Potovanje: Love Pariz 3

Že pred odhodom v Pariz sem vedela, da si ga bom ogledala. Muzej d´Orsay namreč. Odprli so ga leta 1986 in sicer v zapuščeni železniški postaji. Že sama železniška postaja je prava atrakcija, ko pa ji dodajo še francoske impresioniste, je užitek neskončen.

V muzeju d´Orsay vam nikakor ne bo dolgčas, saj so francoske umetnine (slike in kipci) iz obdobja 1848 - 1914 razporejeni po različnih kotičkih bivšega kolodvora. In z malo domišljije si lahko predstavljamo, kje so bile tirnice in peroni.

Če pa boste od umetnosti postali utrujeni, se odpravite v muzejski bistro in se okrepčajte. Vzdušje in ambient sta enkratna.

Še to: prva dva dni v Parizu sem fotografirala s kompaktnin fotoaparatom ("trotlkamero"), kar se opazi tudi na slikah. Nimajo "sočnih" barv, pa tudi kakovost je slabša. Ja, lenoba se pri fotografiranju skoraj nikoli ne obnese!

Pogled na Muzej d´Orsay iz mostu čez Seno (mimogrede: preko reke vodi izredno veliko mostov in prehajanje iz ene na drugo stran nikoli ni težavno)

Francozi so mojstri pri kombiniranju starega in novega. Filigransko lupino kolodvora so kombinirali z masivnimi betonskimi bloki - yin in yang je tudi tokrat deloval.

Vhod v muzej je eno etažo višje in od tam je nastala prejšnja fotografija. Ko se spustiš v osrednjo avlo pa te pričakajo prve mojstrovine.

V pariške muzeje se je pametno odpraviti pozno popoldne ali proti večeru. Midva sva izkoristila podaljšani delovni čas ob četrtkih, ko je muzej odprt do 21.45 ure.

Veste kaj me je v muzeju zelo presenetilo? Veliko slik z motivi ženskih aktov. Ampak, saj smo v Franciji, kaj sem pa pričakovala!

Tale slika se mi je zdela še posebej smešna in nelogična: piknik na gozdni jasi, oba moška sta popolnoma oblečena, ženski pa ne. Ha, ha, ha ... Slikar je moral imeti neizživete erotične fantazije, ki so bile skregane z realnostjo.

V tem delu muzeja je bilo na ogled veliko "mesa" in mesa ...

Moja empacipacijska dušica je bila že čisto na psu, zato sem se odločila, da poiščem še nekaj nagih moških motivov. In našla njega - kamniti ideal iz marmorja.

Med iskanjem moške golote se mi je priljubila tale slika na kateri je teta skladatelja Rimsky-Korsakowa (napisal je zelo znano skladbo Čmrljev let - seveda jo poznate!). V muzeju je dovoljeno fotografirati, vendar se na zgornjem delu slik vidijo odsevi reflektorjev in so fotografije neuporabne za komercialne namene. Zelo pametno ste tole pogruntali, Francozi!

Še ena slika za hahljanje, če uporabimo mojo interpretacijo motiva: po prvi rundi seksa se je mladenič odločil, da bo svojo drago motiviral za še eno, in sicer, s petelinjim bojem. No, mogoče pa je delovalo (verjetno pa ima ta slika globok umetniški pomen in mi bo kakšen umetniški zgodovinar kmalu poslal krvavo petelinjo glavo)

No, končno, pa sem le našla dovolj gole moške kože, da se je pomirila emancipiranka v meni in sem lahko odšla v najvišje nadstropje muzeja, kjer so me čakale nove umetnine.

Meni najljubša slika v muzeju - pozor, impresionistične slike se gledajo iz večje razdalje, zato umaknite glavo za pol metra nazaj in še enkrat poglejte sliko. Ja, zdaj pa pride do izraza!

Detalj iz splesne dvorane, kjer sva se z mojim dragim celo nekajkrat zavrtela (vsega vajeni varnostnik je samo stojično gledal in mislil na večerjo, ki ga čaka doma)

Še zadnji pozdrav od lepega in zanimivega muzeja

Starost: Enakopravnost spolov pred upokojitvijo

V soboto sem na balkonu brala Dnevnik in seveda je bila osrednja tema namenjena predlogu pokojninske reforme. Že pred tem se je govorilo o tem, da bodo moški in ženske izenačeno glede starosti pri upokojitvi, v novem predlogu pa je to tudi zajeto. (Uf, kako uradniško se naenkrat izražam, ko gre za zakone in za rožice ...)

