devet let (v Sloveniji: 5 let devetletke in 4 leta gimnazije) uspešno zanikal svojo identiteto in da je postal zrel za svet kolektivne nevroze. Konvencionalno izobraževanje je tako postalo stvar prestiža, vsebuje pa zelo malo praktičnih znanj, ki bi jih lahko uporabili za reševanje individualnih in kolektivnih problemov. Na kratko povedano: naučeno znanje ne ustreza nalogam in ciljem posameznega človeka, ne paše k njegovemu življenju tukaj in zdaj, in ne k osrednjim nalogam in ciljem človeštva na začetku 21. stoletja.

4. Moški se lahko v delovnem procesu uresničijo, ženske so iz tega izključene

Avtor govori v tem delu knjige o (še danes čisto normalnih) situacijah v nemških družina, kjer najkasneje po porodu ostane ženska doma (zaradi preprostega dejstva, ker nima celodnevnega varstva za otroka), moški pa finančno vzdržuje družino. Nekdaj so se ženske poročale zelo zgodaj, danes pa želijo najprej dokončati šolanje, nekaj let delati in šele takrat ostati doma. Meyer pravi, da so tako lahko spoznale, da so se bili moški (zaradi biološko prirojenega rituala dvorjenja) prisiljeni pretvarjati, da v svojem delovnem področju posedujejo veliko oblast in tako bili bolj privlačni kot potencialni partnerji. Resnično pa je zelo stvarna, saj je zelo malo moških in žensk, ki imajo toliko moči, da lahko sprejemamo velike odločitve in še manj jih je, ki so se lahko v delovnem okolju resnično udejanjili.

5. Vsak človek mora postati celota

V alternativni in feministični sceni straši mišljenje, da se mora človek razvijati kot celota in tako postati nek androgin, kjer so moški in ženski deli enakomerno združeni. Ta cilj lahko dosežemo samo tako, se glasi sporočilo, da moški razvijajo ženske značilnosti, ki so mu prirojene, ženske pa moške značilnosti. Meyer je prepričan, da noben moški ne more razvijati svojih ženskih značilnosti tako, da lupi krompir, kuha, peče, šiva, pere, čisti, pomiva, menjava plenice, skrbi za otroke in po možnosti začne čez nekaj časa misliti in občutiti kot ženska. Na takšen način lahko postane samo karikatura ženske.

Podobno je z ženskami, ki lahko opravljajo skoraj vse »moške« poklice, vendar je po Meyerjevem mnenju to samo imitacija in ne emancipacija. Zakaj se čutijo ženske samo takrat emancipirane, ko se vrinejo na področja, za katere je moški (glede na konstitucijo in genetiko) po naravi dosti bolj primeren? Zakaj prostovoljno zapusti področja, na katerih je močna in konkurira z moškimi v moškem svetu? Ne bi bilo bolje, da bi se ženska emancipirala kot ženska?

Na skoraj vseh seminarjih za doseganje uspehov se udeleženci učijo, da morajo odkriti svoje odlike in jih sistematično izgraditi. Pi psevdoemancipaciji pa se dogaja nasprotno: dobre rezultate naj bi dosegli tam, kjer smo po naravi šibki. Kako naj ženska, ki skrbi za gospodinjstvo in otroke, ki je dobra ljubimka, ki pazi na svoje telo in je urejena, ki skrbi za svoje duševno zdravje in si razširja obzorja, dodatno in hkrati dela kariero ter opravlja naloge, ki so ponavadi moška? Kako naj bo moški poklicno uspešen in kako naj dobro opravi njegove druge naloge, če mora nato skrbeti še za gospodinjstvo in vzgojo otrok?

