četrtek, 08. oktober 2009

Potovanje: Love Pariz 6

Lepo je opazovati, kako so Parižani (in turisti) povezani z reko Seno. Uporabljajo jo še vedno kot transportno sredstvo, v prostem času, za hobije in spostitev.

Pristanišče za ladje pri Eifflovem stolpu


Takšne ladjice, ki vozijo po Seni


Eden izmed najlepših pariških mostov, saj so uporabili pravo zlato


Simpatičen pomočnik kapitana, ki nas je vozil po Seni


Še eden od številnih mostov v Parizu


Na mostovih se vedno nekaj dogaja. Od masaže (za 10 minut je "prostovoljni" prispevek 10 EUR), do glasbe (zastonj).


Nekateri pa na reki tudi živijo. Ne vem, koliko časa so lahko zasidrane takšne ladje. Glede na opremo in zelenje so to zelo verjetno stalna prebivališča.


Umetniki najdejo na mostovih (oziroma vidijo z mostu) zelo veliko motivov.


Sonce se poslavlja in kamnite fasade pariških stavb zažarijo v toplih odtenkih

Feng shui: Vzporednice s sodobnim življenjem

Na seminarju "Kreativnost za podjetnike" nas je Aleš Lisac opozoril, da sama ideja ni dovolj. Če niso izpolnjeni številni drugi dejavniki, potem še tako dobra odeja ne bo prinesla koristi.

Pri razvijanju ideje je še posebej pomembno je vprašanje: "Kaj je moja naslednja poteza?". Razviti moramo načrt za celoten proces, drugače bo ideja propadla.

Ob teh stavkih sem se spomnila na definicijo yina in yanga. Yang začne in yin dokonča. Če pri poslu ne uporabljamo obeh polarnostih, ne bomo uspešni. Nekateri lahko razmišljajo samo yangovsko, nekateri pa samo yingovsko. Nekateri imajo torej težave dokončati svoje ideje, drugi pa idej sploh nimajo.

Zato je v poslovnem svetu tako pomembno timsko delo, da se pomešajo različne polarnosti. Vse bolj pa se nagibam k temu, da je kombinacija yin - yang pomembna tudi v zasebni partnerski zvezi. Ni nujno, da ima prevladujočo polarnost yang moški, lahko je to ženska.

Kot vidite, najdem na seminarjih dovolj časa za razmišljanje skozi feng-shuijevske oči. Očitno sem že malo poklicno deformirana, vendar mi je v veselje iskati vzporednice med feng shuijem in sodobnim življenjem. Tako bom lahko morebitnim dvomljivcem, ki trdijo, da feng shuija ne moremo prenesti na Zahod, postregla s številnimi nasprotnimi primeri.

sreda, 07. oktober 2009

Potovanje: Love Pariz 5

Če bi vi, dragi obiskovalci bloga, malo bolje komunicirali z mano, potem bi vedela, ali si želite še več fotografij iz Pariza, ali ne.

Bomo danes ubrali neko vmesno varianto med Parizom in feng shuijem, vi pa sporočite vaše želje.

Louvre je poleg Eifflovega stolpa druga pariška znamenitost, ki je nisem obiskala. Vsi so mi to odsvetovali, kar me je presenetilo. Louvre sem si ogledala od zunaj in ugotovila, da mi znamenita steklena piramida deluje kot tujek. "Ali je to moj čuden okus, sem utrujena in preveč kritična?", sem se spraševala. In na pomoč, kot že velikokrat, poklicala feng shui.

Najprej sem analizirala samo zgradbo muzeja. Na fasadi lahko opazimo veliko detajlov, ki spadajo v element voda, kovina, ogenj in les, vendar sama oblika in barva uvrščata muzej v element zemlja. Ker je piramida manjša od muzeja, bi moral muzej energijsko podpirati piramido. Kot mama otroka, in ne obratno.

Dolge čakalne vrste in nasveti izkušenih frankofilov so me odvrnile od obiska muzeja Louvre

Okrogla oblika steklene konstrukcije bi se lepo ujemala s streho na glavnih vhodih

Kar pomeni, da bi morala biti piramida narejena v elementu kovina, saj zemlja podpira kovino. In po mojem skromnem mnenju bi bila kupolasta (polkrožna) oblika dosti, dosti lepša. Konstrukcijsko bi jo morali narediti tako, da bi imela čim manj jeklenih nosilcev in bi bila transparentnejša, kot je obstoječa.

