petek, 23. junij 2017

Pocani murki ponovno v Murglah

Danes smo se v službi pocrkljali s hitro fermentiranimi kumaricami (pocanimi murki). Seveda ne more biti drugače, če je šefica Prlečka ...

"Poca" pomeni kvaša, ker se sveže kumarice hitro kvasijo v kisu in začimbah. Ta proces fermentacije (vretja) se zgodi v enem sli dveh dneh, odvisno od velikosti kumaric in toplote. Pri fermentaciji nastanejo probiotične kulture (mlečnokislinske bakterije), zato so pocani murki tudi zelo zdravi za črevesje.

Jemo jih lahko same (na sliki so začinjeni s soljo in poprom), s kruhom, v solati z bučnim oljem, z drugo zelenjavo (moj hit je s stročjim fižolom, papriko in paradižniki), z mesom, namazi ...

Vas zanima recept? Preberite si Popestrite si poletni jedilnik s "pocanimi murki"



Dober tek!

ponedeljek, 19. junij 2017

Visok slovenski standard glede na dohodke

V Dnevniku sem zasledila te podatke o dohodkih Slovencev:

"Izračuni za predlagano novo zdravstveno dajatev so znova pokazali, da ima velika večina prebivalcev Slovenije dohodke pod povprečno plačo. Več kot tretjina ljudi ima manj kot minimalno plačo, najbogatejših tisoč Slovencev pa ima povprečno 377.000 evrov bruto na leto.

Podatki ministrstva za finance, ki so prikazani v grafu (in vključujejo tudi brezposelne), kažejo tudi, da ima tretjina ljudi dohodke, nižje od 7000 evrov bruto na leto, kar je manj od minimalne plače. Tri četrtine slovenskih dohodninskih zavezancev pa ima na leto manj kot 16.300 evrov, kar bi bilo blizu letnega zaslužka nekoga, ki ima povprečno plačo."

A bi mi lahko nekdo povedal, zakaj imamo potem Slovenci tako visok standard - glede na nizke dohodke? Kako je to mogoče? Stanovanje ali hiša, najmanj en avto, dober telefon, dopust, nova garderoba ...

Sama mislim, da plača ni edini vir dohodkov v gospodinjstvu. Tole pišejo v članku:

"Ali so plače dovolj visoke, je relativno, a zgodovinar Aleksander Lorenčič, ki je doktoriral na temo slovenske gospodarske tranzicije, brez zadržkov trdi, da so plače celotno obdobje samostojnosti »klavrne«. »Ljudje z njimi lažje preživijo, ker imamo v primerjavi z drugimi državami izjemno visok delež lastniških stanovanj in ker ima večina Slovencev tudi kakšen kos zemlje,« pojasnjuje."

Kaj pa siva ekonomija? Koliko ljudi poznate, ki fušajo? Ki imajo nek postranski biznis, poleg službe?

A so zaradi tega Slovenci tako obremenjeni? Kajti, preobremenjenost na delovnem mestu naj bi bil največji problem v Sloveniji. Koliko vplivajo (popoldanski) dodatni zaslužki (legalni, nelegalni) na obremenjenost na delovnem mestu?

Sama mislim, da veliko. Vplivajo predvsem na produktivnost, o čemer so pisali na portalu Siol:

"Slovenci po bruto domačem proizvodu oziroma produktivnosti za povprečjem EU zaostajamo za okoli 20 odstotkov, za Nemčijo celo 60 odstotkov.

"Zanimivo je, da je Slovenija po osamosvojitvi produktivnost nekaj let zapored dvigovala, s čimer smo se približevali razvitim državam. Hitre gospodarske rasti pred krizo ni spremljala tudi rast produktivnosti, v obdobju krize pa se je naš zaostanek še poglobil. Zdaj se počasi vračamo nazaj. Produktivnost je torej ključna za dolgoročni gospodarski napredek, " ugotavlja Vasle."

Kdaj si bomo Slovenci sposobni nastaviti ogledalo in prenehali nategovati sami sebe? 