Ameriška znanstvenica Alice D. Domar iz harvardske univerze je ugotovila, da se za zaposlene ženske največji stres začne šele, ko pridejo domov. Najhuje je od 17. do 21. ure, ko se morajo nemudoma spremeniti v super mamo, ki pobere otroke iz vrtca, gre še hitro po nakupih, da bo lahko skuhala večerjo. Doma kuha, zraven pa skrbi še za pranje perila in z enim ušesom posluša otroke, ki ji razlagajo kako so preživeli dan. Posledica so zdravstveni simptomi kot je motnje krvnega in srčnega obtoka, glavobol, bolečine v hrbtenici, želodčne težave, nespečnost in ne nazadnje splošna oslabljenost imunskega sistema.

Hermann Meyer je prepričan, da lahko, ne glede na finančni status (torej tudi, če si lahko privoščimo čistilko, kuharico, vrtnarja, šoferja ali vzgojiteljico), dobro opravimo samo naloge, ki spadajo k našemu spolu. Tako je želela narava: vsakdo lahko postane celota kot moški ali celota kot ženska, nikoli pa celota v telesni, duševni in duhovni androginiji. Ta različnost je potrebna za medsebojno privlačnost med spoloma, da se lahko ujemamo kot ključ in ključavnica. Vsak poskus, da bi prevzeli naloge nasprotnega spola, vodi v preobremenjenost. Nekatere naloge lahko opravimo hitro ali samo provizorično, vendar ne dovolj kvalitetno. Boljše je, da smo ženska ali moška celota, kot pa celota, sestavljena iz dveh delov.

Psevdoemancipacija in prava emancipacija

Prava emancipacija ne pomeni samo, da se osvobodimo odvisnih odnosov, postanemo neodvisni, si ustvarimo svoje mnenje in zahtevamo več enakopravnosti, ampak da tudi v enaki meri prevzamemo odgovornost in dolžnosti. Da dosežemo pravo emancipacijo, moramo skozi različne razvojne procese in se pri tem naučiti se uveljavljati, biti iniciativni in drzni, razvijati upravljalske sposobnosti, se naučiti kako zbirati in obdelovati informacije, razvijati komunikacijskih sposobnosti, sposobnost vživljanja, zmožnost ukrepanja, organizacijske sposobnosti, menedžerske sposobnosti, analitično mišljenje, razvijanje konceptov in njihova uresničitev, koncentracijske sposobnosti, formulirati lastne cilje in jih uresničite, prepoznati pravice in dolžnosti, se naučiti sprejemati odgovornost ... Brez razvijanja teh sposobnosti se lahko proces emancipacije izkaže za napačno pot, ki poslabša obstoječo situacijo.

Emancipacija žensk je bila po Meyerjevem mnenju neuspešna zaradi naslednjih petih vzrokov:

1. Zgodila se je samo simbolična osvoboditev

Potrebo žensk po osvoboditvi izkoriščata industrija in gospodarstvo, ki vplivata na način, kako bi naj osvoboditev potekala. Naravno potrebo po osvoboditvi je nadomestila umetna, ki ženskam daje občutek, da so res postale svobodne in neodvisne. Avtomobili za ženske, cigarete za ženske, pijače za ženske ... – vse to samo vodi iz ene odvisnosti v drugo, je prepričan Hermann Meyer.

2. Prizadevanje za kariero ne ustreza ženski naravi

Veliki večini žensk se ni težko odpovedati karieri in poklicnemu uspehu, zato najdemo malo žensk na vodilnih položajih. Pa ne zato, ker bi bile pri tem ovirane, ampak ker niso dovolj častihlepne. Ženska je po naravi manj tekmovalna, bojevita, oblastna in zagnana kot moški. Imamo zato tako malo žensk v (slovenski) politiki?

