Kako si napolniti prleške celice

Po vrtnarski soboti sem mami predlagala, da greva v Jeruzalem. Na vrhu vinogradnikih hribčkov je pošteno pihala in listi še niso obarvani v jesenske barve, ampak, naju to ni motilo. Po cesti od Ljutomera do Jeruzalema sem vozila počasi, da je lahko mama opazovala, kaj se je spremenilo od zadnjega obiska. Pozna skoraj vsako hišo in slišala sem veliko novic (o ljudeh, ki jih nič ali malo poznam, ampak nič za to, obe sva uživali).

Pogled s parkirišča pri Dvorcu Jeruzalem:

Ta hiša je bila dolgo v sramoto ljutomersko-ormoškim goricam, potem pa so jo končno obnovili in nastalo je nekaj zelo lepega - Dvorec Jeruzalem. Na terasi, pred vhodom, je zelo prijetno posedeti, saj je zaščitena pred vetrom. Priporočam polsladko vino rumeni muškat, enostavno popoln je. 

Tudi prodajalna s spominki je vredna ogleda. Kaj vse boste našli" Zelo bogato je založena in to s kakovostnimi izdelki. Lahko boste tudi kupili vino, jaz sem mobile s štorkljo.

Park okrog dvorca ni v dobrem stanju, kar je škoda. Z zelo malo truda bi ga lahko naredili privlačnega. Ta park smo si ogledovali že v mojih otroških letih kot veliko znamenitost. Na žalost se ne spomnim, kako je takrat izgledal. 

Veste kaj je pozitivnega pri tej cerkvi? Ne zvoni. Tiho je kot miška. 

Na sončni terasi sva z mamo spremenili načrte in se odpravili v Svetinje, kjer so pokopani moji stari starši. Potem pa na kosilo v Taverno, na dobro kosilo in kostanje. Moje prleške celice so se napolnile z energijo in lahko sem se vrnila v deževno Ljubljano.

Po jesenske lepotice v vrtnarijo Alt

V Sloveniji imamo nekaj manjših, ampak za novosti odprtih vrtnarij. Tudi na pretežno ruralnem območju uspešno vpeljujejo novosti in dajejo impulze za bolj domiselno urejanje okolice domov.

Obisk v vrtnariji Alt me vedno navduši - letos sem tam kupila tudi polovico sezonskih rožic. Tudi tokrat, na dnevu odprtih vrat. Mama me je takoj vprašala, ali greva na oglede, ko sem ji povedala, da pridem v Ljutomer. Tam sem srečala tudi prijateljico Branko, malo poklepetala z lastnikoma, gospo Anko in gospodom Tonetom. Malo sem fotografirala, potem pa me je zagrabila prava vrtnarska mrzlica in v kratkem času sem izbrala rastline za letošnjo jesensko-zimsko zasaditev.

Lepo jesensko vreme je bilo kot nalašč za obisk vrtnarije.

Brez hojher (iskrivk) ne gre, zato sem kupila nekaj z rumenimi listi.

Rdeča pesa, ki ni rdeča ...

Gospa Anka je za svoje marmelade dobila že veliko nagrad, moja sestra si je zaželela bučkine s pomarančo

Vse premalo v jesenske zasaditve vključujem ciklame. Pa vi?

Murgelske rožice v oktobru - močno diši po jeseni

Vrtnarji bi naj ta teden že prišli pospravit enoletnice, pa smo prestavili termin, ker je deževalo. Naročim jih zato, ker je pospravljanje enoletnic težaško delo (kdor še ni vlekel korenin iz velikih loncev, tega ne verjame) in ker bi jih sama pustila do prvega mraza ali pa še dlje. Navezanost in nostalgija ...

Vseeno sem naredila nekaj fotografij, da bodo v spomin in da bo slovo lažje. Ne bo, vedno mi je hudo.

To pa so že rastline za jesenska korita, ki sem jih kupila na dnevu odprtih vrat v vrtnariji Alt. Reportaža še sledi. Čisto spontano sem se odločila za nakup in uspelo mi je najti zanimive barvne kombinacije.

Ni bolj hvaležne koprive kot je tale vijolična lepotica. Preživi tudi prvi rahel mraz. 

Ko sem deteljo nehala striči, se je razbohotila in skoraj zadušila kordilino. Mimogrede: če bi kdo želel kordilino prezimiti, jo lahko dobi, ker sama nimam svetlega mesta.

Ta pogled se bo še izboljšal, ko se bodo obarvali vsi javorji

Sveti Peter nad Begunjami

Ko sem na internetu raziskovala o gradu Kamen, sem našla tudi cerkev sv. Petra nad Begunjami. Prejšnji petek, ko smo imeli prekrasen jesenski dan, sem se (zopet) odpeljala v Begunje.

Na hrib vodita dve poti: ena je bolj strma, druga pa vodi okrog in je primerna tudi za kolesarje. Najprej sem želela iti po manj strmi, pa me je natakarica v brunarici prepričala, da je ta strma "bolj fletna". Takšnemu argumentu se seveda nisem mogla upreti:)

Pogled s terase brunarice na cerkev sv. Petra. Prijazna natakarica mi je, poleg piva, dala natančne informacije, kako najti pot.

Odlična označba poti!

Seveda sem med hojo fotografirala značilne jesenske motive, kot je rdeči javor na modrem nebu ...

... ali stara jablana, obsijana s soncem.

Ko sem za sabo pustila hiše, se je začela pot dvigati. Strmo dvigati.

Pogled nazaj proti Begunjam

Označbe v gozdu niso bile več tako prijazne in domiselne. Tako sem uporabila znanje iz knjig Karla Maya o branju sledov ter se ves čas vzpenjala. 

Za prleško hribovsko ovco sem imela hiter tempo, zato sem po približno 20 minutah že zagledala cerkev.

Kakšen razgled!!!

S tiste neporaščene gore v ozadju se da turno smučati, sem si zapomnila ...

Ugotovila sem, zakaj so mi Begunje tako všeč - ker ležijo v široki, odprti dolini.

Še zadnji pogled v dolino, potem pa domov.