ponedeljek, 29. april 2013

Sladek ata kos

Ata kos mi je tako lepo poziral, da si zasluži objavo:


Ne približuj se, to so moje rozine! Od njega sem bila oddaljena samo 1,5 metra. 



Po obilnem posladku se prileže malo vode. Zanimivo je, da se ptiči radi kopajo tudi pri nizkih temperaturah. Kosovka se je februarja več minut umivala in namakala.

Kosa bom poskušala navaditi na fotografiranje z večjim fotoaparatom in boljšim objektivom. Danes je presenetljivo dobro toleriral kompakten fotoaparat.

nedelja, 28. april 2013

Blogovski odmor na vrtu

Čez praznike si bom vzela malo blogovskega premora, sem se odločila. Pisanje bloga je zelo zabavno, vseeno pa občasno potrebujem počitek in čas zase.

V vrtu je skoraj vse narejeno, seveda po mojih merilih. Listi na rastlinah se vsak dan povečajo za nekaj centimetrov, kar se še posebej lepo vidi pri hostah. Prazni sivi lonci, ki jih vidite na fotografiji, so postavljeni za načrtovanje enoletnic. Letos se bom zasaditev morala lotiti sama ... Tolažim se, da je bila Ruth dobra učiteljica in nas je veliko naučila o kombinacijah in kompozicijah.

Medtem, ko sem delala na vrtu, sem že dobila nekaj idej za zasaditve. Vodilna barva letos bo rdeča, oziroma, vijoličasta, ker se bolje sklada z opečnim zidom v barvi lososa. Mislim, da bom imela kar nekaj trav, tako penisetum kot bodalice.

Komaj čakam, da se bom usedla za mizo na vrtu. Natisnila sem si fotografije vrta v črno-belih barvah, zato bom lahko s flumastri ustvarjala kombinacije. Zadnjič sem si uredila arhiv zasaditev iz prejšnjih let, pa jih bom uporabila, če ne bo novih idej.

Družbo mi bo delal ata kos, ki si je s kosovko v sosednjem atriju naredil gnezdo. Zato v našega hodi samo na priboljške, ki mu jih dajem, in na kopeli. Ravno danes sem mu očistila bazenček in natočila svežo vodo. Takoj se je prišel osvežit.

Po kitajskem koledarju se bo 5.5. že začelo poletje (element ogenj), zdaj pa lahko opazujemo neizmerno zagnanost energije lesa. Rastni hormoni so čisto podivjali, tudi pri ljudeh ...

Lepe praznike vem želim.



Na tem mestu sem imela že različne kombinacije, tudi z enoletnicami, vendar se je najbolje obnesla tale: nič dela in samo raste.


S kosom sva spomladi dogovorjena takole: okrog host odstranim zastirko, on pa je zadolžen, da s svojim rumenim kljunom poišče vse polže. Takšna simbioza deluje že nekaj let in moje hoste so vedno lepe in zdrave. 


Obožujem trave, vendar mi je tale ena najljubših, ker s svojo rumeno-zeleno barvo poživi senčne kotičke v vrtu. 


Vidite kje kakšnega polža? Ga ni!





Komaj čakam, da bodo zacvetele šmarnice.
 



Še več okrasnih trav ...




Letos bodo zasaditve čim bolj moderno-urbane, kar pomeni umirjene barve in veliko ponavljajočih se oblik.


Za saditev v osrednjem sivem loncu še nimam idej, verjetno pa bom v njega posadila najmanj dve bodalici in nekaj pokončnega. 


Lansko leto je pahljačasti javor spomladi pomrznil, letos pa je razprostrl svoje pahljačaste liste in je pravi lepotec. 

sreda, 24. april 2013

Fototečaj - ponovno v šoli

Pred tremi leti in pol sem se prvič udeležila začetnega in nadaljevalnega fototečaja pri e-fotografiji. Fotografiranje ni moj najljubši ali edini hobi, me pa toliko privlači, da se dodatno izobražujem. Občasno se udeležim fotoizleta, grem na fotopredavanje ali razstavo. Letos pa sem se odločila, da bom obnovila svoje znanje, zato sem vpisala v fototečaj.

Ko primerjam fotografije, nastale pred tremi leti, in letošnje, sem zadovoljna. Vaja dela mojstra, še posebej pri fotografiranju, zato je razlika očitna. Včeraj smo morali učenci predstaviti 20 fotografij, za vas pa sem izbrala tele:



Maja nam je potrpežljivo pozirala. V pravilo, da ni nefotogeničnega človeka, ampak samo slab fotograf, ne verjamem preveč. Zakaj potem na vseh fotografijah zgledam tako slabo?



Malo sem se igrala z obdelavo fotografije in jo zanalašč naredila temno. Rdeče strehe okrog cerkve poudarjajo trikotno dinamiko. Tole pišem samo v opomin, da so VSE fotografije, ki jih vidite v medijih, obdelane in retuširane! Ko naslednjič na zvezdnicah ne boste videli celulita in maščobe, se spomnite na to.


S preprostim trikom lahko naredimo takšen posnetek, da je gibajoči predmet nejasen, okvir pa oster. 


