Test mineralov z Oligoscan

Že med šolanjem za feng shui svetovalca so mi šli na živce kolegi, ki so se en vikend naučili neko novo metodo, potem pa jo naslednji teden že tržili pri strankah. To se mi je zdelo neumno, neetično, nekoristno. Za nekatera nova znanja si je pač treba vzeti čas.

V našem podjetju imamo že nekaj časa napravico Oligoscan, s katero lahko testiraš minerale, težke kovine in oksidativen stres. Od drugih takšnih testov se razlikuje v tem, da meri zaloge teh snovi v tkivu. Torej, koliko mineralov ima telo resnično na razpolago, če je treba.

Seveda smo si v podjetju že vsi naredili test in ga proučili. Sama sem test naredila maja letos pri zdravilki Karin Rižner. Moje stanje ni bilo tako slabo, kar je razumljivo, glede na to, koliko časa se že ukvarjam s svojim zdravjem. Težke kovine niso odšle nikamor, manjkalo mi tudi nekaj mineralov kot je magnezij, žveplo, silicij, krom.

Od maja do danes sem jemala dodatne minerale, pa tudi mešanico prehranskih dopolnil za presnovno bolezen KPU (več o tem v naslednjih mesecih, je zelo fascinantna tema). Ker me je zanimalo, kako se je spremenila slika, mi je kolegica Maja še enkrat naredila test Oligoscan. Razlike so, ampak ne zadosti velike. Nekateri minerali pač rabijo 6 mesecev ali več, da se napolnijo ZALOGE.

Ampak, danes se nisem želela hvaliti s svojim pomanjkanjem ali viškom mineralov, temveč povedati, da bomo test Oligoscan ponudili strankam šele takrat, ko bomo pripravljeni. Nič prej.

Primer dobrega rezultata s testom Oligoscan. Po navadi je veliko vrednosti na levi strani rumenih in rdečih, kar pomeni veliko pomanjkanje mineralov. 

Bolj papeški od papeža

Velikokrat se pritožujemo, da smo v Sloveniji bolj papeški od papeža. Mislim, da imamo vsakokrat prav. Res smo. Že bolj brihtne glave so se ukvarjale s tem, zakaj so naši predpisi strožji (kot jih zahteva EU), zakaj smo tako neživljenjski pri postavljanju pravil, zakaj se obnašamo še bolj zategnjeno kot zahteva vatikansko-avstroogrski bonton, ki ga imamo (baje) v naših genih.

Mislim, da je glavni vzrok naš kompleks majhnosti, ponižnosti, pridnosti. Ne želimo izstopati (na državnem in "plemenskem" nivoju), želimo biti pohvaljeni (od nadrejenih, vladarjev, cerkve). Iz tega kompleksa izhajajo vse ostale negativne lastnosti, ki jih imamo: smo neiskreni, škodoželjni, radi goljufamo.

Pogosto se sprašujem, ali smo kot narod v zadnjih letih napredovali, ali nazadovali. Po miselni telovadbi pridemo do zaključka, da bomo kot narod kmalu (čez nekaj deset let) nepomembni. Prišlo bo do takšnih političnih, gospodarskih, ekoloških, socioloških, da se bomo povezovali po drugih kriterijih, ne po narodnosti. Je to bolje, ali slabše? Ne vem.

Do takrat pa moramo prenašati razne nesmiselne zakone in pravila. Eno od takšnih pravil je, da moraš v trgovini vzeti račun in ga odnesti s sabo. Drugače ...

V Nemčiji me na blagajni velikokrat vprašajo, ali naj natisnejo račun, ko plačam z gotovino. Velikokrat rečem ne, če gre za malenkosti (ki jih ne bom vrnila ali reklamirala). Alnatura, nemško podjetje z ekološko hrano svoje kupce tudi spodbuja k varčevanju s papirjem. Objavili so podatke:

- 70 % kupcev je v njihovih poslovalnicah plačalo z gotovino,
- 9 od 10 kupcev ni zahtevalo računa v papirni obliki,
- v letu 2016 so tako prihranili 267.000 m², kar je količina papirja, ki bi pokrila 37 nogometnih igrišč.

