Princeska Daša na zimskih počitnicah

Nič ne objavljam na blogu, torej zelo pridno pišem knjigo o zakisanosti, si verjetno mislite. Eeee, ni tako. Še vedno samo listam po drugih knjigah.

To, kar me ta teden dodatno zaposluje, ima štiri kosmate nogice. Tako je, psička Daša je pri meni na počitnicah. Seveda vlogo varuške jemljem zelo resno. Zjutraj greva na daljši sprehod, kjer se igrava in trenirava ukaze. Po Dašinem kosilu je zopet na vrsti sprehod, ki ga kombinirava z mojih kosilom. Seveda se zopet igrava in loviva. Na večernem sprehodu bi se Daša tudi igrala, vendar sem sama tako utrujena, da se komaj premikam.

Kosmata gospodična namreč v času od enega do drugega sprehoda spi, jaz pa moram delati. Ali kidati sneg. Ali hoditi na trening, v trgovino, pospravljati ...

Ker Daša ne zna aportirati (prinesti žogice ali palice), ji mečem koščke mesa ali klobase. Na snegu je najprej imela nekaj težav, ker so se koščki pogreznili v sneg. Ampak, kmalu je ugotovila, kam so se skrili in jih uspešno našla. Daša vas bo torej, če vas bo kdaj zametel sneg, z lahkoto našla, samo koščke mesa morate imeti pri sebi ...

Tudi doma se igrava; poleg metanja koščkov (za to imava posebne priboljške) ji je všeč papirnat tulec, v katerega skrijem hrano in ga zamašim s papirnato brisačo. Seveda je hitro ugotovila, kako priti do hrane, zato si moram vedno znova izmišljevati nove prepreke.

Vem, da psi zelo veliko spijo, pa se še vedno ne morem načuditi, koliko ur je to. Daša spi celo noč, že ob desetih trdno zaspi v svoji postelji, zjutraj pa ne mara bujenja pred sedmo uro. Najboljše je tam okrog osmih, ali še kasneje. Ja, princeska potrebuje svoj lepotni spanec. Če kdaj pa kdaj ne-damsko smrči ali glasno sanja, je to del šarma.

Moje družabno življenje je trenutno zelo zreducirano, ampak to počnem prostovoljno, saj bi rada čim več časa preživela s pasjo prijateljico. Na postelji ne sme spati, lahko pa z mano gleda televizijo in takrat se na postelji vsa zadovoljna preteguje, vzdihuje in me liže od hvaležnosti. Seveda je med njenim kožuhom in posteljnino vsaj ena plast brisače, ker ne maram pasjih dlak (in umazanije) v postelji.

Od psov se lahko res veliko naučimo, če le želimo. Z Dašo sva dober tim in v veliko veselje mi je, da je pri meni. Naslednji teden si bom lahko spočila od napornega tekanja, zdaj pa imava še polne tri dni druženja, ki jih bova maksimalno izkoristili.

Naredite prostor za novo

Kot je že vsem znano (res ne vem, zakaj tega še niso objavili v večernem dnevniku), sem 1.1.2016 začela pisati knjigo o zakisanosti telesa. Koliko strani imam napisanih? Niti ene! In na to dejstvo sem neznansko ponosna, saj je dobra predpriprava prav tako pomembna kot dejanje samo. Si predstavljate gledališke igralce ali smučarje, ki bi brez treninga odšli na oder ali smučišče?

Zato sem, kljub dejstvu, da sem "zapravila" že 3 dni, zelo samozavestna. Ah, kaj vzhičena sem, saj mi je uspel velik podvig: sortirala sem knjige. "Hmmm, kako pa je sortiranje knjig povezano s pisanjem knjige?" se boste vprašali.

Čisto preprosto: odstranila sem stare knjige in naredila prostor za nove. Seveda že nekaj let pridno zbiram različno literaturo o zakisanosti, nabralo se je je za dve polici. Te knjige so do sedaj stale v malo manj izpostavljenem knjižnem regalu. Ampak, ker bodo v naslednjih tednih moj najpomembnejši pripomoček, morajo priti na vidnejše mesto.

V bistvu sem že dolgo načrtovala selekcijo poslovnih priročnikov. V 15 letih se je nabralo veliko literature, ki sem jo z veseljem prebirala in se učila. Nekatere knjige sem enostavno "prerasla", znanje imam v glavi, začinjenega z izkušnjami (hehe), zato je čas, da zapustijo mojo polico in gredo služit drugim. Podarila jih bom knjižnici Ljutomer, kot večino knjig doslej, saj mi je ta domača knjižnica dala ogromno in s podarjenimi knjigami vračam energijo.

Več kot 150 knjig čaka, da jih odpeljem v knjižnico Ljutomer

Sortiranje knjig ni tako preprosto kot izločevanje oblačil ali posode. Vsako knjigo je treba vzeti v roko, jo prelistati in se odločiti kaj z njo. Pri sortiranju sem bila radikalna, ostale so samo tiste, ki jih resnično potrebujem. Včeraj sem končala, pogledala prazne police v regalu in bila neznansko zadovoljna.