Najprej sem na izenačitev zelo jezno reagirala. Kaj, se vam je zmešalo, se vidi, da so v politiki sami moški! Ženske v Sloveniji poleg ur v službi delajo v povprečju še 27 ur tedensko doma v gospodinjstvu, je pokazala najnovejša raziskava. Si predstavljate, koliko je časa je to? In kakšna obremenitev. V bistvu bi se morala ženskam šteti delovna doba po količniku 1,5 (27 ur je več kot 50%, ampak naj jim bo, moškim).

Da o nosečnostih in porodih ne govorimo. Potem pa so tukaj še starši in stari starši, ki jih kot po pravilu negujejo ženske sorodnice. Tudi ko zboli mož, žena samoumevno postane še negovalka.

Hej, ženske, na barikade moramo in se zavzeti za črtanje tega predloga!!!

Le kakšna starost nas čaka? Trenutno sem v pesimistično fazi, zato upam, da se bo čim več reformiralo.

Ampak, ko sem začela premišljevati o tem predlodu, sem ugotovila, da je genialen in da bo več naredil za emancipacijo žensk kot vsi dosedanji zakoni. Kaj se bo zgodilo?

Če bodo ženske obremenjene s količnikom 1,5 dalj časa kot sedaj (recimo, da bodo šle v penzijo s 63 letom, namesto s 59 letom - in ne pozabimo, kakšen tempo dela je danes in kako "počasi" so lahko delale naše mame in babice), bodo morale svoje moči racionalneje razporediti. To bodo hčerke videle pri svoji mami, teti, sestrični, učiteljici ... In si bodo rekle: "Ker oba s partnerjem hodiva v službo, si morava tudi delo doma pravičneje razdeliti!"

Brez skrbi, nove generacije deklet so drugačne. So pogumne in nesimentalne. Generacija y, pač. In pometle bodo z vsemi do sedaj veljavnimi normami ter dosegle to, kar prejšnjim generacijam ni uspelo. Bodo pri tem srečnejše? Odvisno od tega, kako se bo slovenskim moškim uspelo transformirati iz maminih sinčkov v enakopravne partnerje.

Živela pokojninska reforma, le tako naprej, Pahor!

Kuhanje: Nujno potrebna "zelena travica"

Danes sem skuhala fantastično sladko zelje. Za manj izkušene kuharje: to je enolončnica iz zelja in krompirja. Prepražimo čebulo, na koncu pa še za nekaj sekund sladko rdečo papriko (v prahu), ki ju zalijemo z vodo. Po želji dodamo še korenje in (prekajeno) klobaso ali meso. Od začimb pa so nepogrešljivi timijan, majaron, lovorov list, sol, poper, česen, kumina - in peteršilj. Ta res ne sme manjkati.

V mojem sladkem zelju je danes manjkal peteršilj, saj sem ga v soboto pozabila kupiti. Moj dragi je ugotovil, da sem bila res zmedena, saj to vsestransko začimbo vedno nabavim. Moja ljubezen do peteršilja pa še ni tako stara, saj ga kot otrok nisem marala. Stavek: "Ne bom jedla te travice!", je v naši familiji legendaren in izraža moj večletni odpor do peteršilja.

Poleg pospravljanja in sortiranja poletnih oblačil, kuhanja in pranja, sem našla urico ali dve za branje knjig. V petek sem bila poslovno v Celovcu in seveda zavila še v knjigarno. Izbira knjig je bila res velika, drugače pa sem bila razočarana nad centrom mesta. Ne toliko zaradi ponudbe, kot zaradi penetrantnega vonja po kebabu. V vsaki ulici je eden in nič kaj prijetno se ni sprehajati, če te povsod spremlja vonj po praženem mesu.

