sobota, 10. januar 2015

Zadovoljna ženska, uspešno partnerstvo

Včasih, ko na seminarjih poslušam izjave mojstra Chana (mojega učitelja feng shuija), se jim najprej zelo čudim. Potem pa kaj hitro ugotovim, da so velikokrat uporabne tudi v 21. stoletju, polnem emancipacije in sodobnih nazorov.

Mojster Chan je moški "stare šole". Ženo so mu izbrali drugi; drugi so določili, da se bo izšolal za mojstra feng shuija in na začetku mu ni bilo čisto nič všeč - kar odkrito priznava. Drugi so odločili, da bo iz Hong Konga odšel v Evropo in se tam pripravil na učenje feng shuija. No, vsaj deželo si je lahko izbral sam, čeprav je vedel, da mora imeti veliko vode, ker takšno energijo potrebuje. Vendar so drugi odločili, da bo lahko začel prakticirati in poučevati feng shui šele po 50. rojstnem dnevu.

Je bil zaradi te "določenosti" svoje življenjske poti kaj manj srečen? Ne verjamem, ker je imel pred sabo velik cilj. Ki ga že nekaj let uspešno uresničuje.

Malo sem zašla, želela sem namreč pisati o neki njegovi (zame zelo presenetljivi) trditvi: pri feng shui analizi spalnice moramo upoštevati predvsem žensko. Če je ona zadovoljna, bo tudi on, je z rahlo rdečico na licih povedal mojster Chan. Mimogrede, morala bi ga klicati veliki mojster Chan, ker je po smrti svojega učitelja dobil takšen naziv, vendar je navada železna srajca.

V klasičnem feng shuiju je veliko pravil, ki favorizirajo moškega in tudi mojster Chan dela tako. Razen, če stranke ne želijo drugače. Vzrok je zelo preprost: tako kot v Sloveniji, je tudi na Kitajskem največ zaslužil moški, bil je breadwinner. Družina je bila esencialno odvisna od njega, saj jim je dajal materialne dobrine, status in zaščito.

Med prazniki pa sem na www.brigitte.de prebrala članek o raziskavi na Rutgers University (New Jersey). Izprašali so 400 parov, ki so bili v povprečju poročeni kar 39 let. Kako jim je uspelo tako dolgo ostati skupaj? Formula je zelo preprosta: zadovoljna ženska je pripravljena več narediti za svojega moža, kar osreči tudi njega. Če je nezadovoljen samo moški, ni posebej pomembno, saj o svojih občutkih tako ne govori prav pogosto in nezadovoljstva niti ne prizna.


Zadovoljna ženska, zadovoljen moški, uspešno partnerstvo

Presenetljivo: največjo nevarnost za zadovoljstvo ženske predstavlja bolezen moškega. Razumljivo, saj ženska po pravilu prevzame nego bolnega moža, kar je za njo zelo stresno. Če je pa bolna žena, nego najpogosteje prevzame hči.

Torej, drage moje, kot sem vedno poudarjala, je naloga vsake ženske, da svojega partnerja "prisili" v bolj zdrav življenjski slog. Če se ne da prepričati, mora oditi. Ali pa naj vsaj sklene visoko življenjsko zavarovanje. Preveč krute besede? Ne, samo življenjske.

Smo ženske na svetu zato, da moške naredimo srečne? Ali da živimo svoje življenje?

petek, 09. januar 2015

Jezusovo rojstvo s sodobnimi pripomočki

Eden najbolj zabavnih filmčkov, ki sem jih videla! Prikazuje Jezusovo spočetje in rojstvo, pa tudi obisk Svetih treh kraljev - kako bi se dogajalo danes, ko uporabljamo YouTube, Google, Facebook, Twitter, iCloud ... Filmček je sicer v nemščini, ampak boste z lahkoto sledili globaliziranim potezam.


četrtek, 08. januar 2015

Kopanje v Opatiji - nekoč in danes

Opatija je sinonim za začetek hrvaškega turizma. Trenutno v Hrvaškem muzeju turizma (v vili Angiolina) poteka zelo zanimiva razstava o kopanju. Tako je, prav ste slišali, o prvih kopalcih in kopališčih, predvsem pa o kopalkah. Razstavo toplo priporočam, res je zanimiva.


Kako so spali prvi obiskovalci Opatije konec 18. stoletja, ne vem, jaz sem v tej sobi dobro spala, predvsem zaradi številnih kosmatih in mehkih površin, ki so blažile hrup (mojega in iz sosednjih sob).


Na žalost sem samo za nekaj dni zamudila ekološki sejem ...


... in festival čokolade. O, ne vem, če bi preživela vso to čokolado, verjetno bi me naslednji dan odpeljali na urgenco.


V tej vili je Hrvaški muzej turizma in razstava o razvoju kopališkega turizma. 


Pomembno vlogo so takrat igrali domačini, ki so s čolni prevažali najprej blago, nato turiste. V majhnem zalivčku Opatijski portić (ob Lungomare) so jim postavili spomenik. 


Senčni selfi pred enim od opatijskih hotelov s čudovito teraso in solidnimi sladicami.


