Potovanje: Love Pariz 2

Že dva dni pomagam Dominiku v ordinaciji, kar je seveda velika dodatna obremenitev. Zato sem moje feng shui stranke morala prositi za malo potrpljenja, zanemariti obnovo spletne strani Avita in pisanje na blogu.

Ah, običajna zgodba v malih podjetjih, kjer morajo vsi delati (skoraj) vse.

Zdaj pa nazaj v Pariz. Rada bi vam s slikami predstavila, kako pomembna je Francozom hrana. To ni obsesija (k temu so nagnjeni Japonci), ampak nekaj povsem samoumevnega, kot pri nas ljubljanska megla in dolenjski cviček.

V Parizu boste našli ogromno restavracij, gostiln, bistrojev in bifejev. Za prehrano turistov so najugodnejši bistroji, kjer imajo manjšo ponudbo jedi in prigrizkov, ter dnevne menije, ki se cenovno najbolj splačajo. Ponekod imajo celo jedilne liste v angleščini, v večini primerov pa samo v francoščini, zato se vam bo osnovno znanje jezika zelo obrestovalo.

Vsaka četrt ima najmanj eno tržnico, ki zelo spominja na ljubljansko, samo večji poudarek je na francoskih delikatesah. Midva v hotelu nisva imela zajtrka, ker so zahtevali nesramnih 18 EUR na osebo na dan. Nisva obžalovala, saj je bilo v okolici hotela dovolj pekarn in bistrojev za spodoben zajtrk.

Značilen prizor za Pariz, še posebej čez vikend: mizice in stoli na prostem, zadovoljni in sproščeni ljudje, nobene naglice in stresa.

Seveda ni šlo brez čebulne juhe. Zelo različni recepti krožijo po kuhinjah; sicer pa je podobno tudi z našo govejo juho, da ima vsak kuhar svoj recept. Če nisi zelo lačen, je porcija čebulne juhe dovolj velika.

V dveh bistojih sva dobila čebulno juho brez sira, v tretjem pa, po najini oceni, z najmanj 200 g sira. Kar naporno je bilo najti juho pod takšno goro sira ...


Za ljubitelje sira, še posebej "smrdečega", je Francija obljubljena dežela. Moj nos se je pri prodajalni sirov vedno obrnil vstran in iskal kaj bolj dišečega.

Tudi ponudba v ribarnicah je bila ogromna: izredno veliko morskih sadežev in školjk, da o ribah ne govorimo.

Ste vedeli, da so Parižani nori na čokolado? Jaz nisem, zato so me številni čokoladni butiki zelo presenetili. Tudi iz sladoleda so doktorirali in v Parizu sem pojedla tri izredno dobre kepice sladoleda.

Še eden od priznanih čokoladnih butikov.

Ah, pekarne! V njih dobiš seveda najboljše francoske rogljičke in bagete, pa tudi pecivo je slastno. V tej pekarni sem kupila izredno dober sendvič, ki me bo vedno spominjal na Pariz.

Trgovina samo z gosjimi izdelki. Kaj vse ne delajo iz teh živali! Boljše, da ne veste.

Prizor s klasične pariške tržnice. Zelo težko je bilo oceniti, kaj je pristno "kmečko" in kaj prihaja iz plantaž.

V bližni tržnice je seveda najmanj pet takšnih kafičev, kjer si lahko odpočiješ od napornega nakupovanja (ali gledanja). Prijetno me je presenetil zeleni čaj, ki ga Parižani radi pijejo aromatiziranega z meto. Priporočam!

Po zakonu morajo biti jedilni listi obešeni zunaj, tako da si lahko gostje že prej ogledajo ponudbo in ni neprijetnih presenečenj glede cen.

Vsi natakarji niso tako dobro razpoloženi kot tale na fotografiji. Pregovorno vzvišeni so starejši natakarjih v bistrojih in restavracijah, ki so namenjeni predvsem turistom. Poiščite drug lokal, kjer vam bodo mlajši natakarji svetovali celo v angleščini.

Hmmm, kako so dišale melone ...

