Helenine bananine kroglice

O Evi Žontar, mladi Slovenki, ki je prejšnji teden v Peruju umrla zaradi plazu, sem prvič slišala lani, ko sem kupila njeno knjigo: Okusne, veganske simpl sladice iz petih sestavin in manj. Knjige  nisem kupila takoj, saj sem bila skeptična, ali je mogoče narediti okusno sladico iz petih sestavin in manj.

Pa je mogoče!

Eva je v veliko receptih uporabila banane, ki so pri izdelavi veganskih sladic res nepogrešljive. Njej v spomin objavljam recept, ki je nastal prejšnjo nedeljo. Upam, da "tam zgoraj" imajo banane in še vsaj 4 sestavine, ki jih bo spremenila v odlično sladico.

Tukaj pa je recept, ki je nastal v nedeljo, po mojem navdihu, ko sem imela doma bolj malo sestavin in veliko zrelih banan:

Helenine bananine kroglice

Potrebuješ:

3 zelo zrele banane (280-300 g, teža brez olupkov)
150 g olupljenih mandljev
50 g olupljenih in prepraženih lešnikov
160 g datljev (prej jih za vsaj pol ure namočiš v toplo vodo)
80 g kokosove maščobe
100 - 150 g kokosove moke - količina je odvisna od vlažnosti mase
3 jedilne žlice drobno nasekljanega kandiranega igverja
sok polovice limone (zelo pomembna!)
ščepec vanilje
ščepec soli

Priprava:

1. Grobo sesekljaš oreške in daš v srednje veliko (stekleno) skledo.
2. Zmelješ banane, datlje in 2 žlici hladne vode, da dobiš tekočo maso.
3. V to maso dodaš sok limone, vaniljo in sol.
4. Vse skupaj vliješ k oreškom, dodaš kandiran ingver in grobo zmešaš.
5. Raztopiš kokosovo maščobo in ne prevročo vliješ k masi.
6. Dodajaš kokosovo moko: najprej 100 gramov, nato postopoma še preostanek, koliko je potrebno. Masa na koncu ne sme biti premehka ali pretrda. Računaj, da se bo v hladilniku še strdila (zaradi kokosove maščobe).
6. Vse skupaj dobro premešaš, poskusiš in daš v hladilnik za 30 minut.
7. Oblikuj kroglice; lahko jih povaljaš v čokoladi, kokosu ali mletih oreških.
8. Daj jih strdit v hladilnik vsaj za 2 uri, najbolje čez noč, ker se potem arome še bolj povežejo in je okus najboljši.

Kaj se dogaja? Oligoscan in Lui!

Ojojoj, že en teden je minilo, od kar sem napisala prispevek za blog. Kaj naj rečem, kriva sem ... Po eni strani se toliko dogaja, po drugi pa že pošteno čutim vedno bolj počasno energijo, ki nam jo napovedujejo zvezde in bo vrhunec dosegla konec julija.Vidim, da tudi drugi jamrajo, zato si počasnega tempa ne domišljam.

Kaj se dogaja:

1. Imela sem že 12 Oligoscan svetovanj in še nekaj jih bo naslednji teden. Zelo rada to delam in ugotavljam, da lahko s tem hitrim testom strankam veliko pomagam. Če še ne veste: test Oligoscan določi zaloge mineralov in težkih kovin v telesu. Naredili smo tudi spletno stran, kjer si lahko vse preberete in naročite na testiranje:

www.testmineralov.si

2. Dokončno sem se odločila, da bom posvojila psa Luija iz zavetišča. Iz objektivnih razlogov bo prišel k meni šele konec julija. Zato se sedaj pospešeno učim o vzgoji psov in nabavljam opremo. Moj dragi, ki nima izkušenj s psi, misli, da se mi je zmešalo. Ko sem mu pokazala seznam stvari, ki jih moram kupiti, je skoraj padel v nezavest.

Na srečo sem na spletu odkrila fantastično trgovino s pasjimi potrebščinami (www.pasjastacuna.si) in s pomočjo lastnika Matije večino stvari kupila v njihovi spletni trgovini. Tako kot jaz v Aviti, tudi Matija prodaja izdelke, ki jih sam uporablja (za svojega psa). Izdelki so kakovostni, nekateri celo eko ali reciklirani, ter po zmernih cenah. Poleg tega sem vesela, da podpiram malo podjetje in ne velikih trgovin.