Nemški dacarji očitno vedo, kakšna je razlika med izpisom in izdajanjem računa. Velika. Za vsaj 37 nogometnih igrišč.

Jesensko zimske rožice v Murglah

Letos pa sem že konec septembra poklicala vrtnarja, naj pride odstranit sezonske rožice. Ko poreže še leske, grmičke in maline, se nabere ogromno odpadkov, ki jih mora odpeljati na deponijo. Poleg tega je odstranjevanje sezonskih rožic težaško delo, saj rastline popolnoma prerasejo zemljo v loncu.

Zaradi deževnega septembra sem morala kljub temu čakati do srede oktobra. Sledila je vikend akcija: polnjenje loncev z novo zemljo in sajenje jesensko-zimskih aranžmajev.

Sadike sem kupila v Vrtnariji Napret, v Marnem (Dol pri Hrastniku), kjer vlada zanimiva vrtnarka Damjana Napret Čeperlin (spremljam jo na facebook). Gospa Damjana me je pri plačilu računa previdno zaslišala, kako mi je ime. Ko sem ji povedala, me je "prepoznala", saj tudi ona bere moje bloge. A vidite, kako iste sorte priči skupaj letajo?

Navdušila me je kakovost mačeh, zato sem kupila veliko rumenih, visečih. Če jih še ne poznate: razrastejo se v navzdol rastoče grmičke in cvetijo tudi do maja. Letos sem kupovala zelo stihijsko, brez načrta, zato rožice z Marnega niso bile dovolj. Dokupila sem še nekaj rožic, nekaj sem jih imela v loncih od lanske zime.

Na koncu se je vse lepo izšlo in nastale so te kombinacije:

Kar malo pogrešam bujne sezonske zasaditve, ampak tudi jesensko-zimske imajo svoj čar. 

Kaj naredi moški po britju?

No, kaj naredi? Na kožo si nanese kremo, losjon, gel ali balzam. Skoraj vsi moški pravijo, da morajo po britju razkužiti mikro ranice, drugače se jim koža vname. Zato je v vseh izdelkih, ki so namenjeni uporabi po britju, tudi alkohol. Poleg alkohola je notri cel kup drugih snovi, ki kožo (baje) naredijo lepšo, mladostno, bolj vlažno, jo zaščitijo ... Tako kot pri ženski kozmetiki.

Pri Zvezi potrošnikov Slovenije so naredili test krem za moške. Zmagala je vlažilna krema za moške, znamke Weleda. Jupiiii!

Zakaj se veselim? Ker je v toaletni omarici mojega dragega tudi losjon po britju, znamke Weleda. Ko sva se spoznala, so mi vse njegove vodice preveč dišale. Poslal me je v trgovino, naj sama izberem primeren izdelek v stilu "Happy wife, happy life". Seveda je prišla v poštev samo naravna kozmetika. Od vseh izdelkov za po britju (mislim, da jih je na policah bilo 5) mi je najbolje dišal ravno Weleda losjon.

Na srečo je odgovarjal tudi njegovi koži ...

Tudi kozmetika za moške mora biti "zdrava".

Izkušnja v restavraciji Lesnina Brdo

Včasih se sprašujem, ali sem prezahteven gost v restavracijah. Se mi zdi, da nisem in da so še bolj zahtevni. Zmotijo me namreč napake, ki ne zadovoljijo osnovnih gastronomskih standardov, pa tudi kulinaričnih. Zame je gastronomski standard tisti, ki določa pripravo hrane (tehniko, higieno, obdelavo). Kulinarični standard pa je že bolj stvar (osebnega) okusa, čeprav tudi v kulinariki obstajajo standardi, kaj se lahko kombinira in kaj ne.

Sprašujem se tudi, ali se gastronomije lotijo popolni amaterji, ki se prej ne naučijo, kako delati. Kaj pa, če s časoma postanejo imuni, otopeli, ne zmorejo objektivno gledati na to, kar gost dobi na krožniku? Gastronomija je težak posel, ampak, kljub vsej toleranci me nekatere napake zelo razjezijo in se nikoli ne bom nehala boriti proti njim. Eni pa se gastronomije lotijo zelo, zelo načrtno in z načrtovanim dobičkom.

