sobota, 06. februar 2016

Kako izgubiti 2,4 kg maščobne mase

Na začetku in koncu sadno - zelenjavnega posta sem se izmerila, čeprav je bil moj primarni cilj razstrupljanje. Zanimivo je, da sem kar 6 cm izgubila okrog pasu - vsi vemo, da je tam najtežje shujšati. To pripisujem moji konstituciji (vedno se prej zredim na bokih in rokah, kot pa v pasu) in dobro razvitim trebušnim mišicam.

Izgubila sem tudi 2,4 kg maščobne mase, kar pomeni, da je telo porabilo 24.000 kcal. Tudi to je, baje, zelo dober rezultat, ki pove, da moj metabolizem še dobro dela. Ker sem med postom pridno pila (vodo in čaje), sem samo minimalno dehidrirala.

Danes sem testirala svoje stopalo z izletom okrog  Šmarjeških Toplic. Po dveh urah hoje sem ugotovila, da je stopalo skoraj zdravo, moja kondicija pa dobra, kljub postu.

Ko sem danes, po osmih dneh, prvič ugriznila v nekaj konkretnega, sem bila kar rahlo razočarana. Če več kot teden dni piješ samo vodo, so prvi grižljaji v jabolko veliko doživetje. Zopet okušaš nekaj drugega in ne  samo "prazne" vode. Pri postenju s sokovi pa so brbončice navajene na različne okuse sadja in zelenjave.

Je pa šok za telo dosti manjši in črevesje je manj občutljivo. Še nekaj me je presenetilo: takoj ko začutim, da je želodec poln, se lahko zaustavim in preneham jesti. Pri postenju z vodo je bilo to izredno težko, telo je kričalo po hrani. Veliko terapevtov pravi, da je postenje primerno samo za zdrave ali malo bolne ljudi, še posebej samo z vodo. Mogoče imajo prav. Postenje je bilo zame vedno nekaj preventivnega - nekaj, kar delam danes, da ne bom bolna kasneje.

Še nekaj fotografij:



Seveda, nedaleč od hotela Šmarješke Toplice je bazna postaja



Leske že močno cvetijo - sem se lahko testirala, ali sem na njih alergična. Nisem.  




Kako lepe so breze ...


Pot na Koglo je na enem delu kar strma, cela krožna pot traja 3 ure, zato sem jo prehodila samo delno.


Treba je priznati - Dolenjci imajo odličen smisel za humor!


Najprej sem fotografirala to zapuščeno hiško, nato pa na Google Zemljevidi našla, kaj je v njej: Motel Baraku - še ena dolenjska šala ...



V Šmarjeških Toplicah spodbujajo nordijsko hojo in izdali so zloženko z označenimi potmi. Slišala sem, da je pot do Otočca zelo prijetna. 

petek, 05. februar 2016

Post - kako, koliko, za koga

Na družbenih medijih ni bilo mogoče spregledati, da je danes Nutellin dan. Recepti so se kar vrstili, celo diskusijo o tem, ali je treba pod Nutello namazati maslo, ali ne, sem zasledila.

Meni Nutella nikoli ni bila preveč všeč, tudi Evrokrem ne, preveč koncentriranih okusov, sladkorja in čudna konsistenca. Vem, vem, ljubitelji Nutelle me bodo linčali, ampak hej, je vsaj ostane več za vas.

Ker sem danes sedmi dan na sadno-zelenjavnem postu, sem o Nutelli (in krofih) lahko samo razmišljala. Jutri bom s postom končala, sem se odločila.

Bralka bloga z Gorenjske je šla takoj v akcijo, si sposodila sokovnik in jutri začne s postom. Vprašala me je, ali sem o samem postopku že pisala na blogu. Nisem, bom pa nekaj danes napisala.

Svoj post sem začela s razbremenilnimi dnevi, kar pomeni, da sem iz prehrane postopoma izpuščala beljakovine, ogljikove hidrate, kuhano zelenjavo in sadje. Tudi količinsko sem pojedla vedno manj. Prvi dan posta sem spila grenko sol.

Grenka sol (vzela sem jo samo pol žlice, zato je bilo čiščenje črevesja blago) izprazni črevesje. Med postom se namreč peristaltika črevesja zelo upočasni, zato bi neprebavljeni ostanki hrane začeli gniti ali vreti, nastajali bi strupi, ki bi nas dodatno obremenjevali med postom. Ljudje vedno znova pozabijo, da je tanko črevo dolgo 6-7 m, debelo pa 1,5 m, zato bi čiščenje po naravni poti trajalo predolgo.