Kajti, sedaj smo v začaranem krogu: imamo premajhne plače, zato dodatno delamo in goljufamo pri davkih. Zaradi preobremenjenosti slabo delamo, zato je produktivnost nizka in plače prenizke. Kje bi lahko presekali ta začaran krog? Pri SEBI.

sobota, 17. junij 2017

Veganski bananin kruh brez glutena

Že nekajkrat sem zasledila hvalnico bananinemu kruhu - tako se samo imenuje, ker ga lahko tudi popečemo in na njega namažemo marmelado. Drugače pa je to pecivo iz banan, za katerega boste na spletu našli ogromno receptov. Sama sem, seveda, iskala veganskega in brezglutenskega. In ga našla na blogu Cook Eat and Smile. Objavljam samo sestavine, kako speči Bananin kruh pa si preberite na Katjinem blogu.

Sestavine:

  • 70 g mandljeve moke
  • 30 g kokosove moke *
  • 1 manjša čž sode bikarbone
  • 1 manjša čž vinskega kamna
  • pol čž soli
  • 1 čajna žlička mletega cimeta
  • ščep muškatnega oreščka
  • mleta borbonska vanilija v prahu
  • 30 ml kokosovega olja
  • 3 jajca
  • 2 srednje veliki, dobro zreli banani (oz. 250 g – teža brez lupine)
  • 50 ml javorjevega sirupa (ali medu)

*pazi: kokosova moka ni enako kot drobno mlet suhi kokos!




Ker sem idejo za bananin kruh dobila v zadnjem trenutku, sem s sabo prinesla samo zrele banane in kokosovo moko. V sevniški trgovini niso imeli mandljeve moke, ampak grobo zmlete mandlje, kar se je kasneje izkazalo za genialno "napako". Kruhu so koščki mandljev dali hrustljavo komponento in s tem zanimivo teksturo.

Kot priporoča Katja na svojem blogu, lahko osnovni recept popestrimo. Jaz sem dodala kandirani ingver, ki sem ga nasekljala na majhne koščke. Rezultat je bil odličen. Na sploh mi je bil bananin kruh zelo, zelo všeč. Poleg tega, da je hitro narejen in da je recept zelo preprost. Še ON je bil presenečen in po mešanju suhega ter mokrega dela testa izjavil "A to je to?".

Ker je bila pečica že vroča, sva naredila še pirin kruh s semeni. To je tisti recept, ko lahko testo pregneteš z mešalnikom in ga ni treba vzhajati. Kruh je bil odličen in mislim, da se bo ON kmalu sam lotil peke - ker je tako preprosto, zdravo in okusno.

četrtek, 15. junij 2017

Vikend v Sevnici in okolici

Če že slavna Sevničanka Melania ne pride v domači kraj, jo moram jaz nadomeščati. Od kar sem zadnjič bila v Sevnici, ni nič novega, razen, da se je povečal obisk sevniškega gradu. Od domačinov sem izvedela, da tast in tašča Donalda Trumpa prodajata svojo hišo v Sevnici. Popolnoma ju razumem. Si predstavljate, da bi prišla domov zalivat rože in pokosit travo, pa bi ju ugrabili, ker bi imela s sabo samo 12 varnostnikov? Kakšen škandal bi se zgodil. Kakšna blamaža za Slovenijo!

Zato je res bolje, da hišo prodata in ostaneta poleg svojega slavnega zeta. Bela hiša se ne more primerjati s hišo v Sevnici, tudi, če je blizu vrtnarije ...

Načrt za soboto v Sevnici je bil:
- obisk vrta Rifnik (www.rifnik.si), kjer so imeli dan odprtih vrat;
- ogled Arheološkega parka Rifnik;
- ogled Slivniškega jezera;
- kosilo v domači gostilni;
- nazaj v Sevnico;
- peka bananinega kruha;
- pozno popoldansko kolesarjenje od reki Savi.

Realizirala sem vse, razen ogleda Arheološkega parka Rifnik, ker je začelo deževati. Tudi Slivniško jezero sem videla samo od daleč, v dežju. Kosilo je bilo super (spodaj boste izvedeli, zakaj), bananin kruh božanski, kolesarjenje ob Savi odlično. Priporočam.