3. Odklanjanje ni nobena alternativa

Veliko žensk se upira temu, da bi prevzele tradicionalno vlogo ženske, ne ponujajo pa ničesar drugega. Poskušajo povezati prednosti patriarhata s prednostmi emancipacije, ne da bi za to vzele v zakup tudi pomanjkljivosti. Želijo si varnosti in svobode, ne želijo voditi gospodinjstva, hkrati pa bi rade bile finančno in materialno preskrbljene. Meyer je zelo kritičen: »Predvsem pri srednjem sloju je razširjena miselnost, da je denar, ki ga zasluži ženska njen, plača moškega pa se deli. Pri dolžnostih je obratno: vse dolžnosti moškega ostanejo, dolžnosti žensk pa se razdelijo na druge ljudi – na moža, čistilko ali kuharje v restavracijah.«

4. Erotika je še vedno izključena

Prababica, babica in mama so erotiko mačehovsko obravnavale, in tudi hčerka nima veselja, da bi partnerja erotično razveseljevala. Tipična »emancipiranka« ima slabo mnenje o zapeljevanju, se ne oblači mikavno in se ne trudi, da bi ustvarila čutno razpoloženje. Na takšen način potlači erotični del ženstvenosti in upa, da tudi moški ne bo kazal zanimanja za dolge noge, lepe prsi in čvrsto zadnjico. Emancipirane in neemancipirane ženske lahko brez izživete seksualnosti in erotike preživijo samo še z romantičnimi predstavami o ljubezni iz hollywoodskih filmov, ki jim omogočijo, da ubežijo sivemu vsakdanjiku. Zaključek: prava emancipirana ženska je za moškega obogatitev, psevdoemancipiranka pa stalna obremenitev.

Naravni program

Vsaka ideologija se naslanja na deficite v osebnostnem sistemu njenih privržencev. Tako je tudi s feminizmom, ki temelji na zaščiti pred tem, kar ženske v življenju niso dobile. Namesto, da bi same pri sebi poiskale vzroke za neuspeh in same prevzele odgovornost za to, da jim ne gre dobro, so se zatekle v ideologijo. Hermann Meyer je prepričan, da moramo izkoristiti naravni program, ki je shranjen v naših genih, ne smemo ga potlačiti in čakati na neke druge čase, ampak ga korak za korakom izboljšati in od njega profitirati. Narava je v nas naložila praprogram s specifičnimi ženskimi in moškimi sposobnostmi in nalogami, ki se medsebojno dopolnjujejo in njihova kombinacija nam omogoča (je omogočala) optimalno možnost preživetja (moški so šli na lov, ženske skrbele za votlino in otroke, moški je branil pred sovražniki, ženska so negovale in zdravile). Narava je nevtralna in ne favorizira nobenega spola. Vsak moški ima šest nalog in vsaka ženska šest nalog, ki jih morata izpolniti na spolu specifičen način.

Prava emancipacija pomeni, da ženska samostojno misli in čuti, da gre samostojno pot kot ženska, da ima svoje cilje, da je duševno zrela in zavestno uredi svoje življenje. Prevdoemancipacija je imela posledice tudi za moške, ki so se čutili pod pritiskom, ker so morali potlačiti svojo moško naravo. Ampak, ta pogojna feminizacija moškega je vznemirila tudi ženske, ki so ugotovile, da si s takšnim »mehkužcem« (po Meyerju »Softie«) ne morejo ničesar začeti (in se odpeljale na jug, kjer obstajajo še pravi moški, dodaja avtor).

Naloge ženske za resnično emancipacijo

Naloge moškega za resnično emancipacijo

Moški in ženska nikoli ne izpolnjujeta vseh nalog. Če se najdeta dve dušici, ki jima na primer doma pripravljena hrana ni mar, se lahko zelo zaljubljeno spogledujeta tudi v restavraciji. Nekaterim parom ni mar za opremo stanovanja, drugim se zdi pomembneje kaj je pod flanelasto pižamo in nekateri so presrečni, če so več doma, kot v službi. Pomembno je, da imata partnerja enaka pričakovanja in da ne izpolnjujeta istih nalog. Seveda je pri tem pomembna popolna iskrenost do sebe in partnerja. Mamin sinček, ki je navajen na domačo hrano, bo na začetku očaran nad partnerko, ki je dobra pri seksu in slaba v kuhinji, čez nekaj časa pa bo zahteval pražen krompir in pečenko tudi od svoje žene. Ona lahko naredi dvoje: se nauči kuhati (po maminih receptih, seveda) ali pa moža pošlje jest k mami in si poišče ljubimca.

