Tomaža sem poznala. Ne vem, če dobro ali slabo, na svoj način pač. Če bi se v tem trenutku prikazal, bi mu z veseljem dala eno okrog ušes. On pa bi me suvereno zaustavil s svojo močno šapo in se (nedolžno) nasmehnil. (Ko mi je prvič dal roko, me je še dva dni bolela dlan. Zato se je odločil, da me bo v pozdrav raje objemal ...)
Ti je tega res bilo treba, se trenutno mnogi sprašujemo. Izboljšalo se mu je zdravje, bil je srečen v zasebnem življenju in uspešen v poslovnem. Zakaj je tako hitro toliko tvegal?
Zaradi Tomaža sem začela bolj resno fotografirati. Vendar nimam nobene njegove fotografije. Neverjetno! Mislila sem, da se bova že enkrat dogovorila za poziranje - seveda ne v plezalni steni, ampak pri kožnji trave ali kuhanju kosila.
Na začetku najinega poznanstva ga je zelo jezilo, ker se nisem želali tikati. Jaz se tikam z vsemi, je trdil. Ne, Tomaž, najprej biznis, potem tikanje. Dal mi je prav, in mi večkrat povedal, da me zaradi tega še bolj spoštuje. Bil neznansko srečen, ko sva se končno le začela tikati.
Velikokrat sem bila drugačnega mnenja kot on. Tudi, če so bili moji argumenti zelo dobri, se je odločal po svoje. Včasih racionalno, včasih z intuicijo in vizijo, ki jo je razumel samo on. Ampak, vedno po svoje.
Domišljam si, da sem naredila nekaj dobrega za njega, ko sem ga v enem od telefonskih pogovorov končno prepričala, naj gre na zdravljenje borelioze v Nemčijo. Mogoče zato, ker sem mu rekla, da je strahopetec? Ha, ha. Ko je ozdravel, smo vsi mislili, da bo postal malo bolj zapečkarski. Ampak, ne Tomaž Humar!
Lansko leto novembra, ravno v tem času, sva po Ljubljani zbirala zadnje rožice za njegovo jesenski aranžma pred hišo. Predstavljala sem si, da bo izbiro prepustil meni. Kakšna zmota! Imel je zelo jasno predstavo, kaj mu je všeč in kaj bi bilo potrebno zasaditi v lonec.
Tomaž je bil zelo radoveden in nikoli mu ni bilo dolgčas. Bil je tudi zelo radodaren, kar je pokazal številnim ljudem na različne načine. In strašno ponosen na svoja dva otroka. Lahko pa je bil tudi sebičen in brezkompromisno izpeljal točno tisto, kar si je zamislil. Glede na to, da poznam njegov kitajski horoskop, sem ga razumela. Njegov osebni element je namreč les yang (usmerjenost k cilju, za vsako ceno) in glede na horoskop bi lahko postal karkoli. Tako harmoničen horoskop res redkokdaj vidiš.
O preteklosti se nisva veliko pogovarjala. Zato mi je šele po branju njegove biografije, ki jo je napisala Bernadet McDonald, postalo jasno, kje so korenine njegove ekscentričnosti. To so, po mojem mnenju, grozljivi dogodki, ki so se mu zgodili na Kosovu pri služenju vojaškega roka. Mislim, da ga je to izredno spremenilo in zaznamovalo (ter "pokvarilo" energijsko lep horoskop). Te moje hipoteze ni nikoli potrdil ali zanikal.
Dragi Tomaž, če lahko od tam, kjer si, bereš moj blog, se boš strinjal, da sem korektno opisala najin odnos in se lepo poslovila od tebe. Jokala sem samo trikrat, četrtič pri lupljenju čebule ne šteje!
Obljubljam ti, da bom čim več fotografirala, se več ukvarjala s športom in posadila rožice v tvoj spomin. Smučati se ne bom naučila, pa tudi v hribih me boš lahko srečal samo tako visoko kot gredo kravice. Zbogom, prijatelj.
...Ti je tega res bilo treba, se trenutno mnogi sprašujemo. Izboljšalo se mu je zdravje, bil je srečen v zasebnem življenju in uspešen v poslovnem. Zakaj je tako hitro toliko tvegal?...
OdgovoriIzbrišiFizično zdravje je bilo predpogoj za popolno, duhovno, zdravje, ki pa ga Tomaž brez ostrine nepreplezanih sten ni mogel, znal, hotel, živeti.
Sreča in uspeh v zasebnem in poslovnem življenju-mimikrija za preživetje. To je bil Tomaž.
Dragi Raje!
OdgovoriIzbrišiVeš, da se v blogu vsi samocenzuriramo, zato nisem napisala vsega, kar o Tomažu vem. Kljub temu še vedno mislim, da je prehitro in preveč tvegal. Na žalost. Kolikor vem, je želel napisati avtobiografijo in samo en naslov bi bil primeren: "I did it my way!". Mi, neekstremisti, to včasih zelo težko razumemo.
Helena
Helena, zelo lepo si napisala...
OdgovoriIzbriši