V knjigarni sem dobila dve fantastični knjigi o okrasnih travah (o tem kdaj drugič), knjigo Rite Pohle (ki mnogo piše o pospravljanju in sortiranju, tokrat v ljubezni) in knjigo avstrijskega pisatelja Martina Amanshauserja "Viel Genuss für wenig Geld" - Mnogo užitka za malo denarja. V knjigi me čakajo nasveti, kako uživati v življenju, pa kljub temu varčno ravnati z denarjem. Vse skupaj je napisano s šarmantnim humorističnim stilom, tako da branje ne bo dolgočasno.

Jutri pa me čaka zelo naporen ponedeljek, saj moram nadoknaditi ure, ko sem pomagala v ordinaciji.

Potovanje: Love Pariz 2

Že dva dni pomagam Dominiku v ordinaciji, kar je seveda velika dodatna obremenitev. Zato sem moje feng shui stranke morala prositi za malo potrpljenja, zanemariti obnovo spletne strani Avita in pisanje na blogu.

Ah, običajna zgodba v malih podjetjih, kjer morajo vsi delati (skoraj) vse.

Zdaj pa nazaj v Pariz. Rada bi vam s slikami predstavila, kako pomembna je Francozom hrana. To ni obsesija (k temu so nagnjeni Japonci), ampak nekaj povsem samoumevnega, kot pri nas ljubljanska megla in dolenjski cviček.

V Parizu boste našli ogromno restavracij, gostiln, bistrojev in bifejev. Za prehrano turistov so najugodnejši bistroji, kjer imajo manjšo ponudbo jedi in prigrizkov, ter dnevne menije, ki se cenovno najbolj splačajo. Ponekod imajo celo jedilne liste v angleščini, v večini primerov pa samo v francoščini, zato se vam bo osnovno znanje jezika zelo obrestovalo.

Vsaka četrt ima najmanj eno tržnico, ki zelo spominja na ljubljansko, samo večji poudarek je na francoskih delikatesah. Midva v hotelu nisva imela zajtrka, ker so zahtevali nesramnih 18 EUR na osebo na dan. Nisva obžalovala, saj je bilo v okolici hotela dovolj pekarn in bistrojev za spodoben zajtrk.

Značilen prizor za Pariz, še posebej čez vikend: mizice in stoli na prostem, zadovoljni in sproščeni ljudje, nobene naglice in stresa.

Seveda ni šlo brez čebulne juhe. Zelo različni recepti krožijo po kuhinjah; sicer pa je podobno tudi z našo govejo juho, da ima vsak kuhar svoj recept. Če nisi zelo lačen, je porcija čebulne juhe dovolj velika.

V dveh bistojih sva dobila čebulno juho brez sira, v tretjem pa, po najini oceni, z najmanj 200 g sira. Kar naporno je bilo najti juho pod takšno goro sira ...


Za ljubitelje sira, še posebej "smrdečega", je Francija obljubljena dežela. Moj nos se je pri prodajalni sirov vedno obrnil vstran in iskal kaj bolj dišečega.

Tudi ponudba v ribarnicah je bila ogromna: izredno veliko morskih sadežev in školjk, da o ribah ne govorimo.

Ste vedeli, da so Parižani nori na čokolado? Jaz nisem, zato so me številni čokoladni butiki zelo presenetili. Tudi iz sladoleda so doktorirali in v Parizu sem pojedla tri izredno dobre kepice sladoleda.

Še eden od priznanih čokoladnih butikov.

Ah, pekarne! V njih dobiš seveda najboljše francoske rogljičke in bagete, pa tudi pecivo je slastno. V tej pekarni sem kupila izredno dober sendvič, ki me bo vedno spominjal na Pariz.

Trgovina samo z gosjimi izdelki. Kaj vse ne delajo iz teh živali! Boljše, da ne veste.

Prizor s klasične pariške tržnice. Zelo težko je bilo oceniti, kaj je pristno "kmečko" in kaj prihaja iz plantaž.

V bližni tržnice je seveda najmanj pet takšnih kafičev, kjer si lahko odpočiješ od napornega nakupovanja (ali gledanja). Prijetno me je presenetil zeleni čaj, ki ga Parižani radi pijejo aromatiziranega z meto. Priporočam!