Za zapolniti želodček so idealne palačinke. Izvirne francoske so nareje iz ajdove moke in so najokusnejše s slanim nadevom. Lahko jih dobite v skoraj vsakem lokali, pa tudi na tržnicah. Tale na sliki je bila namenjena meni in seveda polnjena s koščki čokolade (ne, Nutele pa v Parizu res ne bomo jedli).

Na še tako skromni stojnici boste lahko kupili najmanj štiri vrste piščancev. Dobite lahko surove, pa tudi pečene. Na žalost najina francoščina ni zadoščala za podrobnejšo analizo kakovosti piščančjega mesa.

Bagete - baje so francoske najboljše zaradi kakovosti moke. Jih pa Francozi izredno veliko kupujejo, tako da se že sprašuješ, kaj z njimi počnejo.

Raki na sto in en način

Ja, tudi pri krompirju je bila ponudba zelo bogata. Najboljša za cvrenje je rdeča sorta, sva slišala. Glede na kakovost ocvrtega krompirčka, ki sva ga jedla, bo že držalo.

Seveda so na tržnici tudi stojnice z bio zelenjavo in sadjem

Zaradi znižanja DDV-ja so se pocenile nekatere jedi in pijača v lokalih. Super, se strinjamo, hvala predsednik Sarkozy.

Pozor, lokal je za turiste, pojdi drugam!

V nedeljo sva z velikim zanimanjem opazovala, kako se na obrežju Sene (seveda je vse zabetonirano) zbirajo piknika željni Francozi. Nekateri so hrano prinesli od doma, drugi so šli v delikatero in si nakupili dobrot. Seveda niso pozabili na flašo ali dve rdečega vina. In na bagete.

V nedeljo je v Parizu odprtih veliko (manjših) trgovin in lokalov. Tudi tržnice, sva presenečeno ugotovila, so najbolj obiskane ravno v nedeljo. Ne, v nedeljo ne boste lačni in vam ne bo dolgčas.

Potovanje: Love Pariz

Že po naslovu blogovskega prispevka lahko vidite, da mi je bilo v Parizu všeč. Kot se spodobi, bom poročilo o potepanju po Parizu začela z največjo znamenitostjo - Eifflovim stolpom.

Na vsak način si ga morate ogledati iz različnih perspektiv in urah dneva (ponoči je osvetljen).

Romantično prvo srečanje - Eifflov stolp z ene strani božajo vejice, z druge pa oblaček

Ko prideš bliže, opaziš filigrantsko izvedbo jeklene konstrukcije in ogromne dimenzije stolpa

Stolp je vitek kot Parižanke

Zanimiv je pogled tudi od spodaj

Čipkasti detajli na konstrukciji so me navdušili, prav tako ogromna množica zadovoljnih turistov okrog stolpa

Tudi pozno popoldne so bile vrste pred blagajnami zelo dolge. Kakšno uro ali dve bi bilo potrebno čakati za vožnjo z dvigalom. Predolgo, sem se odločila in ostala na tleh.

Toliko turistov, ki so zadovoljno hodili naokrog in si ogledovali pomembno turistično atrakcijo, že dolgo nisem videla. Mogoče je dopoldne drugače, ali pa tudi ne in smo vsi padli pod vpliv francoske ležernosti.

Čez vikend pridejo v Pariz Francozi iz drugih delov države, kot ta deklica, ki je kornet delila s pristnim eifflovskim golobom.

Pogled na Eifflov stolp iz mostu čez Seno

Pravijo, da je iz Palače Chaillot najlepši pogled na Eifflov stolp. Se strinjate?

Ena mojih najljubših fotografij iz Pariza (pa niti ne vem, zakaj)

In slovo od stolpa - z ladjo in romantičnim sončnim zahodom

Rožice: Konec poletja v Murglah

Da vam ne bo dolgčas, medtem, ko se bom potepala po Parizu, sem v spletnem albumu Picasa objavila nekaj fotografij iz vrta v Murglah. Za tiste, ki še ne veste: v Murglah so naši poslovni prostori in ordinacija. In na srečo piše v pogodbi, da moramo vzorno skrbeti za vrt ...