Ko sem stala na trgu in opazovala vse skupaj, se mi je zdela ta prekinitev pogleda skozi piramido še najbolj moteča. Dragi Parižani, če potrebujete nasvete glede rekonstrukcije piramide, sem na voljo.

torek, 06. oktober 2009

Seminar: Kreativnost na stranišču

Med skeniranjem fotografij za fotoknjigo ob 80. rojstnem dnevu mojega tasta, imam dovolj časa za pisanje bloga.

Ko sem se vrnila iz seminarja Kreativnost za podjetnike (abonma Lisac&Lisac), me je moj dragi mož vprašal: "A so tam za vas postavili 20 stranišč?", in pri tem namigoval na mojo navado, da najboljše ideje dobim na stranišču. Pa ne ostanem prav dolgo na školjki, samo toliko očitno, da se sprostijo ideje (in vse ostalo -fuj, ne bomo o detajlih).

Zato moj mož vedno, ko izjavim: "Veš kaj sem se spomnila na stranišču ...?", takoj začne pozorno poslušati, ker ve, da gre zares. No, včasih me posluša tudi kar tako, na srečo.

Na seminarju nam niso postavili stranišč, smo pa kljub svemu izvedeli marsikaj zanimivega. S temi seminarji je tako, da veliko intuitivno čudiš, da moraš narediti, pa ne veš zakaj. Jaz pa zelo rada vem, kako neka stvar funkcionira in kako bi jo lahko izboljšali. Na seminarjih pa izveš ravno to.

Kot je rekel nek pametni mož: "Odvetnik, ki se sam brani, ima neumnega klienta."

Nek drug pametni mož pa je preoblikoval ta izrek v: "Učitelj, ki poučuje samega sebe, ima idiota za učenca."

Učiti se moramo do drugih, da ne delamo (vseh) njihovih napak in da hitreje napredujemo. In se razvijamo.

Dobre ideje lahko dobimo seveda tudi drugje, meni se porodijo med kolesarjenjem ali delom na vrtu, še večkrat na seminarju. Zato: vlagajte v svoje znanje!

ponedeljek, 05. oktober 2009

Potovanje: Love Pariz 4

Ruth nas je v svojem prispevku na blogu pravočasno opozorila, da moramo zamenjati sezonske rožice na grobovih. V Parizu je veliko zanimivih pokopališč, enega od njih sva obiskala tudi midva.
Zasaditve na javnih površinah v Parizu niso nič posebnega, Francozi so očitno bolj pristaši formalnih vrtov

Starejši grobovi imajo nad sabo "hišico", novejši so iz kamna. Vsem pa je skupno to, da je izredno malo cvetja in rastlin. Očitno ga raje zapravijo za sir in vino (pa ne mislim, da je to kaj slabega).


Na redkih grobovih se najdejo rožice, sveče bi lahko iskali z lupo


Tik ob prvih grobovih so postavili most. Na prvi pogled malo nenavadno, ampak v velemestu je vse možno.


Grobovi za bogatejše družine imajo okrog več prostora, kljub temu niso nič bolj urejeni.


Da se kdo ne izgubi ...


Dolgča, dolgčas. Kje so rožice? Plastičnih (slovenskih) sveč sploh ne pogrešam, ker mi gredo iz ekološkega vidika strašno na živce.


Ah, tale grob je nekaj posebnega. Zagledala sem ga iz hrbtne strani in najprej mislila, da je bil gospod režiser, potem pa s sprednje strani ugotovila, da je bil fotograf. Kako lep nagrobnik! Na prvi pogled zelo narcisoiden, na drugi pogled pa kaže samo pripadnost umetnika njegovemu poklicu. Jasno, s cigareto v roki, saj smo v Franciji!


Uf, uf, tale leži zelo visoko ...


Na pokopališču sem videla tri mačke, ki očitno skrbijo za naravno podganje -mišje) ravnovesje. Vse so se gibale skrajno elegantno in imele vitke nogice, kot Parižanke.



Eden zame najlepših motivov na pokopališču. Javor, trave, kamni, bonsaji - strašno všečna mešanica.


Še en pogled na kamniti dolgčas (bodimo odkriti: če bi to fotografijo naredila nekaj tednov kasneje, ko bi bili listi jesensko obarvani, bi vsi vzdihovali, kako je lepo)


Kot povsod na svetu je poleg pokopališča cvetličarna. Krizanteme in druge jesenske lepotice so že čakale na nekaj izjem, ki na grob odnesejo celo cvetje.