Stopnišče v Nebotičniku; ena mojih najljubših fotografij, ker me spominja na školjko.


Takšno je vzdušje na terasi Nebotičnika tik pred sončnim zahodom. Romantično, prijetno, zanimivo. 


Fotografija nočne Ljubljane je seveda narejena s stojalom. 


Ponavadi predmete na fotografiji postavimo v zlati rez ali na tretjino, tokrat pa je Majino mesto centralno, saj je tudi njena drža takšna.


Na Tivolski cesti smo s fotoaparatom "sledili" avtomobilom. Potem pa se je pripeljal motorist in v zadnjem trenutku sem ga ujela v objektiv. Hvala za pisane barve!


Fotografija je narejena z Nebotičnika. Ljubljana je fotogenično mesto, samo ne vsa in zelo težko je dobiti lep  izrez.

četrtek, 18. april 2013

Hoferjeve ekološke kozice

Po dolgem času sem zopet zašla v Hofer. Pri prijateljici V. sem videla njihovo reklamo za športni modrček, pa sem z malo upanja šla na oglede. V trgovini sem se spomnila, da mi je druga prijateljica pripovedovala o hoferjevih kozicah iz certificiranega ekološkega gojišča. Res, v zamrzovalniku sem jih našla in kupila.


Hoferjeve eko kozice so zamrznjene in začinjene s peteršiljem in česnom. Pred uporabo jih odtalimo in nato hitro popečemo, da ostane meso mehko.

Prijateljica jih uporabi v rižoti in njeni otroci jo obožujejo. Jaz jih bom samo popražila in začinila s čilijem, zraven pa pojedla zelenjavo. Kozice so rahlo sladkega do nevtralnega okusa, zato jih moramo obogatiti z začimbami, klasična kombinacija je sladko-kisla ali sladko-pekoča. Zadnjič pa sem jedla solato s kozicami, koromačem in ingverjem. Mljask!

Nakup eko kozic se mi zdi ena izmed dobrih in izvedljivih idej, kaj lahko naredimo za bolj zdrav življenjski slog. So malo dražje, vendar jih ne pojemo tako veliko, da bi zaradi tega obubožali. Kozice, kot vsi morski sadeži, vsebujejo histamin, zato jih naj alergiki uživajo v zmernih količinah.

Kozice iz konvencionalnih gojiščih so ponavadi zelo slabe kakovosti, saj živijo na premajhnem prostoru, v hrano jim dodajajo antibiotike in dodatke za hitrejšo rast. Lahko si samo predstavljamo, kakšna je kakovost morja v gojišču.

torek, 16. april 2013

Mlajše generacije bodo manj zdrave

Povprečen Slovenec, rojen leta 2011, si lahko obeta samo 54 zdravih let, so zapisali v časopisu Medicina&ljudje. Ko sem to prebrala, se mi je v možganih utrnilo veliko misli:

- Kaj, samo toliko let? Ne pozabimo, da so ti podatki povprečje, zato bo nekdo zdrav samo 34, drugi pa 74 let.

- Koliko let pa je v povprečju zdrava današnja populacija? Malo nižje v članku sem lahko prebrala, da lahko slovenski 50-letnik pričakuje še 14 zdravih let (razlika med spoloma je minimalna).

- A niso te napovedi celo preveč optimistične?

Vsak dan smo izpostavljeni različnim strupom, elektrosmogu, GSO, stresu ... Naše telo je izredno prilagodljivo, ampak enkrat bo meja dosežena. Potem bomo začeli množično umirati za različnimi boleznimi, predvsem pa vedno mlajši.


Statističnih razlik pri zdravju, kar se spola tiče, skoraj ni več. Obstajajo pa pri državah, kjer so na najboljšem skandinavske države.

Kaj bo hitro umiranje pomenilo za naš zdravstveni, pokojninski in socialni sistem, si niti ne upam razmišljati. 

Švedski 50-letniki bodo imeli še 26 zdravih let, sledijo jim Maltežani s 23 leti. Pri tisti, ki so bili rojeni leta 2011, bodo največ zdravih let imeli Maltežani in Švedi (70 let, oba spola). Tudi tukaj se vidi, da bodo pravkar rojene generacije manj zdrave, kot njihovi stari starši.

Kot študentka gradbeništva sem v okviru IACES obiskala kolege v Stockholmu. Slovencev nas je bilo za en kombi in z velikim zanimanjem smo odkrivali razlike med Švedi in nami. Nemška kolegica, ki je tam študirala, nam je povedala, da se vsi Švedi ukvarjajo z najmanj enim športom, da so veliko zunaj, da zdravo in zmerno jedo (za večjo objektivnost moram dodati, da imajo tudi raznoliko in osrečujoče spolno življenje). Vsak vikend, ne glede na vreme, so aktivni, pa naj bo to jadranje ali pohodništvo. Mladi se lahko hitro osamosvojijo in prevzamejo odgovornost zase. Tudi nemška kolegica se je prilagodila temu načinu življenja in po enem letu, ko smo se na nekem kongresu ponovno srečali, je bila vitka, zadovoljna in zdrava oseba.

Kako bi ta model prenesli v Slovenijo?