sobota, 06. november 2010

Irska: Kilkenny - pomanjšani Dublin

Ko naju je dublinški taksist vozil do sposojevalnice avtomobilov in izvedel, da je najin naslednji cilj Kilkenny, je bil zelo navdušen. Mesto mu je izredno všeč, ker je kot Dublin, samo manjše.

Izkazalo se je, da je imel taksist prav, samo lepše vreme bi nama lahko naročil. Tisti dan je cel dan deževalo, in to močno. Vseeno sva si ogledala nekaj znamenosti in bila od daleč prepoznavna kot turista, saj sva uporabljala dežnike.


Kot v Dublinu se staro meša z novim - bolj ali manj uspešno


Grad Kilkenny - bil je sedež upora proti angleškim zasvojevalcem

Kilkenny Design Centre - v njem so delavnice, kjer pa tudi prodajajo unikatni nakit, pletenine, posodo, slike ...

Grad z dvoriščne strani

Pogled z gradu na reko Nore

Fotografiranje v gradu ni bilo dovoljeno, kljub temu pa sem tvegala (kazen) in fotografirala stranišče. Zakaj? V tem gradu so že poznali "en suite" - zraven spalnic je bilo stranišče, vendar v ločenem prostoru. Nič več kahle ali stranišča na dvorišču, ampak luksuzni en suite.

Čisto podobne pisane zasaditve so bile v Dublinu - se spomnite?

Prispela je nova kolekcija svečanih oblačil ...

... zato je stara na razprodaji.

V mestu imajo veliko težavo - nimajo obvoznice, zato se skozi center mesta ves dan vijejo kolone avtomobilov. Nič kaj prijetno za pešce, pa tudi za fotografiranje, saj so na vseh motivih centra mesta vidni samo avtomobili.


Uf, nekaj uličic smo imeli pešci tudi zase!

Rothe Hous je hiša iz 16. stoletja. Zanimivo si je bilo ogledati življenje irske meščanske družine, pa tudi arhitekturo hiše.


K hiši spada tudi vrt, ki so ga morali čisto na novo postaviti, seveda čim bolj avtentično.


Tole cerkev sva si ogledala samo od zunaj, saj sva bila utrujena in lačna

Ja, tudi Irci znajo pripraviti kavo. Potrebovala sva jo, da sva se lahko odpravila naprej proti jugu.

petek, 05. november 2010

Kuhinja: Mednarodna zbirka lupilcev

Ko se potepam po tujih deželah, zelo rada zavijem v trgovine z gospodinjskimi potrebščinami. Ker ne morem, z redkimi izjemami, pokukati v zasebna prebivališča domačinov, mi gospodinjski predmeti povedo, kako živijo.

Vedno kupim kakšno uporabno malenkost. Danes zjutraj, ko sem pospravljala kuhinjo, sem ugotovila, da posedujem zanimivo zbirko lupilcev za zelenjavo.

Vsak ima svoje prednosti. Irski fantastično lupi krompir, za ostalo zelenjavo pa je neprimeren, ker so olupki predebeli. Nemški je izredno oster in gibljiv, zato ga rada uporabim za zelenjavo, če je "neravna", npr. korenje.


Francoski lupilec je nekaj posebnega, saj je držaj debel, vendar ergonomičen, olupki pa izredno tanki. Najbolj univerzalen je tupperware lupilec, kar je tudi za pričakovati, saj morajo en model prodati v različnih državah.

Kaj lahko na koncu ugotovimo? Če že pri lupilcih obstajajo razlike, kaj je šele na drugih področjih. Je pa raznolikost, vsaj v kuhinji, izredno dobrodošla, zato je prav, da jo imamo in spoštujemo.

četrtek, 04. november 2010

Rožice: Avantgarda v Prlekiji

Letos pozno spomladi sem mamo prepričala v nakup dveh "eksotičnih" rožic. Eksotičnih samo zato, ker govorimo o vrtnarski sceni v Ljutomeru, ki se še vedno varno giblje med pelarginijami in petunijami.

Za gavro sem jo relativno hitro navdušila, saj sem ji povedala, da cveti. Ampak za cipresasto konjsko grivo sva se morali trdo pogajati. Prav vsilila sem ji dve sadiki in sicer z argumentom, da visok blok potrebuje visoke zasaditve. Sem imela prav?

Zdaj sta obe rožici ljutomerska atrakcija št.1 - pozabite na vino in konje - in kmalu bodo pred blokom začeli pobirati vstopnino, zato pohitite z obiskom ...

Pred južno fasado, ki se poleti zelo, zelo segreje, se je gavra razrasla v velik grmiček. Ščetinasti konjski grivi pa celo cvetita! "Skalnjak"v levem kotu je nastal iz kamnov, ki sem jih mami prinesla iz različnih potovanj. Namesto spominkov se bolj razveseli kamnov.

Če bi roželjubke v bloku izbrale kakšno drugačno oporo kot bambusov kol, bi bilo že prelepo. Nekaj ruralnosti je vseeno potrebno ohraniti, ne glede na avantgardne zasaditve ...

Med vrtnicami pa imajo tudi štorklje

torek, 02. november 2010

Recept: Enoločnica z bučami, čičeriko in rižem

Mateja Reš mi je poslala recept za bučno enolončnico, ki je bil objavljen v Nedelu (ena od zadnjih številk). Če nimate idej za jutrišnje kosilo - takoj po bučo!