Začasni in stalni samski

Na koncu knjige se Hermann Meyer dotakne še teme o samsko živečih, ki jih deli na dve skupini. Tisti, ki so samski samo začasno, bi morali analizirati zadnji partnerski odnos, kaj je bilo narobe in kaj lahko v prihodnji zvezi naredijo bolje. Bolj kritičen pa je do stalnih samskih, ki so po njegovem samski zato, ker ne izpolnjujejo nalog, ki so jim bile dane po naravi glede na njihov spol oziroma jih želijo izpolnjevati samo za sebe. Večni samci želijo vse samo zase (denar, hrano, stanovanje, spolne užitke) in se lepo oblačijo v lastno zadovoljstvo. Nekje pa jim nekaj manjka, zato si omislijo nadomestek. To je lahko pes ali mačka, glasbena ali umetniška zbirka, ideologija ali svetovni nazor. S takšnim nadomestkom se potem samski odpravijo iskat partnerja in paradoksno pričakujejo, da bo bodoči partner prav tako navdušen nad njimi. Še več, iz partnerskega nadomestka naredijo osnovni pogoj in po tem kriteriju izbirajo potencialne kandidate.

Pravzaprav iščejo stalni samski samega sebe – kot samska ženska svojo moško polovico in kot samski moški svojo žensko izdajo. Dodatno naj kandidati obvladajo na primer svojo različico wellnes programa, drugače pa naj se v vsem strinjajo, nikoli ne smejo imeti svojega mnenja, ne smejo imeti svojih interesov ali celo predstav. V bistvu želi takšen človek, brez da bi se tega zavedal, da njegov partner izpolni svojih šest nalog samo za njega in da so rezultati opravljenega dela na voljo samo njemu, medtem ko on vse, kar si je pridelal, obdrži za sebe. Tako bi dobil stalni samski vse, njegov partner pa nič. Če se potencialni partner že na začetku upira takšni razdelitvi, mu samski hitro da za vedeti, da ni pravi za njega in da je že od vsega začetka to vedel.

Za nekatere ljudi je postalo samsko življenje že oblika življenja. Ne želijo več nikogar najti, ampak samo še iščejo. To iskanje je lahko preraslo v obliko zasvojenosti. Tipični stalni samski ostanejo tudi zaradi tega samski, ker se potencialni partnerji zavedajo, da bi bilo življenje z njimi pekel na zemlji. Vsak človek bi rad bil občudovan, upoštevan, ljubljen in razvajan. Šele ko samski zvišajo svojo frustracijsko toleranco in se zbudijo iz svoje egocentričnosti , imajo realno možnost, da postanejo srečni v partnerski zvezi.

Dragi bralci tega članka, vas te odkrite in že skoraj trde besede Hermanna Meyerja ne spominjajo na nekaj? Oziroma bolje rečeno na nekoga? Na vse tiste samske v naši okolici, ki vedno znova tožijo, kako ne dobijo partnerja, kako nikoli ne spoznajo pravega, da jim je v bistvu lepo samim, da pa bi vseeno (ko si oni zaželijo) želeli imeti nekoga ob sebi za družbo? Naslednjič jim lahko poveste o partnerskem praprogramu in preverite, koliko nalog izpolnjuje, predno boste še naprej poslušali njegovo jamranje.

Šest nalog in partnerska privlačnost

Brez znanja o šestih nalogah se ne moremo zavedati, kaj lahko ponudimo in kaj lahko zahtevamo od svojega partnerja. Principe tržnega gospodarstva namreč lahko prenesemo tudi na partnerstvo. Zato je pomembno, da vemo, kakšne so naše možnosti na »tržišču«, kaj ponujamo in kakšno je povpraševanje. Naša podzavest je pri tem natančen računovodja, ki registrira, kakšne investicije in zmožnosti ter v kakšnem obsegu so prisotne, in kaj lahko na podlagi tega od partnerja pričakujemo.

