Sedela sem torej med množico ljudi, uživala v vzdušju, večkulturnosti, vremenu brez dežja ... poslušala glasove najrazličnejših starosti, oglašanje ptic, in naenkrat me je prešinilo, kaj je narobe z našim spomenikom sprave. Mrtev je. Nima duše in je tudi ne bo dobil, saj so ga postavili na mrtev del trga. Nekam v kot, kot da bi se ga Slovenci sramovali, ali pa, kot da bi se sramovali, zakaj je postavljen.
Nizozemski Nationaal Monument ni namenjen spravi, ampak žrtvam, ki so padle pod nemško okupacijo med 2. svetovno vojno; je spomenik osvoboditve in miru. Tako so ga tudi oblikovali: predstavlja življenje, ljudi IN živali (to mi je najbolj padlo v oči).
Tudi sedaj spomenik in spomin na žrtve ŽIVI. Mi tega nismo zmogli. A se "odločevalci" res ne zavedajo, da je treba pri takšnih spomenikih izjemno paziti na simboliko? Vsak delček spomenika je pomemben, vsaka vejica, vsak kot.
Zelo mi je žal, ampak namesto sprave smo dobili - razdor.
Tako je za Delo povedal Bogo Zupančič, kustos za novejšo slovensko arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, opazovalec mesta in izjemen publicist:
"Največji spodrsljaj pa je po moji oceni spomenik sprave – zaradi oblike. Na tem mestu je Plečnik predvidel propileje; če bi dodali še nekaj stebrov in na vrhu preklado, bi rekel, da ta preklada povezuje, toda ta spomenik, ki je dvojen, samo še poudarja razklanost in daje napačno sporočilo, na kar so opozorile Spomenka Hribar, Alenka Župančič in Beti Žirovc in se z njimi popolnoma strinjam."
Če malo spremenimo znani rek, da "Vsak dobi takšen spomenik, kot si ga zasluži.", potem Slovenci preprosto še nismo zreli za spravo.
Pa si oglejmo nekaj fotografij Nationaal Monument iz Amsterdama:
Tega turista boste še pogosto videli na slikah - kar nastavljal se je pred objektiv, vedno znova ...
Kraljeva palača - čisto nizozemska, preprosta, skromna.
Kako dobro denejo potovanja, kako razširijo pogled in pomagajo, da se fokusiraš na najpomembnejše.
No, saj sploh nisem vedeka, da je na Kongresnem trgu spomenik :(
OdgovoriIzbriši