Prespala sem (sva) v Lienzu. Mesto sem si ogledala že pozimi in zelo mi je bilo všeč, predvsem italijanski vpliv na arhitekturo in značaj ljudi. V trgovinah in na ulici se sliši veliko italijanščine, tudi napisi so pogosto dvojezični.
V petek sva si s kolesom najprej ogledala Lienz in okolico. Mesto me je še bolj navdušilo! Koliko zanimivih zgradb, vrtov, ulic, da o dveh rekah ne govorimo! Ja, tik za Lienzom je sotočje Drave in Isel, s tem, da je ob sotočju reka Isel široka in mogočna reka, Drava pa manjša rečica. Kljub temu se združena reka imenuje Drava. Zakaj je tako, ne vem. Mogoče vi?
V soboto sva se z vlakom odpeljala po Dravi navzgor. Kot izhodišče sva zbrala postajališče Innichen (S. Candido po italijansko), ki je od Lienza oddaljeno 42,5 km. Kaj naj povem o Dravski kolesarski poti? Vsaj na tem delu je fantastična! Pot gre bolj ali manj navzdol, po krasni trasi, kjer se izmenjujejo gore, polja, travniki, vasice, kravice ... in ogromno kolesarjev. Zato sem pridno uporabljala zvonec, saj so se italijanski kolesarji odločili, da je njihova celotna širina kolesarske poti.
Na http://www.drauradweg.com/ najdete dodatne informacije o posameznih etapah. S tega kolesarskega izleta nimam niti ene fotografije, saj sem se zavestno odločila, da bom samo kolesarila.
Že v petek sva si ogledala cerkev Heiliger Apostel Andreas in bližnje pokopališče, ki leži malo dvigneno nad mestom. V cerkvi so se pripravljali na birmo, na pokopališču pa je bilo zanimivo ugotavljati razlike med avstrijskimi in slovenskimi pokopališči. On je gledal nagrobnike ("To je novo pokopališče, najstarejši je pokopan konec 19. stoletja ..." ali "Glej, to je slovenski priimek!"), jaz pa rožice. Očitno so v Lienzu zelo popularne sklede, kamor posadijo sezonske rožice.
Kako sem uživala, ko sem se lahko tri dni vozila s svojim kolesom (in ne s sposojenim, ki mu ne delajo prestave, ima napačno višino ali zanič sedež).
Meni najljubša skleda na pokopališču v Lienzu.
Tudi ta ni slaba, a ne? Moram povedati, da so številni grobovi v rahli senci, saj je na pokopališču veliko visokih dreves. Pod takšnimi drevesi lepo uspeva bršljan.
Fotografirala sem s telefonom, zato je slika malo stresena, ampak si vseeno zasluži objavo. Dve barvi in nastane elegantna kombinacija.
Tudi hoste so v skledah.
V nedeljo sva se dopoldne, pred odhodom domov, odpravila na še en kolesarski izlet. Cilj sem izbrala sama, zato se res ne smem pritoževati nad težavnostjo proge. Ojojojoj! Koliko je bila trasa ob Dravi položna (povprečni padec je 1%), toliko je bila cesta do Tristacher See strma. Polovico poti sem rinila kolo, priznam.
A ni lep smetnjak? :) Morali so ga postaviti na to mesto. Nujno ... da popestri motiv.
Če ste kadilec in boste kdaj obiskali kakšno avstrijsko kopališče (ob jezeru), poglejte najprej okrog sebe, kaj drugi počnejo z ogorki. Na nekaterih zelenicah je strogo prepovedano odmetavanje cigaretnih ogorkov, zato so na razpolago takšni "pepelniki".
Ne vem, koliko stopinj je imela voda v jezeru, ampak nekateri so se kopali. Glede na to, da jezero leži na 837 metrih ...
To je reka Drava pri Lienzu
Seveda sva si ogledala tudi znameniti grad nad Lienzem: Schloss Bruck. Oblačna nedelja je bila kot nalašč za ogled notranjosti. Grad je bil namenjen predvsem obrambi, zato je grd in predvsem praktičen. V večini sob si lahko do 26. 10. ogledate razstavo znamenitega slikarja, domačina, ki si je k svojemu imenu dodal ime svojega mesta: Albin Egger - Lienz. Moral je biti zelo poseben umetnik. "Ne slikam kmetov, ampak oblike" je njegov znameniti stavek. Nekatere slike so mi bile zelo, zelo všeč. V svoji dolgi slikarski karieri je zamenjal kar nekaj stilov.
V notranjosti gradu je strogo prepovedano fotografirati. Tole sliko reke Isel sem na skrivaj naredila skozi okno.
Po treh kolesarsko-kulturno-kulinaričnih dneh sva se zadovoljna vrnila domov. Vmes sva se ustavila še na Belem jezeru in pojedla kosilo. V mislih že načrtujem naslednji kolesarski izlet ob Dravi ...