Mateja je mlajša sestra Ruth Podgornik Reš, mama treh otrok, neutrudna misionarka zdravega načina življenja, dobra kuharica in blogerka.

Vsi tisti, ki ste na protiglivični dieti, lahko zmanjšate količino ogljikovih hidratov, torej enolončnici ne dodate riža in/ali čičerike in/ali graha. Je pa enoločnica zaradi teh sestavin zelo yang, kar pomeni, da pogreje.

Še recept:

ENOLONČNICA Z BUČAMI, ČIČERIKO IN RIŽEM

½ pora
2 žlici olja ali druge maščobe
1 steblo stebelne zelene
1 strok česna
1 lonček zamrznjenega graha
1 lonček kuhane čičerike
1 kos buče (700 g)
6 češnjevih paradižnikov ali žlica paradižnikove mezge
1 vejica svežega ali ščep suhega timijana
1 vejica svežega ali ščep suhega origana
1 dl riža
sol
poper
1 žlica sojine omake
1 brizg limoninega soka

Por očistimo in narežemo na kolobarčke ali koščke, odvisno od tega, kako ga naši domači sprejemajo. Česen olupimo in nasekljamo. Bučo narežemo na primerno velike koščke. Steblo stebelne zelene narežemo na rezine, liste zavržemo. Češnjeve paradižnike prerežemo čez pol.
V široki kozici segrejemo olje, dodamo por, česen, koščke buče, stebelne zelene, češnjeve paradižnike, zamrznjen grah in pražimo par minut. Dodamo timijan in origano ter zalijemo z vodo. Dodamo riž in zalijemo z vodo. Dodamo kuhano čičeriko in kuhamo 20 minut, toliko, da se koščki buč zmehčajo. Začinimo s soljo in poprom, dodamo sojino omako ter izostrimo okus z brizgom limone.

Sojino omako dodamo takrat, ko smo prenehali kuhati. Če sojine omake nimamo, okus juhe lahko močno obogatimo s kvasovimi kosmiči ali pasto. Dobimo jo v večjih trgovinah ali trgovino z zdravo hrano.

Naj vam tekne!

nedelja, 31. oktober 2010

Življenje: Protestantski sever in katoliški jug

Kakšne družbene, politične in sociološke spremembe v Evropi je "zakrivil" Martin Luther, ko je 31.oktobra 1517 na vrata cerkve v nemškem Wittenbergu obesil 95 tez. Včasih se sprašujem, ali bi katoliška cerkev sploh še obstajala, če se ne bi zgodilo čiščenje oz. reformacija.

Meni so načela protestantske cerkve zelo všeč. Med življenjem v Nemčiji sem spoznala protestantske vernike, duhovnike IN duhovnice. To, da imajo duhovnice mi je, kot zmerni feministki, seveda najbolj všeč. Pa tudi zdrav pristop do vere (manj je fanatičnosti, kot pri katoliški cerkvi, čuti se moderen pristop) in usmerjenost v prihodnost.

Evropa je, če pogledamo zelo posplošeno, razdeljena na protestantski sever in katoliški jug. Mislim, da sem bila na počitnicah, ko sem ugotovila, da je pripadnost veri povezana tudi z določenimi vzorci obnašanja. Vsi poznamo Nizozemce in njihova okna brez zaves. Če še niste bili tam, naj vam povem, da si lahko med večernim sprehajanjem po mestu, temeljito ogledate notranjost nizozemskih dnevnih sob. Nimajo zaves, to pa zato, so me poučili domačini, ker nimajo ničesar skrivati. Še več, želijo pokazati svoj skromni način življenja, moralnost in čistost. Govorim seveda o protestantskem delu Nizozemske, na katoliškem še nisem bila.


Podobno filozofijo lahko najdemo v protestantskih skandinavskih deželah: pridnost, poštenost, povezanost z naravo, odprtost, skromnost. Skandinavske države so nam vedno vzgled, ko gre za standard, socialno politiko, ženske kvote v politiki, stanovanjsko politiko, ekologijo, zdrav način življenja.

Kako pa je na katoliškem jugu? Ne bom izgubljala besed o korupciji, tajnih ložah, neenakopravnosti med spoloma, ker moram obesiti perilo in se mi mudi na obisk. Je pa na jugu veliko več praznega zunanjega blišča in svetohlinstva. Poglejte samo, kaj se dogaja okrog praznika 1. novembra na slovenskih pokopališčih! Rože, sveče in kičaste ikebane še nekako prenesem. Najbolj mi gre v nos hinavščina, ko sorodniki pridno stojijo okrog groba pokojnika, ki so ga za časa njegovega življenja močno sovražili. Ali pa je on sovražil njih, da o drugih zlorabah niti ne govorim.

Da ne bom tako pesimistično končala, predlagam, da se od Martina Lutherja nekaj naučimo. Recimo to, da je treba osebe ljubiti ali sovražiti že takrat, ko še živijo. Protestantje so se zavzemali za moralno očiščenje cerkve in jasne medsebojne odnose. Življenje je prekratko, da bi se ukvarjali z ljudmi, ki nam škodijo, in zanemarjali ljudi, ki nas ljubijo.