Tako zelo, da sem se lotila čiščenja knjig o feng shuiju. Uf, uf, koliko knjig se je nabralo v teh letih. Prvo sem kupila leta 1997 ... Knjige o feng shuiju lahko razdelimo v tri kategorije:

- V prvi kategoriji so enostavne knjige, po večini prihajajo iz ZDA, prirejene za interes povprečnega zahodnjaka. Napisale so jih osebe, ki ne vedo veliko o feng shuiju, niti niso nikoli študirale pri resnih mojstrih. Knjige iz te kategorije prepoznamo po metodi Bagua treh vrat (kjer tloris razdelijo na 9 področjih kot je bogastvo, partnerstvo, otroci ...) - ta metoda je izmišljena in popolnoma neuporabna za uporabo. Takšne knjige sem brez milosti izločila, če niso imele zanimivih poglavjih o klasičnem feng shuiju.

- V drugi kategoriji so že malo bolj zahtevne knjige; napisali so jih ljudje, ki so feng shui resno študirali, sami prakticirajo feng shui in se zavedajo omejitev teh metafizičnih metod.

- V tretji kategoriji pa so knjige, ki jih razume največ 5% profesionalnih svetovalcev za feng shui. Priznam, tudi jaz se moram kdaj potruditi in napeti možgančke, da razumem pomen besedila. Sicer pa jih imam zato, da se kaj novega naučim. Problem je tudi v tem, da prihajajo avtorji iz drugih FS šol, ki uporabljajo malo drugačne izraze kot mi pri mojstru Chanu.

Knjige o zdravstveni tematiki sem sortirale že pred nekaj meseci, romani so tudi sortirani, knjige o zakisanosti postavljene na vidno in s pisalne mize dobro dosegljivo mesto, zato mi ne preostane drugega, kot da ZAČNEM.

Veste, kako se začne pisanje (strokovne) knjige: tako, da sestaviš kazalo.

Pikaste zavese in igrive opice

Če bi le bilo tako preprosto:

• Zamenja se leto in vse bo drugače (bolje, seveda).
  
• Oblečemo nove kavbojke in manj kilogramov imamo.
  
• Zamenjamo partnerja in takoj smo bolj srečni.
  
• Poslušamo nasvete pametne osebe in tudi mi smo bolj pametni.
  
• Kupimo nove zavese in pisarna je takoj lepša.

Stop! Ta zadnja trditev pa drži. Zelo drži. Samo poglejte te slike:

Pikaste zavese za pisarno? Predrzno! Ampak, vsi jih opazijo ...

V pisarni sem si zaželela spremembe. Čeprav so bile prejšnje zavese zelo lepe, sem se jih po dveh letih naveličala. V Lesnini sem odkrila te s pikicami in takoj so me pritegnile. Zelena barva v zavesah je takšna kot so stene v pisarni.

Pikice tudi zelo lepo "pašejo" k nagajivim opicam, ki mi delajo družbo. Ta mobile sem kupila na Malti, v trgovini z otroškimi igračami. Nekaj let je zapakiran ležal v omari. Ko sem od mojstra Chana izvedela, da je moja podporna žival opica, sem poiskala opice in jih obesila v pisarni. Narejene so iz kartona, zato se gibljejo že ob najmanjšem premikanju zraka.

Igrive opice me cel čas opozarjajo, da je delo lahko tudi igra. Samo obvladati jo moraš.

P.S.

Tudi ta trditev drži:

Ko pokosiš travo, je vrt takoj lepši. 

Pa še kaj bi se jih našlo ( na primer, na temo frizerja in porezanih las, ali ko nam krojač zoža/skrajša hlače), a ne?

Povezovanje in sodelovanje v 2016

Dragi bralci bloga!

Če boste pokukali na števec, bomo vsak čas dosegli 800.000 obiskov. Malo? Veliko? Za vsak vaš klik, komentar ali priporočilo sem zelo hvaležna. Pišem predvsem zaradi sebe, kot vsak dober bloger. Upam pa, da lahko v raznolikih prispevkih, ki "krasijo" blog Osebno in zasebno najdete kaj zase, zato ste k branju vabljeni tudi v letu 2016.

Naslednje leto bo dinamično, to že veste. Drastičnih sprememb na blogu ne bo, še vedno bom pisala po občutku, se razgaljala, kritizirala, misionirala, spodbujala ... Uspelo mi je napisati 170 objav, več sem jih napisala samo v prvem in drugem letu. Sicer pa je tako pomembnejša kakovost kot pa količina, a ne?