Seveda sem ogled sevniškega gradu izpustila, to je za turiste. (hehehe)

Dan odprtih vrat v vrtu Rifnik:













Na poti do Slivniškega jezera - v dežju: 




Med iskanjem domače gostilne je nehalo deževati:


Pa sva jo našla! Že zunaj mi je bilo jasno, da gostilna, ki ima tako lepe rožice, ne more slabo kuhati. Ta korelacija se je kmalu potrdila v praksi ...










Na poti proti Sevnici (čez Planino): 



Del ceste je makedamski, vendar vseeno priporočam pot, ker pelje skozi zanimive kraje. V Sevnici pa nisva šla na tortico Melania, ampak sva spekla bananin kruh. Mljask, mljask, kako je bil dober! Recept bom objavila kmalu.

torek, 13. junij 2017

Zaradi klopa na urgenco

Kako lepo je urejen eden od urgentnih centrov v Sloveniji, sem se lahko v soboto popoldne prepričala tudi sama. Ko sem na dopoldanskem izletu morala na stranišče, se me je oprijel majhen klop. Tako majhen, da sem ga opazila šele doma. Hitro sem ga odstranila, kot nam svetuje tudi Ministrstvo za zdravje (glej spodaj).

Ker je bil klop majhen, je v koži ostala glava. Hmmm, kaj sedaj? Domači kirurški poskusi niso bili uspešni, čeprav imam veliko izkušenj z odstranjevanjem klopov, saj sem imela psa. Nič, na urgenco bo treba, je zaključil ON.

Pa sva šla. Gneče v novi čakalnici ni bilo, zato se je takoj prikazal medicinski brat (nimam pojma, kako se jim reče uradno). Ko sem mu povedala o svoji težavi, me je opozoril, da je storitev samoplačniška. Ja? Seveda sem privolila v plačilo, kaj pa naj bi storila. Šla k mesarju? Je že imel zaprto ...

Medicinski brat si je nadel posebna očala, z veliko lupo, da je našel tisto majhno glavico. Zanimivo je bilo to, da me je zaradi tega majhnega ugriza bolela roka od zapestja do komolca. Še dva dni me je ranica bolela, tudi oteklino sem imela, kolobarja zaenkrat še ni.

Čeprav to nič ne pomeni, kot si lahko preberete v našem novem članku o klopih in boreliozi, ki je bil objavljen v Avita.

Ranico in sebe sem razkužila še z Rizolom s klinčki (lahko bi tudi uporabila Rizol s pelinom, ampak ga nisem imela pri sebi). Na ranico ena kapljica, zame 10 kapljic, 3 x na dan.


Kaj je urgentno?

Se vam zdi prav, da je odstranitev klopa na urgenci samoplačniška? Moram biti bolj natančna: da je odstranitev delčka klopa, ki ostane v koži, samoplačniška? Če pa nas vsi zdravniki opozarjajo, da je treba klopa odstraniti čim prej.

Vem, vem, sama sem si kriva, kaj pa klopa dobim čez vikend. Dragi moji, čez teden delam in ne hodim na izlete ter v gozdu iščem primerno mesto za lulanje! No, moški klopa zaradi lulanja ne more dobiti, ker mu ni treba tako globoko v gozd. Postavi sem na rob, odpne hlače in z varne razdalje opravi. A ni to še ena diskriminacija?

Ampak, od zafrkancije nazaj k resnim temam. Torej, če pijanček v soboto ponoči pade in ga policisti odrgnjenega pripeljejo na urgenco, je ta ukrep brezplačen. Moj klop, ki lahko - če ostane notri do ponedeljka, ker ne želim ali ne morem plačati 8,50 EUR za odstranitev - povzroči izredne zdravstvene posledice in več 10.000, če ne 100.000 EUR stroškov v zdravstveni blagajni, pa je plačljiv?

Saj ne bi paničarila, če ne bi bilo v Sloveniji toliko klopov in tako visok odstotek okuženih klopov. Kje so naše prioritete?