Grenka sol na začetku posta je torej obvezna. Nato pa sledi izbira "jedilnika". Izberemo čim bolj sezonska živila in naj bodo čim bolj "čista" - z domače zaloge, od eko kmeta ali trgovine. Če se postimo zato, da bi razstrupljali, morajo biti tudi surovine čim manj obremenjene z okoljskimi strupi.

Moj nasvet za mešanje sokov: ne uporabimo veliko različnega sadja in zelenjave. Koliko sokov bomo pili, je odvisno od naše konstitucije in presnove (bolj smo mišičasti in bolj hitro presnovo imamo, več sokov bomo potrebovali). Količina je odvisna tudi od tega, koliko se bomo gibali - bolj intenzivna je vadba, več sokov bomo potrebovali.

Pri meni je bilo takole:

Zajtrk:
- dva kozarca s sadnim sokom

Kosilo:
- zelenjavna juha (samo bistri del, seveda!)
- dva kozarca sadno-zelenjavnega soka

Večerja:
- zelenjavna juha
- dva kozarca zelenjavnega soka

Tisti, ki vas rado zebe, lahko pojeste dve porciji juhe in samo en kozarec soka. Ne pozabimo, da hladijo citrusi in da ogreje ingver. Zelo mi je bil všeč sok iz korenja, zelja in zelene.


Ko se razstrupljamo, moramo to početi z živili, ki so čim bolj nezastrupljena - ne delajte kompromisov!

Ravno danes sem začela brati zanimivo knjigo o razkisanju in postenju, ki je prilagojeno ajurvedskim tipom vata, kapa, pita. Seveda bi morali vata tipi v post vključiti veliko "toplote" - juhe, pita tipi pa z začimbami (kardamom, cimet in ingver) spodbujati presnovo. Kapa tipi pa se morajo hladiti s sadjem in hladno delujočo zelenjavo (melona, kumare, ananas). Vse je tako zelo logično, a ne? Zakaj pa tega nihče ne upošteva???

četrtek, 04. februar 2016

Na sadno-zelenjavnem postu

Danes je moj peti dan posta - kako natanko to počnem, bom še napisala. Prvič sem se odločila za post s sadno-zelenjavnimi sokovi in moram reči, da je razlika med postom z vodo in postom s sokovi ogromna. Predvsem me manj zebe, ni bilo velike krize (ki pri vodi vedno nastopi drugi ali tretji dan), manj je težav s krvnim tlakom, boljše se počutim, lahko sem več fizično aktivna.

Kar se mi zdi pa najbolj pomembno: lažje uravnavam pH urina. Pri postenju z vodo je bil urin vedno zelo kisel. Tudi s pošteno porcijo bazičnih mineralov mi ni uspelo spraviti urina čez 7 pH. S sokovi, ki vsebujejo veliko mineralov, sploh ni težav in jemati moram samo 5 tablet bazičnih mineralov na dan (kar ustreza eni zvrhani merici praška). Seveda se tudi izloča manj kislih presnovkov, ampak se postiti s poplavo kislin v sebi, ni prav prijetno.


Zanimivo je raziskovati, kaj vse je napisano o zakisanosti

Razlika je tudi pri odvajanju blata. Pri postu z vodo se črevesje bolj ali manj umiri in treba se je klistirati. Sokovi (pijem tudi zeljnega, ki baje požene vsakega ...) poskrbijo, da grem vsako jutro na stranišče, blato je mehko, ampak smrdeče, kar je tudi razumljivo, saj pospešeno razstrupljam.

Med postom berem literaturo o zakisanosti, vendar sem ravno danes ugotovila, da so moji možgančki v mirovanju. Težko se skoncentriram, ne morem prebrati niti pol strani ... Ampak, treba je biti prijazen do sebe, zato se čisto nič ne sekiram in grem raje na sprehod ali v savno.

Pri postu prevečkrat pozabljamo, da je treba odpreti čim več "pipic" za razstrupljanje. Poleg črevesja in ledvic tudi jetra, pljuča in kožo. Z ledvicami oziroma z zastajanjem vode sem imela tretji dan nekaj težav, dokler nisem ugotovila, da ne prenašam zelene. Črtala sem jo z jedilnika, pila veliko tople vode z limono, in vse se je uredilo. Jetra spodbujam z grenčico Bitterstern, pljuča s sprehodi, in kožo z masažami, ščetkanjem in savno.

