Psička Daša je še vedno pri meni v oskrbi. Najprej bi naj ostala en teden, ki se je podaljšal na en mesec. Nič se ne pritožujem, čeprav je naporno imeti psa - imela sem ga pred 20 leti in očitno sem že pozabila, koliko časa je potrebno posvetiti psu. Daša je fantastičen pes, zelo uboga, nič ne uničuje in se rada uči. Tako je, moja pedagoška žilica mi ni dala miru, zato z Dašo tudi trenirava.
Danes sva se odpravili na Ljubljanski grad. Daša pozna teren, zato se je zelo razveselila, ko je videla, kam sva se pripeljali. Upala sem, da bo našla primerne pse za igro. Ni jih, zato se je pri gradu želela igrati z mano. Bolijo me različne mišice, saj je ta osemletna psička nora na kratke šprinte - jaz pa nisem.
Tukaj je kratka reportaža z današnjega izleta. Fotografirala sem s kompaktnim fotoaparatom; po navadi imam v eni roki povodec ali dežnik, z drugo pa fotografiram, zato se ne pritožujte nad kakovostjo.
Tega psička je najprej ovohavala, potem pa pri drevesu polulala po smrčku - ker ni vedel, da Daša lula po moško.
Na gradu so bili tudi obiskovalci, vendar sem namerno izbirala motive brez ljudi
"Helena, zakaj zaostajaš, pridi že!"
Čevljarski selfi ...
Jesenske barve listja so poživile siv jesenski dan
Princeska Daša s smeškom preverja, ali se v grajski kuhinji že kuha kosilo zanjo
"Malo počitka ne škodi, naj Helena spije kavico, potem pa se greva zopet lovit - na zahodnem delu gradu še nisva bili!"
Pogled na grajsko dvorišče z Dašine perspektive