Zadnja dva meseca sem vam dala dovolj informacij, kakšno leto nas čaka. Novo leto je samo datum, nič več, ko obrnemo letnico na koledarju. Predlagam vam, da izkoristite vseh 365 dni, da ste prisotni v svojem življenju, da ga živite z vso avtentičnostjo, ki jo premorete.

Besede Veita Lindaua, ki sem jih objavila v zadnjem prispevku leta 2015, so zelo pomembne. Pri svojem delu poziva tudi k povezovanju in s tem se zelo strinjam - iste sorte tiči morajo še bolj letati skupaj, drugače nam bo šlo slabše. Če nas podjetja tako pridno segmentirajo (predalčkajo), da nam potem čim več prodajo, se dajmo še mi.

Zato, dragi moj trop, še večkrat me obiščite in s skupno energijo dosezimo več.

Želim vam uspešno leto 2016, predvsem pa ne pozabite nase in na svoje zdravje!

Še prednovoletni dodatek: 

31.12. sem šla na Šmarno goro - po manj obljudeni poti preko Grmade. Odličen izlet in odlično vzdušje (govorim za del po Grmadi ...)! Na vrhu sem srečala sotrpinko iz fitnesa, na poti domov pa trenerja Boštjana, ki je bil rahlo šokiran - letos sem bila že trikrat na Šmarni gori! Na poti domov sem v knjigarni kupila dve knjigi s številnimi izleti po slovenskih hribih in gorah. Ja vem, le kaj se dogaja z mano ...

Presenetilo me je, da v restavraciji kljub množici obiskovalcev ( po moji oceni najmanj 1.000) niso imeli veliko izbire: zelje, ričet, žganci, štruklji. Tudi mišk ni bilo ... 

Šmarnogorska jelka je bolj skromno okrašena, verjetno zato, ker bi okraske kmalu odpihnilo.

Pogled na Ljubljano

V razmislek o minulem letu

Med obilico nezaželene pošte in prostovoljno klikanih strani (na facebook-u) se občasno najdejo zelo dobri prispevki. Nemškega trenerja in avtorja Veit Lindau-a sem opazila šele pred kratkim. Občudujem ga v poslovnem smislu, saj je, skupaj s številno ekipo, uspel iz sebe narediti dobro poslovno znamko. No, konkurence ima v Nemčiji kar nekaj, zato je prav, da se je tega lotil profesionalno.

Ni mi pa čisto všeč način kako piše in govori, motijo me tisti rahlo marketinški, pokroviteljski toni. Verjetno sem tudi jaz (kdaj pa kdaj) takšna. Ampak, kot podjetnica ga razumem in občudujem celoten koncept. Ah, še to: Veit je rojen istega leta kot jaz ... pravi petelin, a ne?

Nemški trener, govorec, avtor Veit Lindau

V teh dneh pa je objavil besedilo, ki mi je izredno všeč. Tako zelo, da sem ga celo prevedla (poskušala sem čim bolj ohraniti Veitov stil pisanja):

"Ne vem, kako gre tebi na koncu leta. Moji dnevi minevajo tako hitro in vsak dan se zgodi tako veliko. Teden je hitro mimo. Tudi mesec. Obstaja nevarnost, da bo šlo tako naprej, naprej, naprej ...

Zato zelo cenim dneve ob prehodu v novo leto. Izkoristim jih kot možnost, da se res izklopim in postavim nekaj esencialnih vprašanj:

• Kakšno leto je za mano?
• Koliko ur sem bil resnično prisoten?
• Sem živel 365 dni v sozvočju s svojimi pravimi vrednotami?
• Kaj je nastalo iz pomembnih zaobljub, ki sem jih za Silvester 2015 napisal v svoj dnevnik?
• Bi leto preživel drugače, če bi vedel, da je moje zadnje leto na Zemlji?

Mogoče je to zaradi staranja. Opažam, da sem do sebe blažji in hkrati strožji. Hitreje si oprostim napake. Bolj sem pomirjen s svojimi človeškimi čudaštvi in nevrozami. Ampak hkrati se ne želim več goljufati. Ne želim se prepričevati, da bo že vse v redu, če to ni res. Na diskrepanco (razlika, neskladje) o tem, kaj  vem in kako v resnici živim, želim gledati pošteno in brez olepšav.

Smo mojstri v varanju samega sebe. V psihologiji govorijo o t.i. Mind-Behavior-Gap. O razkoraku med tem, kakšni želimo biti in med tem, kako se resnično obnašamo. Večji je razkorak, manjše je naše samospoštovanje. Tudi, če ga ne želimo zaznati in ga celo s prisilo odklanjamo (z delom, sanjarjenjem, mediji, drogami ...) ... razkorak je tam in globoko v sebi se ga vedno zavedamo."

Kot pravi Veit - v teh dneh potrebujemo odklop, da naredimo inventuro za nazaj in načrt za leto 2016: kako zmanjšati razkorak med tem, kaj si želimo in med tem, kakšni smo v realnosti.