Odstranjevanje klopov (Vir: Ministrstvo za zdravje)

1. Kdo: Vsak naj si odstrani klopa sam.

Odstranjevanje klopov namreč:

  • ni naloga zdravstvene službe oziroma je to le v izjemnih primerih
  • ne more biti razlog za obisk ambulante ob 3h ponoči in
  • ni razlog za kirurški poseg.


2. Kdaj: čim prej.

Najpomembnejše je, da se takoj, ko pridemo iz gozda, pregledamo in odstranimo prisesane klope. Če to naredimo dovolj zgodaj, je možnost okužbe manjša.

3. Kako: Klopa primemo s pinceto tesno ob koži in previdno izvlečemo.

Če to naredimo sunkovito, je več možnosti, da se bo zatrgal. Če ostane rilček v koži, to za prenos okužbe s klopa na človeka sicer ni nevarno, lahko pa rilec in del telesa, ki ostane v koži, povzroči ognojitev.

V redkih primerih delčka klopa, ki ostane v koži, z enostavnimi postopki ne uspemo odstraniti. To ni in ne sme biti razlog za kirurški poseg. V takih primerih je najbolje počakati in odstranitev preložiti za nekaj ur oziroma na naslednji dan.

Nekateri skušajo odstraniti klopa tako, da ga vrtijo v smeri urnega kazalca ali  nasprotni smeri, drugi kanejo na klopa kapljico olja ali sline. Ti načini odstranjevanja so uspešni predvsem v primerih, ko so klopi prisesani razmeroma kratek čas, manj uspešni od odstranjevanja s pinceto pa, kadar jih odkrijemo kasno in so zariti globoko v kožo.

sobota, 10. junij 2017

Polpeti brez glutena

Še vedno jem brezglutensko ... Ker je takšnih oseb vedno več, je šla živilska industrija v protiofenzivo in pojavili so se različni članki o škodljivosti brezglutenske oz. brezžitne prehrane. Pa ja. Naši predniki pa so nekaj desettisoč let preživeli brez glutena in enormne količine žit?

Kajti, ravno za količino gre! Preveč glutena in preveč ogljikovih hidratov (žit, sladkorja) nas dela bolne. Če ste skeptični, naredite poskus. Dva tedna brez glutena in izginila bo marsikatera težavica.

Seveda je treba pri takšni prehrani malo razmišljati in načrtovati. Predvsem pa je pomembna kreativnost. Zadnjič sem bila zelo lačna. Spomnila sem se, kako smo nekdaj porabili jajca, moko in drobtine, ki so ostali od nedeljskega pohanja mesa. Hmm, to bi lahko naredila tudi z brezglutenskimi sestavinami.

Stepla sem dve jajci, dodala cca. 5 dl vode, sol, peteršilj, poper, čili, nariban korenček, sesekljano čebulo, mogoče česen (sem pozabila). Pošteno začinite, drugače bodo polpeti medlega okusa. Masi sem dodala riževo moko, ovsene kosmiče brez glutena (ja, tudi to se dobi), čičerikino moko. Nisem merila, verjetno pa je bilo razmerje OH 1:1:1. Vse skupaj pustite stati 10 minut. Če je preredko, dodajte moko; če je pregosto, dolijte vodo. Masa naj bo mehka, ampak ne redka. Moj recept zadostuje za cca. 20 polpetov (spekla sem 3 runde).


Masa za brezglutenske polpete

Najbolj pomembno je, da olje ni prevroče in da polpetov ne pečete predolgo. Približno 2 minuti na eni strani (stopnja na štedilniku okrog 7, odvisno od moči in ponve) in manj kot 1 minuto na drugi. Ker so polpeti tanki, se hitro spečejo. Jaz maso zajamem z jedilno žlico in naredim polpet.


Hrustljavi, okusni in zdravi polpeti!

Pozor: če boste uporabili nastrgane bučke, jih prej posolite, pustite stati 10 minut, ožemite in šele nato dajte v maso. Uporabite lahko tudi por, papriko ali drugo zelenjavo.

Ko sem ponovno delala polpete, jem jih po vrhu potresla z na kockami narezano prekajeno šunko (to naredite hitro, da je masa v ponvi še mehka in se kockice posedejo v polpet). Ko sem jih obrnila, se je šunka krasno zapekla. To je bilo šele dobro. Variirate lahko tudi z moko. Uporabila sem že ajdovo, ki pa potrebuje močnejše začimbe in prilogo.

