Dopust na kmetiji ob Kolpi

Ob prijavi na blog sem se zgrozila: 12 dni nisem ničesar napisala! To je zanesljivo nov negativen rekord. Seveda sem bila vmes na dopustu, ampak ponavadi sem vedno nekaj pripravila, vsaj prispevek ali dva. Letošnje leto je zame zelo naporno, tale kitajski leseni konj me po eni strani sili v aktivnosti, po drugi pa izčrpava.

Dopust sem zelo, zelo potrebovala. Tako zelo, da sem čisto odklopila in nisem naredila niti ene fotografije. Ja, niti ene! Bila sem na ekološki kmetiji v Vinici, kamor so me zvabili z obljubami, da je Kolpa najčistejša reka in da se segreje na 28 stopinj. Malo sem dvomila v takšne temperature, kar se je izkazalo za upravičeno. Kolpa je imela ob moje prihodu največ 20 stopinj ... Zadnje dni se je segrela do znosnih 24, da sem šla plavat. Ampak, prav dolgo nisem ostala. Poleg tega sem se hodila kopat v Podzemelj, kjer je plitvejša in počasneje teče.

V apartmaju na kmetiji je bilo super, samo petelin mi je grenil jutra, saj je s svojim dretjem začel ob štirih. Eno noč je bil tiho, ne vem, kaj so z njim naredili. Jaz osebno sem ga v mislih večkrat "pospravila". Sem poskušala napeljati Dašo, da bi šle v kokošnjak na nočno akcijo, pa se je samo prevalila na bok in dremala naprej. S sopotnikom vegancem pa tako ni bilo za računati, da bi se mi pridružil na krvavem mesnem podvigu.

Dopustnikovati na kmetiji pa ima tudi svoje prednosti: ko ti zmanjka zelenjave, pošlješ šefici kmetije samo sms (ja, ta je mlada in elektronsko opremljena) in zelenjava sveže natrgana čaka pred vrati apartmaja. Vzela sem jo tudi za domov in si napolnila hladilnik. Mljask.

Seveda so me vsi svarili pred komarji. Pičila sta me samo dva, eden na večernem sprehodu, drugi pod mizo v restavraciji. S sabo smo prinesli različne pripomočke (mrežo, sprej, dišavo za vtičnice, pokalico) in si naredili bivanje znosno. Torej, kar se mojih izkušenj tiče, so petelini ob Kolpi tečni, komarji malo manj.

Ob Kolpi je veliko sprehajalnih poti, samo travo bi morali bolj redno kositi. Mi smo se potepali tudi v Črnomlju, šli po Grajski gozdni učni poti, ki je idealna za vroče dni, v Metliki pa obiskali Belokranjski muzej, ki nas je vse zelo navdušil. Res vreden ogleda, naša gostiteljica na kmetiji je imela prav. 

Po treh dneh sem končno poskusila belokranjsko pogačo, ki je bila tako suha, da sem po grlu spravila samo košček. Bolje so se odrezali v restavraciji v kampu Podzemelj. Jedla sem belokranjske žlinkrofe (ja, z n-jem se izgovorijo), ki so bili na srečo napolnjeni z govedino in ne z drobovino, kot je v originalu. Tudi v priznanih belokranjskih restavracijah je težko dobiti dobro domačo hrano; zelo razočarani smo bili v Vinici in okolici. Če poznate kakšne dobre gostilne, mi sporočite, saj bom v Belo krajino še šla. Ostala mi je namreč ena neizpolnjena želja - da bi se s čolnom spustila po Kolpi. Ne, dve, da bi preplavala reko in stopila na hrvaško stran.

Naredila bom končni obračun stroškov, vendar že sedaj vem, da je bil vsaj za 50% cenejši kot če bi šla na hrvaško obalo. Spočila pa sem se ravno tako, če ne še bolj - kljub petelinu. 

Pa vi, kako preživljate dopust?

