Tisti, ki beremo, imamo različne stile branja. Meni ne odgovarja kopičenje na pol prebranih knjig na nočni omarici. Po nekaj dneh mi začne tisti kupček zelo iti na živce. Saj kdaj pa kdaj odložim na pol prebrano knjigo, ampak ne na nočno omarico. Tam je samo aktualna knjiga.
Ko sem "med dvema knjigama" me pokliče k sebi kakšna od že prebranih (strokovnih) knjig. Moj sistem je takšen: obdržim meni zelo všečne priročnike in romane, drugo pa gre v knjižnico Ljutomer. Vsako leto vsaj enkrat pregledam zbirko knjig in izločim tiste, ki mi niso več zanimive. Ne razumem ljudi, ki kupčkajo knjige v regalih.
Dva dni nazaj se mi je roka stegnila po knjigi Srce in Ljubezen (avtorici Majda Rijavec in Dubravka Miljković). Ko sem jo začela listati, sem naletela na shemo, ki prikazuje, kaj odkrivamo drugim o sebi in kako dobro se poznamo.
Nam, blogerjem, so takšne meje še kako znane in lepo je bilo prebrati, da se da tudi razgaljenost "popredalčkati". Tole shemo, Joharijevo okno se imenuje, sem narisala po predlogi iz knjige:
Joharijevo okno - model odkrivanja samega sebe
Vse informacije lahko razdelimo na štiri področja:
Arena ali odprto področje - informacije, ki jih poznamo mi in drugi.
Slepa pega ali slepo področje - informacije, ki jih imajo drugi o nas, a mi jih ne poznamo.
Fasada ali prikrito področje - informacije, ki jih poznamo mi, drugi pa ne.
Neznano področje - informacije, ki jih ne pozna nihče, ne mi ne drugi.
V dobrem intimnem odnosu bi moralo biti področje arena čim večje, fasada pa čim manjša. Ko nam drugi iskreno povedno nekaj o nas, kar še ne vemo, zmanjšamo slepo pego in s tem polje neznano.
Moje mnenje je (bilo) vedno, da se moramo resnično dobro poznati, če želimo imeti dober odnos z drugimi. Komunikacija med dvema je nujno nadaljevanje, saj s tem zvemo dodatne podatke o sebi in zmanjšamo področje neznanega.
Seveda pa je mnogo ljudi, ki o sebi ne želijo vedeti veliko oziroma čim manj. Tudi prav.
