Zakaj pišem blog

Malo sem pregledala statistiko obiskov na blogu. Včeraj si je blog ogledalo 621 obiskovalcev (prvič smo prebili mejo 600), največ zanimanja je požel članek o avtomobilih Citroen. Halo, to je ja blog o zdravstvenih temah, rožicah, horoskopih ...ne pa avtomobilih! Končno se je izkazalo, kakšne teme vas zanimajo. Na žalost o avtomobilih nimam pojma, zato vas bom morala razočarati in še naprej delovati v smislu "Le čevlje sodi naj kopitar".

Močno pa me skrbi za naše košarkaše. Danes sem v fitnesu slišala, da morajo zmagati naslednje tri tekme, da se bodo uvrstili v osmino (?) finala. Močno dvomim, da jim bo to uspelo, saj so baje že zelo izčrpani in utrujeni (je izjavil kapetan ali eden od igralcev). O revčki ubogi, a res nimajo nikogar, ki bi jim dal veliko injekcijo vitamina B in s pomočjo infuzije hitro razkisal? Kavni klistirji bi tudi pomagali, da bi se znebili jeze in si zbistrili možgane.

Zdaj razumem prijatelje ekonomiste, ki se že v naprej razburjajo, saj vedo, da od nekaterih vladnih ukrepov ne bo nobenih koristi. Še škoda bo nastala. Kako žalostno je, če znanje obstaja, pa ga ne znaš uporabiti. Ampak, najprej ga je potrebno poiskati. 

Nikoli nisem imela problemov z učenjem in poučevanjem. Vesela sem, da bom v oktobru in novembru zopet predavala v Kalčku. Za novembrsko predavanje še izbiram teme, lahko mi sporočite vaše želje. Kolebam med težkimi kovinami in feng shuijem (predvsem, kaj nam bo prineslo leto 2014, ki bo v znamenju lesenega konja).

Leto 2014 bo energijsko zelo zanimivo, ker mu bo vladal zelo močan konj - to bomo dirkali in skakali!

Vsi vrtoljubci in roželjubci vemo, kako pomembno je pravilno gnojenje. Že po letu ali dveh začne v zemlji primanjkovati hranilnih snovi, kar se pozna pri rasti. Rastline so manj odporne na bolezni, ne poženejo listov ali vej, malo cvetijo ... Pri enoletnicah so potrebe še večje. Vedno znova se veselim, ko se stranke za spremembo življenjskega sloga odločijo še preden zbolijo. Dosti lažje je popravljati majhne napake, vendar je preventivno delovanje tudi najtežje.

"Saj je vse v redu, nič mi ne manjka, zdrav sem, niti ne želim vedeti, kako je z mano" - kako žalostne izjave. Ob takem razmišljanju sem najprej močno presenečena, potem žalostna, na koncu pa jezna. Nato se potolažim z mislijo, da ne morem vseh rešiti in spreobrniti, da nas je na Zemlji tako preveč. In da je dovolj takšnih, ki so pripravljeni nekaj narediti zase. Zato tudi pišem ta blog.