petek, 11. december 2009

Fotografija: Original ali iluzija?

Bolj kot se staram, manj se ličim (motijo me sestavine v ličilih in njihove posledice na zdravje), čeprav bi moralo biti obratno. Z leti vsi bolj sivimo in barve nas naredijo opaznejše.

Podobno je pri fotografiji. Nobeden, ampak res nobeden resen fotograf ne kaže fotografij, ki niso bile obdelane v enem od številnih programov. Večina profijev in naprednih amaterjev uporablja Photoshop. Seveda sem že iz principa izbrala drug program (ACDSee Pro), ki se ga da uporabljati zelo intuitivno, brez dolgotrajnega učenja in branja navodil.

Do sedaj nisem prav veliko popravljala fotografij, ker za to nimam časa. Včasih sem kakšno obrezala, to je bilo vse. Danes pa sem se pozabavala s programom in nastale so spodnje "umetnine":

To je originalni posnetek, ki sem ga obrezala (predvsem zgornji del)

To pa obdelana fotografija (intenzivnejše barve, več rdeče in modre)
Original

Dodala sem več rdeče

Potemnila, več oranžne in rdeče - moj favorit!

Nauk o fotografiji: vse je iluzija, kar vidimo objavljeno. Na srečo že sedaj obstajajo natečaji, kjer niso dovoljene obdelane fotografije. Upam, da se bodo kmalu pojavili tudi "čiste" fotogalerije, časopisi in revije.

četrtek, 10. december 2009

Prazniki: Razmišljanje o darovih

Tale članek o darovih (in darilih) sem našla na http://www.mavrica.net/:

Opis in zdravilnost

Bistvo resničnosti je darovanje: v dar smo dobili svoje življenje in zmožnosti, največji dar slehernega dne je sama resničnost z možnostmi in nalogami, ki nam jih daje. Glavne stvari so nam podarjene; šele z darovi, ki smo jih nezasluženo dobili, si s svojim delom prislužimo končni rezultat.

Darovi se ne dajo izsiliti. Prava drža svobodnega in zavestnega človeka je odprtost duha, da jih zaznava in nanje s hvaležnostjo in sodelovanjem odgovarja. Neki vzhodni pesnik pravi: "Življenje nam je darovano, zaslužimo ga tako, da ga sami darujemo".

Takšno gledanje na bistvo človeškega življenja imajo vsa velika duhovna izročila Vzhoda in Zahoda. Današnja zahodna civilizacija se je od njega precej oddaljila. Ljudje imajo pred očmi tiste reči, ki jih lahko kupijo ali naredijo. V primerjavi z velikimi darovi življenja so to pravzaprav malenkosti. Tako se sodobni človek naglo in samozadostno vrti okrog malenkosti, velike resnice življenja pa pogosto izgubi izpred oči.

Naša darila so izraz konkretne ljubezni in pozornosti do človeka, ki ga obdarujemo. Njihov pravi temelj je pravkar opisano doživljanje sebe. Samo na njem so naša darila pristno obdarovanje iz srca, naše sprejemanje daril pa preveva hvaležna radost. Ob tako podarjenem in dobljenem darilu se darovalec in obdarovanec med seboj srečata v človeški globini in vsak izmed njiju se sreča z darežljivo skrivnostjo življenja, tako da sta oba srečna.


