Pogosto si očitam, da se dosti premalo ukvarjam v vzgojo otrok. Ker svojih nimam, bi se seveda rada vtikala v vzgojo tujih otrok. To je lahko, seveda, zelo nevarno početje, saj si nobeni starši ne želijo nasvetov neke tetke, ki je niti ne poznajo, niti nima osebnih izkušenj s starševstvom.
Še vedno pa ostajam optimistka in imam za svoje motive zelo močne argumente. Namreč, z davki, ki jih plačujem, financiram vzgojo otrok. Pa njihovo zdravstevno varstvo, subvencionirano šolsko prehrano, izvenšolske aktivnosti, kot je glasbena šola in šport. Vse to počnem zelo, zelo rada, ker sem samo na takšen način tudi jaz lahko obiskovala glasbeno šolo in trenirala odbojko.
Vendar pa si domišljam, da bi morala zaradi tega imeti več vpliva na porabo denarja. Motijo me zelo slabi obroki v šoli, premalo telovadbe, slaba hrana v družinah, družinski medsebojni odnosi. V kakšne odrasle bodo zrasli današnji otroci, ki toliko preživijo sedeči za mizo, pa naj bo šolska, kuhinjska ali pisalna? Ki ne marajo sadja in zelenjave? Ki vse dobijo, še preden željo sploh izrečejo?
Že moja X generacija, ki se je še veliko gibala na svežem zraku in zaradi pomanjkanja jedla zdravo hrano, ima pri 40. letih takšne zdravstvene težave, ki so jih prejšnje generacije imele pri 60. Bo generacija Y (rojeni po 1980) množično zbolevala za rakom že pri 20? Se pri 25. letu ne bodo mogli več pripogniti in jim bodo vitalni 65. letniki pomagali pri oblačenju? Kako bodo zaslužili denar zase in za mojo pokojnino? Ne, tukaj postanem zelo skeptična in skoraj 100% sem prepričana, da bodo za mojo mini, mini pokojnino delali tuji priseljenci. Če bo kdo sploh želel priti k nam živet, seveda!
Objavljam še nekaj odlomkov iz članka o modernem starševstvu, ki ga lahko v celoti prebetere na spletni strani Dnevnika.
Postmoderni starši
Vzgojne teorije, ki danes vnašajo toliko zmede in negotovosti v polje starševske skrbi in vzgoje, niso od včeraj. Njihov razvoj sega v 17. in 18. stoletje, razlika je le v tem, da so bila prva vzgojna pravila jasna, neomajna in enotna, danes pa jih je malo morje in si večkrat tudi nasprotujejo. Živimo namreč v času, ko se vzgojni priročniki menjavajo hitreje kot letni časi. Poplava različnih virov, od knjig, televizijskih serij do forumov, namenjenih starševanju, po mnenju Metke Kuhar kaže na veliko zmedo in akuten manko jasnih vzgojnih perspektiv, po drugi strani pa je očitno, da si starši in vzgojitelji sami prizadevajo najti lastno pravo vzgojno pot.
"Stare, avtoritarne doktrine starševanja, tiste, ki so vselej vedele, kaj je prav in primerno in kaj ne, tiste, ki so torej delovale od zgoraj navzdol na način jasnih receptov, so se razgradile, kar je bilo nujno in prav," pravi Tanja Rener. Toda nadomestili jih niso novi recepti, zato se skušajo starši sami znajti v številnih vzgojnih izzivih, pred katere jih postavljajo otroci in situacije. Pri nas tako po besedah Metke Kuhar že nekaj časa prevladuje pogajalski tip družine, kjer starši skupaj z otroki krmarijo med scilo avtoritarnosti in karibdo permisivnosti, med vcepljanjem odgovornosti in doziranjem svobode, pri čemer se vse bolj zavedajo, da niti ena od skrajnih vzgojnih metod ni prava.
Postmoderni starši skušajo tako v ospredje odnosov z lastnimi otroki postavljati toplino, enakost, vzajemno spoštovanje, avtonomijo in odločanje skozi pogovor. Trudijo se, pravi Metka Kuhar, kar pa ne pomeni, da jim tudi uspeva. Za starše, rojene v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, so namreč značilni zelo slabi komunikacijski vzorci, vrh tega imajo težave pri vživljanju v potrebe svojih otrok, kar je posledica slabih modelov njihovih izvornih družin. "Pogosto se mi zdi, da starši svojih otrok še vedno ne dojemajo kot subjektov in da jih v resnici ne vidijo, saj je v odnosu do njih še vedno vse polno paternalizma." Tem odnosom Metka Kuhar pravi psevdodemokratični odnosi. Zato bo po njenem razvijanje refleksivne, odgovorne in dialoške starševske avtoritete, ki krepi otrokovo samospoštovanje in spoštuje njegovo integriteto, še naprej osrednja naloga slovenskih staršev.
Zakaj prihaja do paradoksa sodobnega starša, ki po eni strani vlaga v svoje otroke ogromno emocionalne in siceršnje energije, po drugi pa ga preganja občutek, da njegovi vzgojni prijemi ne delujejo, sem vprašala psihiatra in psihoanalitika Matjaža Lunačka. Tudi sam vidi razlog velike negotovosti, povezane z vzgojo otrok, v zmanjšani zmožnosti empatije tako imenovane narcistične populacije.
Pojasnil je takole: "V naši družbi obstajajo štirje tipi subjektivitete. Prva je vezana na tradicionalno protestantsko etiko in je v izumiranju. Gre za osebe z jasnimi moralnimi normami, ki so na pozitiven način ponotranjile starševsko avtoriteto. Takšne osebe nimajo posebnih dvomov, znajdejo se v vsaki situaciji in se hitro odločajo. Naslednja je klasična nevrotična subjektiviteta, polna notranjih konfliktov. Takšne osebe bodo sicer vedele, kako morajo v določeni situaciji ravnati, a jih bo tega hkrati strah. Zanje so značilni oklevanje, neodločnost in nekonsistentnost.
Z razvojem potrošniške kulture in permisivnih vzgojnih prijemov, ki so proizvedli preinvestirane otroke, je nastala narcistična subjektiviteta. Takšne osebe so po eni strani zelo ranljive, po drugi pa izjemno samozadostne. Zelo težko se vživljajo v potrebe drugega, libido vežejo nase, največ pa jim pomenita lasten uspeh in aplavz drugih. Ta subjektiviteta je v naši družbi prevladovala vse do danes. Pred kratkim pa so analitiki določili nov tip subjektivitete, ki so jo poimenovali telematična. Bojim se, da se bo sodobna družba razvijala prav v to smer. Za te osebe je značilno, da komunicirajo pretežno prek spleta in drugih tehnoloških pridobitev, v neposredne osebne stike pa vstopajo z veliko tesnobo. Za njih bo vzgoja otrok še težji zalogaj."
Ni komentarjev:
Objavite komentar