Investicijski zakon pravi, da je uspeh zagotovljen samo takrat, ko v partnerstvo vložimo dragocene vložke in konstruktivno energijo. Temu velikokrat oporekajo ljudje, ki so na partnerskem področju že večkrat bili razočarani in menijo, da nekdo, ki je vložil toliko toliko energije v neko zvezo kot oni, ne more biti odgovoren za njen neuspeh. Pri natančni analizi pa lahko ugotovimo, je prepričan Hermann Meyer, da prizadeti v zvezo niso vložili realnih vložkov in sposobnosti, ampak samo primanjkljaje, reaktivna čustva kot je slaba volja, jeza, zavist, depresije, sovraštvo, nemoč, krivda, strah, odvisnosti, predstave, fiksacije, projekcije in pričakovanja.

Subjektivno se jim zdi, da so v zvezo vložili veliko, ker stalno zanikanje primarne narave in prilagajanje na življenjsko tuje norme, pravila in prepovedi, kot tudi stalne prošnje in upanja, da bo partner končno izpolnil njihova pričakovanja, zahtevajo veliko časa in energije. Vse, kar lahko s takšnimi investicijami dosežemo pri partnerju so negativne čustvene reakcije: patološke investicije vodijo k patološkim reakcijam, te pa zopet povzročijo negativne čustvene reakcije, ki jih naprej investiramo in začaran krog se zaključi. Tako se partnerja vedno bolj oddaljujeta od resničnosti in na koncu ostane samo še ločitev.

Ljubezen se razvije, če smo uravnotežena in stanovitna osebnost. Lahko smo v resnici takšni ali pa je takšen samo naš imidž. V zadnjem primeru obstaja seveda vedno možnost, da nas partner razkrinka. Konfrontacija z resničnostjo je torej tista, ki veliko ljudem povzroča težave. Ne zavedajo se, da lahko potencialnemu partnerju bolj malo nudijo in si iluzorno predstavljajo, da jih bo potem vseeno imel rad. Obstaja velika razlika med tem, kakšnega partnerja si želimo in kakšnega si glede na naše sposobnosti zaslužimo.

Meyer pravi, da je vse skupaj čisto enostavno: brez dobre ponudbe so možnosti, da dobimo željenega partnerja, zelo majhne. Kaj pa sploh je dobra ponudba? To je tisto, kar potencialni partner potrebuje in ne to, kar mi mislimo, da bi lahko bilo za njega zanimivo. Vaba na trnku mora tekniti ribi, ne ribiču. In smo zopet pri šestih nalogah moškega in ženske. Pa še nekaj je: kdor lahko malo ponudi, privlači tudi takšnega partnerja. Zelo dobro je, da naredimo seznam bivših partnerjev in jih ocenimo po sistemu šestih nalog. Tako lahko analiziramo, kakšne tipe partnerjev smo do sedaj izbirali in, ko tudi sebe ocenimo, ugotovimo, zakaj so bile zveze neuspešne.

Današnji moški morajo pojesti kašo, ki so jo zakuhali njihovi praočetje, ko so zatirali ženske, jih oropali človeških pravic in jih obravnavali kot neenakovredne partnerje. Nekatere ženske pa zdaj moške kaznujejo tako, da zavračajo izpolnjevanje šestih nalog. Ne zavedajo se, da jim izpolnjevanje šestih nalog daje toliko moči in vpliva, da si ne bo noben moški več upal delovati proti njim. Čas je, da oba spola znova najdeta zdravo sredino in izrabita možnost, ki se jim ponuja, svetuje Meyer.