Prav vidite, pogumna Italijanka je sredi decembra zaplavala v morju.


Naslovnica časopisa iz leta 1926 in prikaz tedanje kopalne mode


Ta stalaktit so odžagali v Postojnski jami in ga postavili na ogled v Opatiji. Ne vem, kaj si naj mislim, verjetno pa mi danes z naravo delamo hujše stvari.


Skupinski portret pred kopališčem. Nekatera kopališča so bila ločena po spolih, večina pa jih je imela del za slabše plavalce oziroma neplavalce. 


Kopalke za moške s plavalnim obročem iz plute. Več o razvoju kopališkega turizma in kopalkah pa boste izvedeli na razstavi ... Nisem vedela, da so se od vseh nesodobnih materialov najbolje obnesle pletene iz bombaža. Je kdo od vas še kvačkal kopalke?

sreda, 07. januar 2015

Odgovornost (ultramaratoncev) za svoje zdravje

Prebrala sem malo več kot polovico knjige Ultrablues, ki so jo napisali tekači in pisatelji Samo Rugelj, Žiga Gombač in Boštjan Videmšek. Knjigo sem si ogledovala od izzida, vendar je nisem želela kupiti, saj sem se bala, da bo v njej preveč trpljenja. Potem pa sem od sotrpinke v fitnesu izvedela, da mi jo lahko posodi v branje.

Tik pred prazniki sem knjigo prinesla domov in jo začela brati 1. 1. 2015. Glede vsebine se nisem zmotila: vsi trije avtorji - tekači so totalno zmešani. Res ne vem, kako bom knjigo prebrala do konca. Poleg tega, da se počutim strašen lenuh, ker zjutraj, takole mimogrede, ne pretečem 27 km, popoldne pa ne naredim 500 trebušnjakov.

Med branjem sem se večkrat spomnila na Ruth. Saj sem z njenega bloga izvedela, da trdo trenira in teče dolge proge. Vendar, dokler tega napora nisem videla na filmu in še prej v živo, sem živela v rahli iluziji, da ni tako hudo.

Nekega avgusta me je Ruth "določila", da bom ena od njenih spremljevalk na tekaški tekmi po Sloveniji. Dobro me je poznala, zato me je izbrala za spremljevalko prvi dan, ko je bila še spočita. Presenetilo me je, da sem bila cel čas zaposlena z vožnjo ter pripravo pijače in hrane zanjo. Za vedno pa mi bo ostalo v spominu trpljenje tekačev, ko so v vročem avgustovskem dnevu tekli po ravni asfaltni cesti, brez sence ali vetra.

Kako naporni so ultramaratoni smo lahko videli tudi v dokumentarcu Ruth 246,8 km. Nečloveški napori, zame popolnoma nerazumljivi, priznam.


Neustrašna ultramaratonka z velikim srcem

Ko prebiram knjigo Ultrablues, razmišljam o teh treh moških. Priznam, poklicna deformacija. Danes, ko so stari od 38 do 48 let, trenirajo do roba svojih zmogljivosti; izčrpavajo telo, si povzročajo poškodbe, se fizično in psihično izzivajo čez vso zdravo mero. Mislim, da temu ne more nihče oporekati, tudi oni sami ne.

Kaj bo pa z njimi čez 10 ali 20 let? V kakšnem stanju bo njihovo telo? Bodo zaradi poškodovanih mišic in sklepov sploh lahko še hodili? Bodo potrebovali posebne terapije, zdravila, okrevanje v zdravilišču, mogoče celo pomoč pri vsakdanjih opravilih?

Po nazorskem prepričanju sem bolj liberalec, zato menim, da je vsak odgovoren za svoja dejanja. V tem duhu bi morala tudi te tekaške mušketirje pustiti pri miru, naj se sami odločajo, kaj bodo počeli. Saj s svojim tekom ne škodujejo drugim. Kaj pa je z zdravstvenimi posledicami? Bi lahko že sedaj, ko so še relativno zdravi, dala veto na njihove ekstremne tekaške podvige?

Kajti, čez toliko let, ko bodo zelo verjetno potrebovali dodatno oskrbo, bodo trošili moj denar. Denar, ki bo ostal, ker jaz ne bom šla k zdravniku in izkoristila vplačil iz zdravstvenega zavarovanja.

Pa ne mislim teh treh tekačev pripeti na križ, samo povod so bili za moja razmišljanja. Kajti, podobno analogijo lahko potegnemo s kadilci in predebelimi. Bi jih morali "obsoditi" že sedaj, da ne bo kasneje prepozno? Za vse, tako bolne, kot zdrave, ker ne bo dovolj denarja?

nedelja, 04. januar 2015

Štiri dni v osami, z burjo in brez kave

Tako sem ponosna nase, da moram svoje podvige NUJNO objaviti na blogu. Saj sem ga tudi začela pisati zato, da bi se malo bolj odprla (svetu) in prenehala tako strogo ločevati poslovno in zasebno življenje. No, v bistvu sem ga začela pisati tudi zaradi Ruth, ker je to z njene perspektive izgledalo tako preprosto. Malo teksta, nekaj fotografij, ki jih na hitro narediš med enim in drugim svetovanjem ali počitkom ...

