Mineštra iz murgelskih novic

Ker sem prejšnji teden "malo" kašljala, sem v groznem zaostanku z delom. Pomlad je tako tisti čas, ko smo pri nas najbolj aktivni. No, aktivni smo tudi jeseni, pa pozimi in poleti, samo v najhujši vročini lahko za največ tri tedne zmanjšamo tempo. Ampak, kaj bi se pritoževala - lepo je delati, če lahko in če imaš delo rad. Jaz ga imam.

Tako sem v zaostanku s pisanjem člankov za blog, za pripravo člankov za e-revijo in spletno trgovino Avita. Morali smo prekiniti oblikovanje nove spletne trgovine Avita, ampak se je splačalo. Končno sem našla stran, ki jo lahko pokažem oblikovalki in rečem, da mi je skoraj vsa všeč. Z nekaj zadržki.

Problem je ta, da mi ni všeč to, kar se sedaj dela, tiste prečiščene, meni brezosebne strani, uniformirane, čim bolj prilagojene telefonom in tablicam. Ne vem, ali sem zopet preveč pred časom, ali zastarela. Ampak, briga me, želim mehko, hrapavo, zaobljeno stran.

Tudi vsebinsko se bo nova spletna trgovina dopolnila z vsaj dvema zelo zanimivima rubrikama. Več ne povem, je še prezgodaj.

Počasi me začenjajo srbeti prsti za sajenje sezonskih rožic. Med vikendom sem dobila zamisel, prej pa sem si jo skicirala - in zelo mi je všeč. V Murglah bomo imeli malo drugačno postavitev, in malo manj rožic (ne 200, ampak samo 120). Bom preživela.

Novost v Murglah je tudi ta, da atrij obiskuje mlad kosji parček. Ne vem, v katerem sosednjem atriju je njuna baza; vem, da k nam hodita jest, pit in se kopat. Če imate možnost, ptičem nastavite vodo, saj jim je primanjkuje. Pomlad je zaenkrat zelo suha. Ni treba komplicirati, samo malo bolj globok podstavek za rože uporabite.

Moja dva kosa imata nadnaravne sposobnosti. Dve minuti po tem, ko njun bazenček napolnim z vodo, sta že pri njemu.

Stalni bralci mojega bloga se spomnite strašnega ata kosa, ki je več let vladal v našem atriju in poskrbel za veliko kosjih mladičkov. To je bil mačo in pol. Lani, pozno jeseni se je prišel še zadnjič pokazat, počasi je skakljal, perje mu je štrlelo na vse strani - potem pa ga ni bilo več. Upam, da je v ptičjih nebesih, kjer ga razvajajo najmanj tako, kot sem ga jaz.

Novi kosji parček pa je drugačen: bolj pogumna je kosovka. Dosti bolj pogumna. Zadnjič sem pri skledi s hrano brala knjigo, pa je prišla čisto blizu, se najedla in napila. On je kar nekaj časa okleval, se počasi in plašno približeval, prestrašeno čivkal, požrl dve rozini in z eno izginil v najbližji grm.

Res, že meni je bilo nerodno nad njegovim mevžastim vedenjem. Ampak, hlače bo očitno nosila ona. Kako nemoško se je obnašal danes zjutraj, ko je v atrij prišla mačka, niti ne bom razlagala. Narobe svet!

Kopališče za ptiče je celo leto dobro obiskano

Ata kos, ki sedaj na mlajše potomce gleda iz ptičjih nebes in sigurno zmajuje z glavo nad nemoško mladino ...