Na postu s sadno-zelenjavnimi sokovi zelo uživam. Mogoče sem pa stara in postenje z vodo pač ni več zame ...

sreda, 03. februar 2016

Dolge čakalne dobe

Malo pisateljskega odmora sem si vzela - dobro dene, priznam ... Med tem se je zopet toliko zgodilo, da ne vem, kje naj sploh začnem. Ja, vem, na začetku ...

No, pa bom, pri svojem stopalu. Posledica igranja s psičko Dašo, ki je bila pri meni v varstvu, je bila poškodba stopala. Daša ima v sebi nekaj terierske krvi, zato obožuje kratke šprinte in odlično obvlada cik-cak lovljenje. V meni pa očitno te krvi ni, zato sem si pri najinem igranju poškodovala vezi in kosti v stopalu. Moj zdravnik je presenečeno ugotovil, da sem, glede na poškodbe, morala početi zelo nenavadne gibe. Ja, seveda, doktor, to so bile igralske "orgije", zjutraj, v mrazu, neogreta, z neprimerno obutvijo ...

V petek me je torej pošteno začelo boleti stopalo. Seveda so me ob vsakem premiku zabolele vezi, mišice, sklepi in živčevje do kolena in še čez. Pomoči je bilo najhuje, saj takrat ne moreš kontrolirati premikanja stopala. Tudi 20 krat sem se zbudila z močnimi bolečinami - verjemite, ni prijetno, če te zbudi takšna bolečina, da lahko samo ugrizneš v odejo in čakaš, kdaj bo minilo.

Ker do ponedeljka ni minilo, pa tudi stopalo mi je oteklo, sem se po 15 letih ponovno odpravila k osebnemu zdravniku, h kateremu sem hodila še v študentskih časih. Tako je, nazadnje sem šla k osebnemu zdravniku v Stuttgartu, pred 15 leti. Zdravnik je hitro postavil diagnozo in mi napisal napotnico za fizioterapijo ter dal nekaj drugih, splošnih nasvetov. Ne, bolniške in močnih protibolečinskih tablet ne potrebujem, sem mu povedala.


Potem pa se je začelo iskanje fizioterapevta. Ja, vem, haha - čakalne dobe so tako dolge, da bi lahko z napotnico prišla na vrsto šele aprila. Samoplačniški termin sem dobila čez 2 dni. Na srečo se je moja poškodba hitro celila in po fizioterapiji so tudi bolečine izginile.

Ampak, ob tej moji poškodbi sem se malo zamislila o čakalnih dobah. V bistvu dolge čakalne dobe ne pomenijo samo tega, da je pacient v tem času neprimerno zdravstveno oskrbljen. Posledica čakanja na preiskave in terapije so tudi dolge bolniške dobe. Kar pomeni, da pacient s poškodbo in bolečinami ne hodi v službo, ampak doma čaka, da pride na vrsto.

Meni je bilo že po eni fizioterapiji veliko bolje in z veseljem sem plačala 30 EUR za terapijo. Kaj pa, če jih ne bi imela oziroma ne bi želela dati?

O tem, koliko sem v 11 letih (toliko sem zavarovana v slovenskem zdravstvenem sistemu) plačala v zdravstveno blagajno, raje ne bom razmišljala. Zato je prav, da se vsi vtikamo v zdravstvo, saj ima ne-zdravje posledice za vse nas. Verjamem, da nihče ne želi bolan čakati doma na preiskave in terapije, ampak bi raje hodil brez bolečin v službo.

Ah, še to: tako zdravnik kot fizioterapevt sta mi svetovala, da naj si omislim posebne vložke za čevlje - seveda jih je treba plačati iz lastnega žepa in niso ravno poceni. Da pa bodo ravno ti vložki najbolj preprečili, da bo moje stopalo še dolgo zdravo in ne bom potrebovala terapij, bolniške, zdravil, za zdravstveno blagajno ni pomembno.

Pogosto se vprašam, ali tile, ki delajo našo zdravstveno politiko ne znajo računati in razmišljati vsaj malo dolgoročno. Do sedaj so pokazali, da ne znajo.