Oh, kako jo pogrešam, še vedno. V teh dneh bi Ruth svoj blog polnila s čudovitimi snežnimi fotografijami, polnimi sonca, gora in drobnih detajlov, ki jih je znala opaziti samo ona.

Bila je samosvoja, čeprav je za uveljavljanje svoje volje uporabiti prilagodljivost in vztrajnost. Dve zelo učinkoviti lastnosti, pa tudi modri.

Točno v tem njenem samosvojem stilu sem se tik pred Silvestrovim odločila, da grem na morje. Našla sem apartma na koncu naselja v hrvaški Istri, ki je veliko obetal. Velika panoramska okna, ki gledajo na 60 metrov oddaljeno plažo. Idealno mesto za posedanje na soncu ali opazovanje sončnega zahoda, pa tudi za mir, samoto in dolge sprehode.

Dva dni nisem spregovorila niti besede, če odštejemo obisk lastnika apartmaja, ki je prinesel račun. Kmalu po prihodu se je moj novi pametni telefon odločil, da bo obnovil neke programe, jaz sem mu to dovolila in na koncu je zahteval ponoven vpis PIN - ki ga nisem vedela na pamet, saj je telefon nov. No, klic v sili bi še mi vedno ostal, zato se nisem kaj prida sekirala, da ne morem telefonirati.

Tudi super moderne televizije s 450 satelitskimi kanali nisem znala uporabljati, zato sem dneve preživela ob glasbi iz računalnika. Pa tudi, če bi crknil WLAN, se ne bi nič sekirala in v samotarskem duhu preživela dopust.

Že prvi dan, ko sem prišla, sem začutila, da je bila odločitev pravilna. Prejšnje leto je bilo poslovno uspešno, tudi zasebno sem se veliko potepala naokrog, hodila na predstave, koncerte, se družila s prijatelji. Ampak, na koncu leta sem bila utrujena in ujeta v nek začaran krog.

Bila sem prvič v severnem delu hrvaške Istre in zelo sem očarana. Nujno jo moram raziskati s kolesom, se mi zdi, da je kolo najprimernejše prevozno sredstvo za spoznavanje teh krajev.

Presenetili sta me dve stvari:

1. Da imam rada (zmerno) burjo

V bistvu sovražim veter, ampak očitno samo tistega zelo strupeno mrzlega iz alp. Burja pa mi je všeč, ker takrat sije sonce, morje je razburkano, barve na nebu so intenzivne in sveže. Tretji dan dopusta je pihala samo šibka burja in pogrešala sem dramatično dogajanje na nebu in zemlji.

Spomnim se menedžerke iz Stuttgarta, ki je redno hodila na otok Sylt na severu Nemčije. Potrebuje močan veter, da ji prečisti glavo, mi je povedala. Zdaj jo zelo razumem in s primerno obleko je tudi burja znosna (da ne bo pomote, govorim o hitrosti vetra do 50 km/h).

2. Da sem tako odvisna od kave

Kave nikoli nisem pila, mogoče 5 krat na leto, kot ledeno kavo. Po alergiji je ledena kava odpadla, zato sem 5 krat na leto naročila kratko kavo. Ko pa smo v Aviti začeli prodajati Kavo Chi balance in classic, sem si začela večkrat pripravljati kavo, zadnjih nekaj mesecev skoraj vsak dan. Te mešanice vsebujejo največ 25% kofeina normalne kave, ostalo so druge snovi. Vseeno sem postala odvisna od teh majhnih doz kofeina, oziroma imela težave takrat, ko kave nisem pila.

Na morskem dopustu sem se namreč odločila, da ne bom jedla sladkarij in ne bom pila kave. Tri dni sem imela rahle glavobole, pa tudi težave z nizkim pritiskom. Kar me je zelo presenetilo. Danes, peti dan sem že skoraj "čista".

Zakaj sem se odločila, da ne bom več pila kave? Ker imam krvno skupino A. Ja, tako preprosto je. Čutim, da mi ne paše, da obremenjuje moj limfni sistem, moti spanec in koncentracijo. In, v bistvu je ne potrebujem. Čeprav bom pogrešala okus Kave Chi, ki sem ji dodala lešnikovo ali mandljevo mleko, pa malo čokolade ...

Še nekaj fotografij z mojih potepanj:










Kaj moški občudujejo pri samozavestnih ženskah?

Moški samozavestne ženske občudujejo zaradi:

  • njihove karizme (39%)
  • njihovega pozitivnega odnosa do življenja (35%)
  • njihovega močno izraženega značaja (27%)
  • tega, ker jih ni možno tako hitro vreči s tira (19%)
  • tega, ker znajo dobro povezati poklic in privatno življenje (16%)
  • tega, ker so odprte za veliko stvari (16%)
  • njihovega lepega nasmeha (16%)
  • njihovega zadovoljstva s svojim telesom (15%)
  • njihove finančne neodvisnosti (13%)
  • tega, ker so radovedne in želijo vse preizkusiti (5%)
  • tega, ker želijo dati od sebe najboljše (4%)

Vir: neznan, iz leta 2014