P.S.
Kalkulacija za 5 dni dopusta v Beli krajini: 200 EUR na osebo. Šli smo petkrat  jest v restavracijo in se veliko vozili. Bilo mi je prav hecno, ko smo za dve pijači dobili račun: 2,20 EUR. Za ta znesek ti na hrvaški obali ali v Ljubljani prinesejo malo vode. 

Erlangen - rožice

Med hojo od apartmaja do seminarske predavalnice sem videla polno zanimivih zasaditev, ki jih bom sedaj delila z vami:

Vrtovi, ki jih v feng shuiju opisujemo kot yin, so v Erlangnu zelo pogosti. Ob visokih starejših vilah, na severni strani, rastejo samo preverjene in odporne rastline kot so praproti in bršljan.

Zasaditev na okenski polici ene od restavracij v starem delu mesta

Ta scena pa me je neznansko navdušila! Kako prilagodljive so rastline. Nihče jih ne zaliva, rastejo z minimalno količino zemlje. Bravo narava.

Še ena samozasaditev v fugi na pločniku. Enostavno navdušena sem.

V feng shuiju rdeča vrata priporočamo na severovzhodu. To je področje slabih duhov, ki se rdeče barve bojijo.

Tale koeksistenca mora trajati že več let, če sklepam po slami na tleh. Jaz pa te bele tradeskancije kupujem v vrtnariji ... Ste vedeli, da cvetijo samo dopoldne?

V Erlangen na feng shui seminar - fotoreportaža

Na seminar v Erlangen sem seveda vzela samo kompaktni fotoaparat. Velikokrat sem fotografirala z eno roko, ker je bila v drugi težka torbica ali dežnik. Mislim, da so nastale zanimive slike, ki vam bodo pokazale, kako sem uživala v Erlangnu.

Na pot sem se odpravila z vlakom, ker sem izračunala, da me bo pot stala polovico manj. Pri nemških železnicah sem preko spleta kupila ugodno vozovnico za prvi razred, zato je bila vožnja res prijetna.

Prestopiti sem morala v Münchnu

V Erlangnu sem bila že četrtič - kolegica Angela vedno organizira izredno zanimive seminarje. Predavalnico imamo v kulturnem in prireditvenem centru E-Werk. Zelo mi je bila všeč zasaditev okrog znaka.

Sredinski plakat vabi na torkove večere, ko si lahko spečemo meso in zelenjavo, ki smo ga prinesli s sabo. Zakaj nekaj takšnega nimamo tudi pri nas? Recimo, v Tivoliju.

Samo del razreda, s predavateljico mojstrico Susanna Lau. Glavna tema tridnevnega seminarja je bila perioda 9, ki se bo začela 2017 in zelo spremenila energijsko podobo.

Prvi dan je bilo sončno in toplo, potem pa je prišla deževna fronta in temperature so padle na 16 stopinj. To ni odvrnilo nekaterih nemških kolegic, da ne bi ostale v poletni podobi. Tole sem morala fotografirati!

Poglejte v drugo vrsto: tudi naš DJ Umek bo na elektronskem glasbenem festivalu.

Erlagen je univerzitetno mesto, predvsem medicina je močna. Lepo se je sprehajati po ulicah in uličicah, se usesti za klepet ali pa kaj pojesti v številnih gostinskih lokalih. Ponudba je zelo raznolika, kakovost pa tudi.

V Erlangnu je teren raven, zato kolesari mlado in staro; še nikjer, razen v Amsterdamu, nisem videla toliko kolesarjev. Ulice so široke, da si jih lahko delijo vsi udeleženci v prometu.  

Veliko je starejših vil, ki jih zasedajo tudi inštituti, bolnišnice, študentje

V Sloveniji se trenutno veliko govori o tem, katere metode lahko v ordinaciji uporabljajo zdravniki. Njihovi nemški kolegi s tem nimajo težav. Ta splošni zdravnik zdravi tudi z naravnimi metodami in akupunkturo.