Kako lahko preprečimo, da bi bili zapuščeni ali zamenjani

Ugotovili smo: če dva človeka skrbita za to, da jima gre dobro, se kakovost njunega življenja bistveno bolj poveča, kot pa če to počne eden sam zase (princip sinergije). Kdor se ukvarja s tem, da bi svojih šest nalog čim bolje izpolnil, lahko pri tem obdela tudi konflikte iz otroštva. Veliko travm iz otroštva je posledica tega, ker oče ali mama takrat nista izpolnjevala ene ali več svojih nalog (iz katerih koli razlogov že). V takšnih primerih je pomembno, da ne ponavljamo vzorcev iz otroštva, ampak postanemo aktivni in izboljšamo zmožnosti pri nalogah, kjer sta starša zatajila. Tako se bodo značilni družinski konflikti in problemi v manjši meri prenesli na naslednjo generacijo.

Še nekaj je zelo pomembno pri razvijanju naših zmožnosti: na vseh življenjskih področjih moramo imeti individualni profil. To pomeni, da imamo svoj življenjski stil, da se znamo uveljavljati na nam specifičen način, da imamo samosvoj pristop k erotiki in seksualnosti, svoja mnenja, lasten moralne principe in načela, svoje želje in sanje ...

V kolektivni nevrozi (tako Meyer opisuje današnji svet) se bojimo, da nas bo partner zapustil. Ta strah ni več potreben, če razvijemo lastne sposobnosti in znanja zaradi katerih bomo postali za partnerja nezamenljivi. Za partnerja bomo postali zaklad, ki ga ne bo želel več dati iz rok.

Kako lahko pridobite (skoraj) vsakega moškega ali žensko – za vedno

Če ženska izpolnjuje naloge 1, 4, in 5, lahko izbira iz širokega kroga kandidatov. Z vsako nalogo, ki jo dodatno izpolnjuje, lahko poveča kakovost partnerske zveze in s tem tudi čas trajanja. Če je še nežna (3. naloga), bo pri njej želel ostati skoraj vsak moški, ker je majhna verjetnost, da bo na hitro našel novo partnerico, ki optimalno izpolnjuje več kot štiri naloge. Pa tudi če jo najde, ni rečeno, da bo on ustrezal njenim pričakovanjem in izpolnjeval naloge, ki so njen pomembne. Predpostavimo, da bi ženska poleg zgornjih štirih nalog izpolnjevala še 6. nalogo (komunikacija, zbiranje informacij) in ne nazadnje še 2. nalogo (opremljanje in skrb za dom) – potem lahko dobi vsakega moškega in to za zmeraj. Če pa partner tega ne prepozna ali ne zna ceniti, je to njegov problem. Tako kot ženske, lahko tudi moški z izpolnjevanjem vseh šestih nalog fascinira (skoraj) vsako žensko, da bo za vedno ostala pri njem.

Narava nagradi vsakega, ki izpolnjuje njen program in upošteva njene zakone. Posebno nevarno je, če svojo naravo zanikajo moški, zlasti pri nalogah 1, 2 in 3. Nespoštovani bodo pri moških in ženskah ter kmalu samo še dežurni krivec. Pri dobro izvedenem partnerskem praprogramu pa se pojavi vrsta pozitivnih verižnih reakcij, ki naredijo življenje moškega in ženske za življenja vredno.

Zaključek

Članek o partnerskem praprogramu sem napisala predvsem zato, ker me je knjiga Hermanna Meyerja zelo zabavala, hkrati pa dala nove impulze, da sem lahko analizirala, vrtala, primerjala in delala zaključke. Članek nima namena žaliti, a z nekaj humorja in distance lahko Meyerjeve nasvete pozitivno uporabimo za izboljšanje kvalitete našega življenja. Kako se bomo potem imenovali, ali psevdoemancipiranke/ci ali resnične emancipiranke/ci ali enostavne ženske in moški, je čisto vseeno. Članek je nastal tudi zato, ker sem pri pripravljanju na članek o feng shuiju Slovenije ugotovila, da Slovenci potrebujemo impulze od zunaj (skozi Alpe, iz Evrope), ki nas s provokacijo zbezljajo kokona in zbudijo.

Helena Golenhofen

© Energijski center d.o.o

VIR: http://helena-golenhofen.blogspot.com/