Nasveti


● Darila ob obiskih pri sorodnikih, prijateljih, bolniku... naj bodo skromna in prisrčna, da jim ne bodo zbujala občutka, da so zanje nekaj dolžni (glej Obiskovanje, Gostoljubnost).
● Ne pozabljajmo na osebne in družinske praznike bližnjih sorodnikov in prijateljev.
● Kdor ima čut in spretnost, zna presenetiti z darilom, ki ga je sam izdelal in pripravil. Vsekakor mora imeti vsako darilo osebni pečat tistega, ki ga daje, in biti mora umerjeno "na kožo" tistega, ki mu je namenjeno.
Odločilnejše pri obdarovanju je, kako daješ darilo, kakor pa to, kaj in koliko daš. Ne malomeščansko: da se pokažeš, da si na nivoju, temveč kot človek človeku. Materialna dobrina, ki jo daješ, je predvsem simbol, ki vaju še tesneje povezuje.
● Če smo obdarovani, sprejmimo dar z veseljem. Olika veleva, da ga pogledamo vpričo darovalca. Prisrčno se zahvalimo in pokažimo, da nam odnos darovalca in njegova pozornost veliko pomeni. Ni pa vljudno, če se darila branimo, ali celo damo vedeti, da to stvar že imamo.
Človek mora imeti tako rekoč "v krvi" občutek in navado, da redno obdaruje ljudi, ki so v potrebi in stiski (glej Pomoč).
● Otroke obdarimo za njihov god, rojstni dan, Miklavža, ob vrnitvi z večjega potovanja... z majhnimi darovi, da jih razveselimo, ne pa razvajamo.
● Večja darila, na primer ob poroki ali za doto, pripravimo praktično, vendar s tako prisrčnostjo, da bodo imela čar osrečujočega darila, ne bahave vzvišenosti. Z druge strani pa je težko zadeti pravo darilo, saj se neredko zgodi, da novoporočenca dobita po več enakih daril. Praktična rešitev so darilni boni dobro založenih blagovnic v povezavi s prisrčnim osebnim darilcem, tako da si potem sama izbereta tisto, kar najbolj potrebujeta.
● Ostareli starši mnogokrat skušajo dati vse, kar vedo in znajo, samostojnim, morda premožnim otrokom. Zavračanje teh izrazov njihove ljubeče dobrote jih prizadene, vse sprejemati od njih kot samoumevno pa zmorejo le razvajeni sebičneži, narkomani in drugače brezčutni "otroci".
● Rože, ki cveto nepreračunljivo za vsakogar, ki jih z veseljem pogleda, sodijo s svojo lepoto in simboliko k darilu. Tudi same so, kot drobna pozornost, lahko lepo darilo.

Avtor: dr. Jože Ramovš, www.inst-antonatrstenjaka.si/kdosmo.html (odlomek iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 2.)

sreda, 09. december 2009

Zdravje: Zopet "škrobnati" jedilniki iz Nedela

Ste mislili, da sem spregledala jedilnik (poln ogljikovih hidratov) v zadnjem Nedelu (priloga Odprta kuhinja)? Nikakor! Razburjala in komentirala sem že v nedeljo, poslušalec pa je bil samo eden in se je v celoti strinjal z mano.

Boste rekli, da se morajo v družini prilagajati alergikom in da za kuho uporabljajo eko izdelke. Vse to je res, vendar je bilo na predstavljenem jedilniku zopet premalo kuhane in surove zelenjave. S svojimi pripombami vas želim samo ozaveščati in povedati, kaj je zdrava prehrana. Verjemite, po tolikih letih izkušenj z alternativno medicino, lahko zelo samozavestno zagovarjamo svoje trditve.

Srčno upam, da izbrani kandidati prikažejo "popačene" jedilnike, torej neke izbrane in za njih zanimive jedi, ki jih pa v resnici nikoli ne jedo skupaj v enem tednu. Vmes jedo tudi kakšno solato ali več zelenjave. Upam.

Če niste prebrali Nedela, je tukaj jedilnik:

- peresniki z orehovo omako, rožičev puding
- bučna juha s čičerko in krompirjem, pirini slivovi cmoki
- pečen krompirček s čičerko in krompirjem, ingverjev čaj z jabolčno kašo
- tortelini s kromprijevo omako, kakavovi piškoti s figovim nadevom
- kokosova juha s koruzo in grahom, jabolčni zavitek
- pica z akaču sirom, zelje v solati z orehi in arganovim oljem (juhuh, končno nekaj vitalnega!)
- tortilje z mehiškim fižolom, omake

Sem pretiravala? Ne! In poten se čudimo, da smo tako bolni. Zadnjič sta me na seminarju takoj "izrabili" dve udeleženki, da naj jima svetujem, kako bi se njuna moža pozdravila. Eden je imel velike težave z želodčno kislino, drugi bolečine v sklepih in kosteh. No, in, boste rekli? Je to kaj posebnega? Ja, ampak eden je bil star 30, drugi pa 40 let. Takšne simptome so še pred ne tako dolgo časa dobivali moški pri 60.

Da družini iz Nedela ne bi naredila krivice, sem še enkrat pregledala recepte. Ja, to kar razberemo iz imena recepta, je tudi notri. Na primer, tortelini s krompirjevo omako. Zakaj še krompirjeva omaka (OH), če so že tortelini polni škroba? Kje je zelenjava in solata?

