petek, 11. avgust 2017

Si takšen kot okolica

Ker okolica in ljudje v naši okolici zelo močno vplivajo na nas (to je znanstveno dokazano!), trenerka in svetovalka Anne Heintze pravi:


Kaj lahko narediš zase (zato, ker na druge ne moreš vplivati):


1. Poglej tvojo okolico - kakšne socialne vplive ima na tvoje življenje?

2. Imajo drugi ljudje v tvojem socialnem okolju enako močno voljo kot ti?

3. Obstajajo ljudje, kjer težiš k temu, da se v njihovi bližini počutiš majhnega in šibkega?

4. Imaš zdrave in nezdrave navade, ki si jih prevzel od prijateljev ali sorodnikov?

5. Poskušajo ljudje v tvoji okolici, ravno sedaj, tako kot ti, doseči svoje osebne cilje in se razvijati naprej?

Meni je to, s kom se družim, vedno bolj pomembno. Raje sem sama, kot pa v slabi družbi.


Če se cenimo: zelo skrbno izbirajmo, s kom preživljamo čas

četrtek, 10. avgust 2017

Nizozemska: njihov in naš spomenik

Ne boste verjeli, na kaj sem pomislila, ko sem sedela na amsterdamskem trgu Dam, pod spomenikom Nationaal Monument, ki leži nasproti Kraljeve palače na na katerem piše "Nikoli več!": na naš novi spomenik sprave na Kongresnem trgu.

Sedela sem torej med množico ljudi, uživala v vzdušju, večkulturnosti, vremenu brez dežja ... poslušala glasove najrazličnejših starosti, oglašanje ptic, in naenkrat me je prešinilo, kaj je narobe z našim spomenikom sprave. Mrtev je. Nima duše in je tudi ne bo dobil, saj so ga postavili na mrtev del trga. Nekam v kot, kot da bi se ga Slovenci sramovali, ali pa, kot da bi se sramovali, zakaj je postavljen.

Nizozemski Nationaal Monument ni namenjen spravi, ampak žrtvam, ki so padle pod nemško okupacijo med 2. svetovno vojno; je spomenik osvoboditve in miru. Tako so ga tudi oblikovali: predstavlja življenje, ljudi IN živali (to mi je najbolj padlo v oči).

Tudi sedaj spomenik in spomin na žrtve ŽIVI. Mi tega nismo zmogli. A se "odločevalci" res ne zavedajo, da je treba pri takšnih spomenikih izjemno paziti na simboliko? Vsak delček spomenika je pomemben, vsaka vejica, vsak kot.

Zelo mi je žal, ampak namesto sprave smo dobili - razdor.

Tako je za Delo povedal Bogo Zupančič, kustos za novejšo slovensko arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, opazovalec mesta in izjemen publicist:

"Največji spodrsljaj pa je po moji oceni spomenik sprave – zaradi oblike. Na tem mestu je Plečnik predvidel propileje; če bi dodali še nekaj stebrov in na vrhu preklado, bi rekel, da ta preklada povezuje, toda ta spomenik, ki je dvojen, samo še poudarja razklanost in daje napačno sporočilo, na kar so opozorile Spomenka Hribar, Alenka Župančič in Beti Žirovc in se z njimi popolnoma strinjam."

Če malo spremenimo znani rek, da "Vsak dobi takšen spomenik, kot si ga zasluži.", potem Slovenci preprosto še nismo zreli za spravo.

Pa si oglejmo nekaj fotografij Nationaal Monument iz Amsterdama:


Tega turista boste še pogosto videli na slikah - kar nastavljal se je pred objektiv, vedno znova ...




Kraljeva palača - čisto nizozemska, preprosta, skromna.


Kako dobro denejo potovanja, kako razširijo pogled in pomagajo, da se fokusiraš na najpomembnejše.

sreda, 9. avgust 2017

Razočaranje in veselje ob pici in knjigah

Medtem, ko nestrpno čakamo na žrebanje nagradne igre (danes do 12. ure še lahko sodelujete), se bomo posvetili drugi temi: razočaranju.

Hja, seznam, kaj ali kdo nas lahko razočara, je dolg. Zelooo dolg.

Mene je, na primer, razočaral nakup dveh knjig. Seveda sem ju v knjigarni prelistala.Ampak doma, ko sem ju začela brati ... ojojojoj, razočaranje. Podarila ju bom knjižnici, da bosta koga drugega bolj razveselili.

Knjiga, ki me je prijetno presenetila pa je Kruh na zagovoru (avtor: William Davies). Govori o škodljivosti pšenice. "Samo pšenica je problem?", sem si mislila med branjem. Seveda ne, ampak to avtor pove na koncu. Najboljše je črtati ves gluten, še bolje vsa žita in stročnice. Hja, na tej točki sem trenutno tudi sama.

V knjigi pa me je tudi nekaj razočaralo. Avtor, sicer zdravnik, je malo drugače analiziral Kitajsko študijo (knjigo, ki poveličuje brezmesno prehrano, ker je ta najbolj zdrava). Kaj je namreč zamolčal dr. Colin Campbell v tej 20. let trajajoči študiji o prehranskih navadah Kitajcev?

Korelacije (povezave) med:

- povečanim uživanjem pšenice in umrljivostjo zaradi koronarne srčen bolezni, povišanim krvnim tlakom, možganskim tumorjem ...
- povečano telesno težo in uživanjem pšenice,
- povečanim BMI in uživanjem pšenice.

Pri vseh teh povezavah je večje uživanje pšenice poslabšalo zdravje in dvignilo telesno težo. Sedanje zdravstveno stanje pri Kitajcih (ali tistih Kitajcih, ki živijo v izseljenstvu) je že dosti slabše, saj se prehranjujejo bolj "zahodnjaško" in s tem uživajo več pšenice (glutena, OH).

Na potovanju mi je uspelo, da sem v 99% jedla brez glutena, kar je bilo srednje težko. Doma pa me je zagrabila takšna želja po pici, da sem podlegla skušnjavi in jo pojedla. Črevesnih reakcij, ki sem se jih najbolj bala, je bilo malo. Sem pa občutila tisto meglo v možganih in splošno slabše počutje. Tudi takšni eksperimenti so potrebni, vse za znanost ... hehehe.

Sem že povedala, da sem pojedla najboljšo pico v Ljubljani, ki je narejena iz počasi vzhajanega testa in zaradi tega bolje prebavljiva? Seveda sem pojedla pico brez sira, ampak z veliko olivnega olja (ki mu sami dodajo feferone - božansko). Kje sem bila: Gostilnica 5-6 kg.

ponedeljek, 7. avgust 2017

Nagradna igra: kje sem se potepala?

Dragi bralci bloga! Bila sem na mini dopustu - ne, napaka - bila sem na lepem potovanju. Kje, boste lahko sami uganili in za to dobili še nagrado (glej spodaj)!

Najprej pa bi se vam rada zahvalila za vašo zvestobo in podporo. Vsak obiskovalec, čeprav ga osebno ne spoznam, mi je ljub. Reakcije na objave mi sporočate tudi po e-pošti ali poveste osebno, kar me še posebej razveseli. Hvala!

Zdaj pa k nagradni igri. Kot vedno, sem šef za vse jaz, pritožbe niso možne. Pravila za nagradno igro so zelo preprosta: vi uganete v katerem mestu sem bila, jaz pa bom med pravilnimi odgovori izžrebala enega, ki bo dobil darilo. Nagradna igra traja do 9. 8. 2017, do 12. ure.

V pomoč pri reševanju uganke vam bosta ti dve fotografiji:



Bo šlo?