Saj sem šla po nekaj manjših potrebščin tudi v veliko trgovino, ampak sem komaj čakala, da odidem iz nje. Moja maserka mi je povedala, kje naj naročim hrano, ki je brez konzervansov. Najprej sem bila skeptična, ali kaj takšnega sploh obstaja. Obstaja!

Za malega princa (ima 10 kilogramov) bodo zato po pošti kmalu prišli trije paketi in vse bo pripravljeni na njegov prihod.

Je pa zanimivo, da na slovenskem spletu nisem našla skoraj nobenih informacij o prevozu psa iz zavetišča, o prvih dneh z njim in podobno. Veliko pa sem jih našla na spletnih straneh nemških zavetišč. Zavetiški psi niso navadni psi in to je treba upoštevati. Sama sem si naredila načrt, kako Luia s čim manj stresa spraviti domov in mu olajšati privajanje.

Očitno pa bo Lui kar obdržal svoje ime iz zavetišča, saj sem poskušala najti drugo, ampak nobeno mu ne pristaja tako kot sedanje. Bili so predlogi Tim, Luji, Leo, Piki ... Nobeno ni njegovo. On je francoski plemič, z ozko ritko in lepimi rjavimi očmi. On je Lui.

3. Moram se pohvaliti: z dragim sva imela veliko očiščevalno akcijo in sva pospravila vrtno lopo. Kako prijeten občutek! Sem se že skoraj pritožila, da je v lopi preveč prostora ...

Lep začetek (delovnega, počitniškega) tedna vam želim!

Sicilija: Catania v dežju

Na deževni in oblačni petek sem se spomnila na obisk Catanie, ki sem si jo tudi ogledala v dežju. V vodičih boste lahko prebrali, da se Catanie sploh ne splača obiskati. Mogoče mestu delam krivico, ampak tudi sama mislim, da lahko ogled Catanie preskočite, če nimate časa.

Midva sva sicer zamudila ribjo in splošno tržnico, ki sta za nekatere glavni "atrakciji" Catanie. Fotografirala sem samo smeti!

Drugače pa je mesto v slabem stanju, vsaj po stavbah sodeč. Ogromno zanemarjenih zgradb sva videla, ki mestu dajejo zelo depresiven videz. Deževno vreme je vse skupaj še poslabšalo ...

So pa ljudje prijazni, vse smo se zmenili, kljub temu, da ne znava italijansko. Ali veste, da je (bil) sedež mafije prav v Cataniji?

Glavni trg v Cataniji z znamenitim slončkom

Turisti smo bili zelo različno oblečeni in obuti. Tale fotografija je sicer neostra, vendar mi je všeč ... 

Japonski turisti so, kot vedno, opremljeni za vse situacije. Slikala sem zato, ker je nastal lep barvni kontrast. Je pa voda v fontani tako nagravžno smrdela po kloru in fekalijah (kor slabo prečiščena voda), da sem hitro odšla vstran.

Vstop v del z ribjo tržnico

Turistični avtobusi so dobra možnost za ogled mesta v slabem vremenu. Mene tale v Cataniji ni pritegnil. 

Še eno razočaranje: tudi gledališče je bilo zaprto

Zamudila sva tudi boljši sejem, ki je baje zelo odštekan, če imaš rad gnečo in hrup.

Obisk mini parka 

Dve minuti kasneje smo vedrili v tem paviljonu, saj je začelo močno deževati

Domov sva se peljala po lokalnih cestah in to je bil zame najlepši del vzhodnega dela Sicilije

Priprave na drugi obisk v zavetišču

Silva, ki koordinira našo iskanje psa v poreškem zavetišču, je predlagala, da se še enkrat oglasiva in preveriva, ali je Lui res pravi kuža za naju. V redu, če tako pravi strokovnjakinja, bova pa šla.

Meni je bilo takoj jasno, da smo z nekim gledanjem, božanjem in igranjem ne moreš preveriti, ali ti pes ustreza. Zato sem začela iskati informacije, kako testirati psa v zavetišču. Testov za mladičke (v leglih) je veliko, za odrasle ali na pol odrasle najdenčke pa jih ni.

Na srečo imam doma že več let knjige od Cesarja Milana. V eni od knjig opisuje, da je ključnega pomena energija psa, šele potem vse ostalo (rasa, spol, starost). Pse razdeli v pet skupin, kjer je npr. počasen mops v prvi in doberman v peti.

Seveda je treba najprej oceniti lastno energijo. Sama bi se dala v tretjo, z občasnimi skoki v četrto (hja, leta se poznajo ...). Zato, po Cesarjevih navodilih potrebujem psa, ki je v tretji skupini in nižje.