Kot vidite, sem danes naspidirana (moram pogledati v kitajski koledar, kakšen dan je), kljub temu, da sem bila zjutraj že na pilatesu. Vesela novica me je čakala na Ruthinem blogu, ko je napisala, da se je po daljši tekaški turi celo skopala. Bravo, Ruth, zaslužila si si nagrado, zato bom v naslednjem prispevku napisala, kako pomembno je hormonsko ravnotežje pri športnikih.

torek, 08. december 2009

Potovanje: Od Portoroža do Pirana in nazaj

V nedeljo sva z Dominikom ugotovila, da bo v Ljubljani cel dan megleno in da nujno potrebujeva dozo sončnih žarkov. No, pa se odpeljiva na morje, sva sklenila. Ker sva bila malo pozna, sva se odločila za standardno turo ob obali - "Od Portoroža do Pirana in nazaj".

Sonce v Portorožu ni bilo radoradno, sva pa vseeno uživala.


Še vedno se navdušujem nad travami, zato jih fotografiram na vsakem izletu. Komaj čakam, da bova šla v ZDA, domovino (okrasnih) trav ...


Nerjaveče jeklo je odpornejše na korozijo, kar s pridom izkoriščajo novodobni ribiči.


Ne vem, zakaj mi je bil ta mostiček tako simpatičen. Mogoče zato, ker me je kot "goljufiva kača" vabil do čolna in na izlet v neznano. Recimo, v Benetke.


Strašno rada fotografiram kamne, vendar mi uspe bolj malo posnetkov. Kamni (element zemlja) so ob morju nujno potrebna protiutež elementu voda.


Gladina morja je bila izredno mirna. Moj spremljevalec je komentiral, da je kot v filmih, ko simulirajo vodo s svetlečo folijo.


Pri tem posnetku je močno pihalo (jasno, samo na tem mestu), zato je malo stresen. Všeč mi je bila barvna listov z modrim ozadjem.


Bršljani so moja druga (rastlinska) obsesija. Ne morem se jih naveličati gledati in fotografirati. No, imam jih še kar nekaj na zalogi: bambusi, fuksije, heuhere, praproti ...


Še ena trava ... To fotografijo sem barvno obdelala (ampak, samo tole!). Dodala sem malo modre in rdeče. Uf, uf, mogoče je rdeče res preveč.


Oh, ah, kakšen nostalgičen motiv. Daljni kraji, robate mornarjeve roke, vonj po morju, morska bolezen ...


Pogled na Piran - večina ljudi, ki sva jih srečala, so bili italijanski turisti. Dve vprašanji: kje so Slovenci in zakaj hodijo Italijani gledat naše morje?


V Piran nisva šla, ampak sva se obrnila. Nekateri so zaljubljeni v to mesto, mene pa ne navdušuje.

ponedeljek, 07. december 2009

Zdravje: Prašičja (nova) gripa in marketinški guru

Marketišnki blog marketinškega guruja Aleša Lisaca večkrat obiščem. Njegovi prispevki so velikokrat provokativni, ponavadi pa poučni in sveži. Tokrat je pisal o cepljenju proti (novi, prašičji) gripi:

Zakaj se svinjska gripa slabo prodaja?

Trenutno smo priča novi prodajni ofenzivi svinjske gripe. Država v sodelovanju z mediji in seveda pod rahlim pritiskom farmacevtov in medicinske stroke (ki je tudi pod rahlim vplivom farmacevtov) agresivno prodaja cepivo proti novi gripi.

Minister je včeraj skorajda za roke peljal na cepljenje predsednika vlade. Predsednik vlade je žal ponovil isto napako, ki jo je naredil že pri čiščenju kopačk naših zmagovitih reprezentantov. Iz vsega skupaj ni naredil velikega »publicity stunta«. Zakaj se ni dal posneti med potiskanjem igle v roko, zakaj ni kopačk čistil pred TV kamerami vsaj uro ali dve? Izgubljena priložnost …
Če bi predsednik vlade res iskreno želel prodati cepljenje, bi se pustil slikati med cepljenjem.

Tako pa je izpadlo, da vse skupaj počne, ker so ga v to malodane prisilili.

Kako to, da se cepivo kljub neverjetni medijski podpori tako slabo prodaja?