Vhod v porodnišnico. Najprej sem opazila dokaj puščavsko ureditev gredice, nato pa človeka na okroglem podestu. Hm, le koga predstavljata? Nosečnice, ki gre v porodnišnico rodit, očitno ne.

V Erlangnu so trgovine zelo različno odprte. Takrat, ko je igrala nemška nogometna reprezentanca so bile čisto prazne - užitek je bilo nakupovati. Trenutno je življenje v Erlangnu čisto podrejeno nogometu in pričakovanja so velika.

Malo sem že pozabila, kako velika je ponudba kruha v nemških pekarnah. Nisem se ga mogla najesti, poskusila sem najmanj 10 različnih vrst. Nemci so že svetovni prvaki: v peki kruha. 

In, ker sem pojedla preveč kruha in popila preveč piva, se sedaj postim.

Dašino pismo s počitnic v Murglah

How, how, piše vam Daša - iz Murgel. Danes zjutraj je moj lastnik dobil SMS, da me naj ob 8. uri dostavi pred fitnes. Tam me je čakala moja najljubša varuška Helena, ki sem jo takoj temeljito polizala po levem delu obraza, rokah in mečih - bila so sveže depilirana, zato me v jezik nič ni pikalo ...

Potem sem eno uro gledala, kaj vse je tisti grdi trener počel s Heleno. Na srečo so me vsi v fitnesu večkrat prišli pobožat, zato mi ni bilo čisto nič dolgčas. Po treningu sem pričakovala obilen zajtrk, ampak dobila sem samo kekse. Sicer iz pasjega butika, ampak vseeno - pri Heleni sem navajena na gurmanske obroke. A ona misli, da se bom tudi jaz začela postiti???

Na srečo je začela v kuhinji ropotati z lonci, zato sem vedela, da bo vsaj za kosilo nekaj dobrega. V pisarno se je vrnila z nekim čudnim predmetom, ki sem ga prvo sumljivo gledala, potem pa ugotovila, za kaj je dober: za gretje. Uf, kako dobro dene mojim kostem. Kaj takšnega želim imeti tudi doma!!! Drugače bom ostala kar v Murglah.

Pst, kosji mladički so štirje in že zelooooo veliki, za pol moje tace.

Za kosilo sem dobila veliko porcijo mletega mesa in ajdove kaše. Se je splačalo počakati, čeprav bi se mi prileglo malo repete ...

Kaj takšnega si želim tudi doma!

P.S. (od Helene)

Bila sem v Erlangnu v Nemčiji, na feng shui seminarju. Bilo je fantastično. Ker sem preveč zaposlena, je Daša prevzela pisanje današnjega bloga. Poročilo s seminarja sledi, naučili smo se veliko novega, naredila sem tudi nekaj fotografij. Daša je neverjetna - leži na mrzlih ploščicah in se greje pred pečko. Ko ji je dovolj hladno-vroče terapije, pa zgine na odejo in se s trebuhom obrne proti toploti.

Grad Rajhenburg in Kostanjevica na Krki

Naš popotniški trio, ki skupaj šteje 8 nogic, no, dve sta zelo veliki, se je v soboto odpravil na Dolenjsko. Moški del ekipe je moral pripraviti predloge in na seznamu se je znašlo sedem zanimivih točk, za katere bi potrebovali tri dni in pol. Po kratki razpravi so na seznamu ostale tri, v realnosti pa smo uresničili dve: grad Rajhenburg v Brestanici in Forma viva v Kostanjevici na Krki. Zavestno smo se odločili za čim več vode in ni nam bilo žal. Izlet je bil čudovit.