Vsi ljubitelji rožic na kliknejo tukaj.

Potovanje: Love London 2

Poletje se je definitivno poslovilo. Še dobro, da imamo shranjene fotografije iz toplih krajev, ki nas pogrejejo. Današnji dan je kar malo depresiven, vendar se ne pustim vplivati, saj jutri odpotujem v Pariz. Prijateljica nama je podarila letalski karti - in ne, ne morete spoznati te velikodušne prijateljice, je samo najina; ker vsa bila spomladi v Londonu, je Pariz moral počakati do jeseni.

V Parizu še nisem bila, moj dragi mož pa že večkrat. Vsi me sprašujejo, kaj vse si bova ogledala. Nimam pojma, jim odgovorim! Kar pa ni čisto res, saj so v mojem vodiču zelo dobro predstavljeni zanimivi pariški vrtovi ...

Poleg Montmartrea (umetniška četrt) in slavoloka zmage, si bova ogledala tudi Eifflov stolp (samo od spodaj, ker so predolge čakalne dobe), razstavo impresionistov in popeljala po Seni z ladjico. Hej, to pa je že čisto dovolj za dobre tri dni, drugače nama bo zmanjkalo časa za posedanje v kavarnah in pohajkovanje po tržnicah.

Da boste lažje počakali do ponedeljka, sem objavila fotografije meni najljubšega vrta z Chelsea Flower Show 2009, vrtnarske rastave v Londonu. Vse mi je bilo všeč, zato sem ga fotografirala z različnih položajev.

Sama razstava je dokaj pregledna, vendar se splača obiskati razstavne prostore večkrat in ob različnih svetlobnih pogojih. Najmanj gneče je zgodaj zjutraj.

Tudi morsko deklico iz žice bolj zanima vrt, zato obiskovalcem kaže hrbet

Ali je vrt všeč tudi vam?

Prehrana: Prvi jesenski jedilnik

Ob torkih in četrtkih si v ordinaciji skuhamo kosilo. Ker v ponedeljek kuha Ksenija (povabi nas na kosilo v restavracijo), je v torek na vrsti Dominik in v četrtek jaz.

Nekako sem slutila, da bo danes v ordinaciji zelo dinamično, zato sem že doma narezala muškatno bučo na majhne koščke in jo začinila. Buče so res vsestranske, mi jih najraje jemo pečene v pečici, zraven pa solato. Pečemo jih 15-20 minut, odvisno od velikosti koščkov in temperature prečenja (če se ne mudi, nastavite na 180-200 stopinj).

Že v pečici je naša prva jesenska buča izgledala slastno. In kako je šele dišalo po ordinaciji ...

Ugotovili smo, da je bila buča danes še posebej okusna, zato bomo tudi v prihodnje najprej pripravili marinado in jo šele nato spekli. Zaradi kratkega časa pečenja se buča namreč ne more navzeti vseh arom iz začimb, zato je marinada zelo smiselna. Ampak, po bitki so vsi generali pametni.

Moj krožnik danes za kosilo, buče in endivija s krompirjem - mljask, mljask

Vidite, kako malo buč je ostalo? Če bi fotografirala pet minut kasneje, bi pekač bil prazen

Z začimbami nič ne varčujemo in bučo začinimo kot fižol: česen, petršilj, majaron, timijan, origano, kumina, lovorov list (obvezen!), sol in poper. Po želji lahko dodate rdečo papriko ali šalotko. Nekateri pa prisegajo na baziliko, vendar takrat izpustite lovorov list. Z oljem ne pretiravajte in koščke med pečenjem vsaj dvakrat premešajte. Včasih je potrebno, glede na sorto buče, dodati malo vode.

Mislite, da sem vam izdala že vse sestavine v receptu? Ne, motite se! Buča bo dosti boljša, če jo boste začinili še z začinko. Ampak, prosim, ne z Vegeto ali podobnim virom natrijevega glutamata, ampak s tole. V njihovih trgovinah se dobi začinka, ki je brez zelene, tako da jo lahko uporabljajo tudi alergiki.