Po zakonu morajo biti jedilni listi obešeni zunaj, tako da si lahko gostje že prej ogledajo ponudbo in ni neprijetnih presenečenj glede cen.

Vsi natakarji niso tako dobro razpoloženi kot tale na fotografiji. Pregovorno vzvišeni so starejši natakarjih v bistrojih in restavracijah, ki so namenjeni predvsem turistom. Poiščite drug lokal, kjer vam bodo mlajši natakarji svetovali celo v angleščini.

Hmmm, kako so dišale melone ...

Za zapolniti želodček so idealne palačinke. Izvirne francoske so nareje iz ajdove moke in so najokusnejše s slanim nadevom. Lahko jih dobite v skoraj vsakem lokali, pa tudi na tržnicah. Tale na sliki je bila namenjena meni in seveda polnjena s koščki čokolade (ne, Nutele pa v Parizu res ne bomo jedli).

Na še tako skromni stojnici boste lahko kupili najmanj štiri vrste piščancev. Dobite lahko surove, pa tudi pečene. Na žalost najina francoščina ni zadoščala za podrobnejšo analizo kakovosti piščančjega mesa.

Bagete - baje so francoske najboljše zaradi kakovosti moke. Jih pa Francozi izredno veliko kupujejo, tako da se že sprašuješ, kaj z njimi počnejo.

Raki na sto in en način

Ja, tudi pri krompirju je bila ponudba zelo bogata. Najboljša za cvrenje je rdeča sorta, sva slišala. Glede na kakovost ocvrtega krompirčka, ki sva ga jedla, bo že držalo.

Seveda so na tržnici tudi stojnice z bio zelenjavo in sadjem

Zaradi znižanja DDV-ja so se pocenile nekatere jedi in pijača v lokalih. Super, se strinjamo, hvala predsednik Sarkozy.

Pozor, lokal je za turiste, pojdi drugam!

V nedeljo sva z velikim zanimanjem opazovala, kako se na obrežju Sene (seveda je vse zabetonirano) zbirajo piknika željni Francozi. Nekateri so hrano prinesli od doma, drugi so šli v delikatero in si nakupili dobrot. Seveda niso pozabili na flašo ali dve rdečega vina. In na bagete.

V nedeljo je v Parizu odprtih veliko (manjših) trgovin in lokalov. Tudi tržnice, sva presenečeno ugotovila, so najbolj obiskane ravno v nedeljo. Ne, v nedeljo ne boste lačni in vam ne bo dolgčas.

Potovanje: Love Pariz

Že po naslovu blogovskega prispevka lahko vidite, da mi je bilo v Parizu všeč. Kot se spodobi, bom poročilo o potepanju po Parizu začela z največjo znamenitostjo - Eifflovim stolpom.

Na vsak način si ga morate ogledati iz različnih perspektiv in urah dneva (ponoči je osvetljen).

Romantično prvo srečanje - Eifflov stolp z ene strani božajo vejice, z druge pa oblaček

Ko prideš bliže, opaziš filigrantsko izvedbo jeklene konstrukcije in ogromne dimenzije stolpa

Stolp je vitek kot Parižanke

Zanimiv je pogled tudi od spodaj

Čipkasti detajli na konstrukciji so me navdušili, prav tako ogromna množica zadovoljnih turistov okrog stolpa

Tudi pozno popoldne so bile vrste pred blagajnami zelo dolge. Kakšno uro ali dve bi bilo potrebno čakati za vožnjo z dvigalom. Predolgo, sem se odločila in ostala na tleh.

Toliko turistov, ki so zadovoljno hodili naokrog in si ogledovali pomembno turistično atrakcijo, že dolgo nisem videla. Mogoče je dopoldne drugače, ali pa tudi ne in smo vsi padli pod vpliv francoske ležernosti.

Čez vikend pridejo v Pariz Francozi iz drugih delov države, kot ta deklica, ki je kornet delila s pristnim eifflovskim golobom.

Pogled na Eifflov stolp iz mostu čez Seno

Pravijo, da je iz Palače Chaillot najlepši pogled na Eifflov stolp. Se strinjate?

Ena mojih najljubših fotografij iz Pariza (pa niti ne vem, zakaj)

In slovo od stolpa - z ladjo in romantičnim sončnim zahodom