Nekaj deset tisoč prodanih cepiv je v primerjavi z nabavljeno količino (govorili so o 800.000 kupljenih dozah) seveda izjemno skromna prodaja.

Ker je to marketinški blog, bomo pogledali nekaj marketinško-prodajnih razlogov.

Če želiš prodati kar koli, mora biti nakup enostaven. Če bi želeli prodati več cepiva, bi morali stopiti bližje h kupcem. Če bi cepljenja organizirali v večjih trgovskih centrih in na podobnih krajih, kjer se zbira veliko ljudi, bi imeli večji uspeh. Saj veste, priložnost dela tatu. Če bi na primer Mercator vsakomur, ki bi se cepil v ali pred njihovo trgovino, ponudil še bon za 30 evrov in dvojne pike, bi bil učinek še večji. Američani že dolgo cepijo na letališčih, o čemer sem pisal lani. V prodaji se je običajno bolje približati kupcu kot pa zahtevati, da se kupec oglasi pri nas.

Glavni problem celotnega projekta je INERCIJA. Ljudje smo lena bitja in raje, kot da bi kar koli naredili, ne naredimo ničesar. Zaradi inercije na primer praktično nihče ni zamenjal dobavitelja električne energije, čeprav so nam ponujali mesec brezplačno in 10% popust. Če je problem prodaje inercija, se proti temu težko borimo z boljšo ponudbo. Na primer cenejše cepivo ne bo povečalo zanimanja za cepljenje. Proti inerciji delujeta samo strah in bolečina. Tu so se mediji zadeve lotili pravilno. Strašijo nas s poročanjem o smrti pacientov, ki so bili kronični bolniki … Taktika je torej pravilna, izvedba pa slaba. Zakaj? Berite naprej.

Tretji problem je nezaupanje. Pred 50 leti so lahko mediji s ponavljanjem iz vsake laži naredili resnico. Ker je bilo medijev malo. Danes v času socialnih medijev, interneta in elektronske pošte pa je vedno težje »prodajati« za črno nekaj, ker je v resnici belo ali vsaj sivo. Mnogi ljudje so spregledali medijsko igro. Vedo, da mediji živijo od prodajanja slabih novic in da so pripravljeni storiti vse za večjo gledanost, branost in poslušanost. Medijem zaupamo manj, kot smo jim včasih. Ker vemo, da je večinoma vse skupaj samo biznis, ki kaj malo stavi na poslovno etiko.
Resnica že dolgo ni prvi cilj poročanja medijev. In ker medijem ne zaupamo, se tudi cepimo ne.

S statistikami se da dokazati marsikaj. Ljudje so naivni, da se jih prestrašiti, ampak vse ima svoje meje. Ste vedeli, da v Sloveniji vsak dan za rakom umre 16 ljudi? Ste vedeli, da je razlog za 38% vseh prezgodnjih smrti v Sloveniji rak? Zakaj mediji torej ne poročajo o vsakem bolniku, ki umre za rakom? Morda pa bi bilo dobro, da bi začeli o tem poročati. Potem bi se zdravstvo in farmacija morala lotiti težave, ki nas v resnici vsak dan pobija. V Sloveniji je recimo leta 2007 za rakom umrlo 5624 ljudi, mlajših od 65 let. Ampak mediji imajo raje gripo … Nekako nevarnejša se zdi tale gripa …

Zaključek? Cepiva bi lahko prodali več, če bi se postavili tja, kjer so ljudje. Cepiva bi prodali več, če bi kupce dodatno stimulirali z nagradami, s podkupovanjem. Cepiva bi prodali več, če bi prodajalci iskreno verjeli v to, kar prodajajo (te iskrenosti ni čutiti, niti pri predsedniku vlade, niti pri zdravnikih, ki se sami ne cepijo …). Iskrenost je namreč izjemno močno marketinško orodje. Cepiva bi prodali več, če bi še bolj strašili, ampak za to je potrebno imeti več dokazov, mar ne?

Mislim, da se bodo prodajalci še bolj oprli na zastraševanje, pričakujte še več poročanja o strašni novi gripi. Včasih je bil običajni pralni prašek, potem pa je prišel na trg novi in izboljšani … Novo in izboljšano se vedno prodaja bolje, kot staro, ki smo se ga že naveličali in se ga ne bojimo več. Novo je res močna beseda, mar ne?