Recimo, nova restavracija v prenovljeni trgovini Lesnina Brdo (ja, to so tisti, ki so delili obvestila o kazni za napačno parkiranje). Obiskala sem jo prejšnji teden in naročila solato s piščancem. Ne bom omenjala tega, da natakarica ni vedela ničesar o alergenih in da alergeni niso označeni na lepo oblikovanem jedilnem listu. Prinesla mi je izpisek iz blagajne, kjer so bili našteti alergeni. Vsaj to.

Ko sem ga videla, sem se začudila. Na njem so bili našteti skoraj vsi alergeni, razen soje in rib. Hmmm??? Solata (zelena, krompirjeva, korenje, zelje ...) s popečenim piščančjim filejem ima toliko alergenov (tudi sulfite)? Takoj sem posumila solatno polivko in jo črtala. Kmalu sem izvedela, da alergeni niso samo v polivki.

Ko sem dobila solatni krožnik, sem doživela deja vu - pravi, nemški deja vu, saj sem takšne solate dobivala, ko sem živela v Nemčiji. Hja, saj so tudi lastniki Lesnine Nemci, kaj sem pa pričakovala! Tudi okusi so bili "nemški". Zakaj? Ker so bile vse solate, razen zelene, iz velikih posod (konzerv), torej samo pripeljane v restavracijo. Nič svežega, nič domačega - in seveda, polno konzervansov. Na dolgi poti se takšne solate ne smejo pokvariti.

Meni te pripravljene nemške solate (krompirjeva, korenje, zelje ...) smrdijo po dreku. Po hlevu. Ne vem, zakaj, kaj je v njih, ampak ne morem jih jesti. Ampak, to je stvar okusa (kulinarični standard). Vi se boste sami odločili, kaj boste jedli, mene v tej restavraciji ne bodo več videli.

Slika je simbolična. V restavraciji Lesnina Brdo sem bila tako besna nad slabo kakovostjo solate, da sem pozabila slikati.

To, da je bila zelena solata na mojem krožniku stara, gnila in z rjavim robom, pa je gastronomski standard. Kako lahko nek kuhar, ki kaj da nase, pošlje gostu takšno solato? Hmmm, kaj pa, če v kuhinji, kjer so vse sestavine predpripravljene, kjer je treba samo odpreti posodo, konzervo ali vrečko z zamrznjenimi sestavinami ter jo termično obdelati po v naprej določenih standardih, ne potrebujejo "pravega" kuharja? Takšnega, ki zna samostojno kuhati? Ki ni samo tehnolog za fritezo in mikrovalovko?

Točno za to gre. V nemških kuhinjah, zaradi uporabe predpripravljenih živil (t .i. convince foods), velikokrat ne delajo kvalificirani kuharji - ti so predragi. Kako je pa pri nas?

Utopično bi bilo pričakovati, da stranke ne bodo hodile na velik zrezek s pomfrijem za 4,90 EUR. Kulinarični in gastronomski standardi bodo pri nas še bolj padali, tudi v večjih menzah. Baje so se lastniki Sloresta (tudi tujci) zelo razburjali, ker je v Sloveniji delež delovne sile na en obrok 50%, v Nemčiji pa dosežejo manj kot 20%. Seveda, pri nas delavci v tovarnah še znajo ceniti, kaj je dobra hrana in želijo sveže skuhan golaž in ne iz konzerve.

Zakaj je takšno nižanje kulinaričnih in gastronomskih standardov tema, ki bi jo morali zelo resno obravnavati? Ker takšna hrana slabša naše zdravstveno stanje. Hrana, ki ni sveže pripravljena in vsebuje konzervanse (seveda so vsi dovoljeni in varni ...), je za zdravje manj ugodna kot sveža. Profit bodo pobrali lastniki takšnih gastronomskih obrazov, zdravstvene posledice zaradi takšnega načina prehrane pa bomo nosili vsi Slovenci.