Zato bo drugi obisk Luia v zavetišču namenjen predvsem ugotavljanju, koliko energije ima in kako je odporen na stres. Ker bo moj bodoči kuža hodil z mano v službo, bo moral biti psihično stabilen, saj v naše poslovne prihajajo stranke, dostava in pošta ...

Izbrala sem štiri vaje in za eno od njih potrebujem papirnati tulec (od wc papirja). Kot zakleto nimam nobenega. Zato sem svojemu dragemu napisala sporočilo, če ima kakšnega doma. Takole mi je odgovoril:

"Draga, tvoja poraba wc papirja je dovolj visoka, da se bo do sobote našel kakšen tulec 😊."

A res porabim tako veliko wc papirja? No, porabim ga 3 x več kot on, to je res ...Ker sem ženska!!!

P.S.

Če vas danes zebe, kot mene, vam povem, da smo se 1. 7. 2014 tudi že greli s pečko. Pri meni je bila takrat psička Daša, ki je hitro spoznala vse prednosti "električnega ognja". Takole je uživala:

Kaj novega se dogaja

Vem, da radi berete, kaj vse se mi dogaja (iz vašim komentarjev, ki jih dobim osebno), še posebej, če se mi dogaja kaj slabega.

No, imam dve veliki novici, od tega je ena slabša, druga dobra.

1. Ste že slišali za Sade Sati? To je 7,5 letno, neugodno obdobje v indijski astrologiji (džotišu). To je obdobje, ki se ga vsi bojijo, saj te postavlja pred preizkušnje. Saturn, ki vlada temu obdobju, te prisili, da čistiš po sebi in okrog sebe (konkretno in v prenesenem pomenu).

Jaz do lanskega leta nisem vedela, kaj to je, potem pa ga je omenila terapevtka za bioresonanco, ki se ukvarja z džotišem.

Na zadnjem dopustu sem naletela na članek o Sade Satiju, s povezavo do kalkulatorja, ki ga izračuna. Seveda sem bila radovedna in vnesla podatke. Sledil je veliki šok: od lani sem v tem strašnem obdobju! Zakaj jaz? Zakaj sedaj?

Zanimivo je to, da sem že od lani čutila neko nezadovoljstvo v svojem življenju, pa nisem našla vzroka. V kitajskem horoskopu nisem v slabem obdobju, zato sem vse skupaj potiskala vstran in se tolažila, da bo že minilo.

Kaj sedaj?

Sklenila sem, da bom bika zagrabila za roge in se s priznano astrologinjo dogovorila za svetovanje. Bilo je zelo zanimivo, predvsem zato, ker sem našla veliko paralel s kitajsko in indijsko astrologijo. Že prej sem povedala, da želim konkretne nasvete, kako prebroditi to težko obdobje.

Te nasvete sem dobila. Veliko že delam dobro, nekaj bo treba še dodati. Ampak, sedaj zelo sproščeno jadram skozi Saturn in se veselim izzivov, ki mi jih bo prinesel. Za nameček sem tudi z življenjskim ciklusom v Saturnom, zato bova s tem planetom res morala postati prijateljčka!

Je pa takole: tisti, ki do Sade Satija niso naredili nič (na sebi), so v tem obdobju res ubogi. Saturn je neusmiljen in zahteva čiščenje. Zlepa ali zgrda.

2. Mogoče bom kmalu imela psa! Tako je, po dolgih letih hrepenenja, po mnogih letih iskanja in enem letu izbiranja, sem končno našla psa zase. Pa nisem izbirčna, samo v slovenskih zavetiščih nimajo veliko majhnih psov (cca. 10 kg). Ali pa jih jaz nisem zasledila.

Tako bom za vikend že drugič obiskala zavetišče v Poreču in si ogledala psa. O, kako lepe rjave očke ima ...

Ker v vseh knjigah svarijo pred čustveno izbiro psa, sem si za prvič pripravila nekaj vaj. Super se je obneslo in v kratkem času sem veliko izvedela o mladičkih (dva samčka, ena samička, stari so cca. 8 mesecev).

Moj favorit je bila samička, ampak med nami ni bilo prave kemije. Tudi moj partner je bil zraven in se je strinjal, da samička ni "naša". Samčka sta oba pocukrana in prisrčna. Eden je kot "buldožer", drugi pa ima malo več elegance.

Kaj menite, kateri je moj favorit?