Zelo smo bili presenečeni nad sveže obnovljenim gradom Rajhenburg - zelo zanimiva zbirka, zanesljivo je trenutno ena izmed boljših turističnih zanimivosti pri nas. Z navdušenjem smo prebrali (in si ogledali), kako inovativni in podjetni so bili menihi trapisti. Se vam zdi vaša postelja premajhna? Pojdite si ogledat meniške sobice in ne boste se več pritoževali. Mislite, da delate preveč? Trapisti so delali 12 ur, bili vegetarijanci in vsak dan jedli zelje. No, kakšno se vam zdi vaše življenje?

Na pobočju ob gradu so posadili zeliščni vrt in postavili prijeten vrtni paviljon, kjer se lahko obiskovalci spočijejo in razgledajo po okolici.

Moj objektiv je v travi, okrog gradu, ujel tole. Le kaj bi lahko bilo??? 

Še nikoli se nisem sprehajala po sveže obnovljenem gradu. Les diši, vsi detajli so skrbno urejeni, vse je čisto ... Na gradu so lahko srečanja, poroke, delavnice, na dvorišču bo delovala tudi restavracija.

V eni izmed sob je urejena razstava oblačil. Po pisnih virih so zašili oblačila prebivalcev gradu med letoma 1200 in 1570. Krzno, svila, lan, lepi detajli, hkrati pa kar udobna oblačila, ni jim bilo hudo.

Poznate Rajhenburško čokolado? Jaz o njej nisem ničesar vedela, šele pri ogledu gradu sem ugotovila, kako napredni so bili menihi trapisti. Po razpustitvi in denacionalizaciji gradu so čokolado prenehali izdelovati, originalna receptura pa je z menihi odšla v grob, saj je niso želeli izdati. Bi bila boljša kot so današnje?

Pohištvo, ki je razstavljeno, so prinesli iz nekega drugega dvorca, vendar bi ga lahko uporabljali tudi na Rajhenburgu. V Sloveniji se je na splošno ohranilo malo pohištva, zato je vsak primerek dragocen. Seveda so tile stolčki, tabureji in mizice zelo "navadni" v primerjavi z eksponati, ki sem jih videla na gradovih v Parizu, Berlinu in na Dunaju. Ampak, so slovenski, kar tudi šteje!

Stopnišča niso impozantna, vendar so prijazna in svetla.

Princeska Daša je bila navdušena nad gradom, ki je kužkom zelo prijazen. Lahko je šla v prav vsako sobo, si vse ogledala in povohala. V nekaterih prostorih ji je smrček marsikaj povedal, vohala je pse, miši, kosti, duhove ... seveda je vedela, da so stari najmanj 300 let ... V grajski restavraciji so ji takoj prinesli veliko skledo z vodo, čeprav bi bila bolj navdušena nad kostmi, takšnimi, kot so jo za mizo lovili njeni predniki, grajski psi.

Po kosilu v znani dolenjski gostilni, ki si jo je organizator izleta sam izbral, vendar ga je razočarala s slabimi štruklji, smo se odpeljali v Kostanjevico na Krki. Bili smo razpoloženi za umetnost, zato si samega mesta nismo ogledali, ampak takoj začeli s Formo vivo. 

Še ena turistična znamenitost, ki je kužkom zelo prijazna. Daša se je podila med ogromnimi eksponati, ki so postavljeni po travnikih okrog gradu. Uživala je v lovljenju po deteljici in kopanju v bližjem potočku. Srečali nismo nikogar. A si nihče več ne ogleduje takšnih stvari?

Zelo zanimivi pogledi nastanejo, ko se kombinirata umetnost in ruralna pokrajina. Všeč mi je bilo.

"Umetnost" smo našli tudi na nebu

Hej, vidva, pojdita v zlati rez, sem ju naganjala, vendar me nista ubogala. No, ne moreš imeti čisto vsega ...

Pot smo končali zelo zadovoljni, vendar lačni. Šli smo kar domov, ker Dašina žepnina ni dovolj velika za večerjo na Otočcu.