K polpetom postrezite solato ali zelenjavo. Če nimate nič od tega, bo dober tudi ajvar.


Dober tek!

četrtek, 08. junij 2017

Otroke dobimo na posodo

V mojih žilah se preteka nekaj umetniške krvi, vendar jo dosti premalo izkoriščam. Malo pri fotografiranju, malo pri sajenju rožic in urejanju vrta, malo pri kuhanju, malo pri krašenju pisarn (imamo sezonske okraske - hja, nismo mi samo tako!). 

Svoje umetniške "ambicije" si občasno zadovoljim s pripravo slikic, kot je spodnja. :) 

Ampak, tale uvod je napačen - glede na temo, ki sem jo začela danes predstaviti. Zadnjič sem z eno najboljših slovenskih zdravilk govorila od odnosih starši - otroci. Povedala je nekaj zelo zanimivega, tako s stališča odnosov, kot z energijskega vidika.

Kaj mora biti absolutno pravilo v odnosu med starši in otrokom? Da energija vedno teče naprej, nikoli nazaj, kot to poznamo v naravi. Najslabše je, ko otroci prevzamejo vlogo staršev: energija sicer teče naprej, vendar se položaj oseb zamenja. Moje mnenje je, da otroci morajo vedno ostati otroci, starši pa biti starši. 

Mogoče še niste pogruntali, kaj ta "energija teče naprej" pomeni v praksi. To pomeni, da starši nimajo pravice zahtevati podpore otrok. S tem ne mislim na materialno in fizično pomoč (če otroci to želijo in zmorejo), ampak na čustveno in mentalno podporo. 

Če starši pričakujejo, da jih bodo otroci energijsko hranili, vračali energijo, potem pride do nenaravnega stanja. Poglejte, kako je v naravi. A levinja, ko vzgoji mladega leva do samostojnosti in ta odide iz brloga, zahteva od njega, da ji nosi hrano, varuje, neguje? Seveda ne. Če levinja tega ne zmore sama, umre. 

Kako je pri rastlinah? Ko želod pade z drevesa in začne kliti ter rasti v drevesce - ali hrast pričakuje od mlade sadike, da ga bo varovala (pred dežjem, mrazom)? Nikakor! Sta celo konkurenta za hranila in sonce.

Kaj lahko iz tega zaključimo? Starši otroke dobijo na posodo za določeno obdobje, potem pa jih morajo "spustiti" - na takšen ali drugačen način. Ker se to ne dogaja, pride do različnih anomalij, predvsem čustvenega izsiljevanja. Res neverjetno, kaj vse so (odrasli) otroci pripravljeni pretrpeti in požreti, da je mir, ali pa ker upajo, da bodo dobili vsaj nekaj starševske ljubezni. Predvsem pa trpijo in se ponižujejo zaradi dediščine. Kako žalostno, čista prostitucija.


Naravni tok energije med starši in otroci

torek, 06. junij 2017

S kolesom ob Dravi in v Lienzu

Zelo spontano sem se odločila, da grem kolesarit ob Dravi. Izbrala sem zgornji tok Drave, saj me je zanimalo, kakšna je Drava kmalu po izviru. Kakšna je? Kot malo večji potok ...

Prespala sem (sva) v Lienzu. Mesto sem si ogledala že pozimi in zelo mi je bilo všeč, predvsem italijanski vpliv na arhitekturo in značaj ljudi. V trgovinah in na ulici se sliši veliko italijanščine, tudi napisi so pogosto dvojezični.

V petek sva si s kolesom najprej ogledala Lienz in okolico. Mesto me je še bolj navdušilo! Koliko zanimivih zgradb, vrtov, ulic, da o dveh rekah ne govorimo! Ja, tik za Lienzom je sotočje Drave in Isel, s tem, da je ob sotočju reka Isel široka in mogočna reka, Drava pa manjša rečica. Kljub temu se združena reka imenuje Drava. Zakaj je tako, ne vem. Mogoče vi?

V soboto sva se z vlakom odpeljala po Dravi navzgor. Kot izhodišče sva zbrala postajališče Innichen (S. Candido po italijansko), ki je od Lienza oddaljeno 42,5 km. Kaj naj povem o Dravski kolesarski poti? Vsaj na tem delu je fantastična! Pot gre bolj ali manj navzdol, po krasni trasi, kjer se izmenjujejo gore, polja, travniki, vasice, kravice ... in ogromno kolesarjev. Zato sem pridno uporabljala zvonec, saj so se italijanski kolesarji odločili, da je njihova celotna širina kolesarske poti.

Na http://www.drauradweg.com/ najdete dodatne informacije o posameznih etapah. S tega kolesarskega izleta nimam niti ene fotografije, saj sem se zavestno odločila, da bom samo kolesarila.

Že v petek sva si ogledala cerkev Heiliger Apostel Andreas in bližnje pokopališče, ki leži malo dvigneno nad mestom. V cerkvi so se pripravljali na birmo, na pokopališču pa je bilo zanimivo ugotavljati razlike med avstrijskimi in slovenskimi pokopališči. On je gledal nagrobnike ("To je novo pokopališče, najstarejši je pokopan konec 19. stoletja ..." ali "Glej, to je slovenski priimek!"), jaz pa rožice. Očitno so v Lienzu zelo popularne sklede, kamor posadijo sezonske rožice.


Kako sem uživala, ko sem se lahko tri dni vozila s svojim kolesom (in ne s sposojenim, ki mu ne delajo prestave, ima napačno višino ali zanič sedež).


Meni najljubša skleda na pokopališču v Lienzu.



Tudi ta ni slaba, a ne? Moram povedati, da so številni grobovi v rahli senci, saj je na pokopališču veliko visokih dreves. Pod takšnimi drevesi lepo uspeva bršljan.





Fotografirala sem s telefonom, zato je slika malo stresena, ampak si vseeno zasluži objavo. Dve barvi in nastane elegantna kombinacija.


Tudi hoste so v skledah.

V nedeljo sva se dopoldne, pred odhodom domov, odpravila na še en kolesarski izlet. Cilj sem izbrala sama, zato se res ne smem pritoževati nad težavnostjo proge. Ojojojoj! Koliko je bila trasa ob Dravi položna (povprečni padec je 1%), toliko je bila cesta do Tristacher See strma. Polovico poti sem rinila kolo, priznam.


A ni lep smetnjak? :) Morali so ga postaviti na to mesto. Nujno ... da popestri motiv.


Če ste kadilec in boste kdaj obiskali kakšno avstrijsko kopališče (ob jezeru), poglejte najprej okrog sebe, kaj drugi počnejo z ogorki. Na nekaterih zelenicah je strogo prepovedano odmetavanje cigaretnih ogorkov, zato so na razpolago takšni "pepelniki". 



Ne vem, koliko stopinj je imela voda v jezeru, ampak nekateri so se kopali. Glede na to, da jezero leži na 837 metrih ...



To je reka Drava pri Lienzu


Seveda sva si ogledala tudi znameniti grad nad Lienzem: Schloss Bruck. Oblačna nedelja je bila kot nalašč za ogled notranjosti. Grad je bil namenjen predvsem obrambi, zato je grd in predvsem praktičen. V večini sob si lahko do 26. 10. ogledate razstavo znamenitega slikarja, domačina, ki si je k svojemu imenu dodal ime svojega mesta: Albin Egger - Lienz. Moral je biti zelo poseben umetnik. "Ne slikam kmetov, ampak oblike" je njegov znameniti stavek. Nekatere slike so mi bile zelo, zelo všeč. V svoji dolgi slikarski karieri je zamenjal kar nekaj stilov.







V notranjosti gradu je strogo prepovedano fotografirati. Tole sliko reke Isel sem na skrivaj naredila skozi okno.



Po treh kolesarsko-kulturno-kulinaričnih dneh sva se zadovoljna vrnila domov. Vmes sva se ustavila še na Belem jezeru in pojedla kosilo. V mislih že načrtujem naslednji kolesarski izlet ob Dravi ...