petek, 09. oktober 2015

Sveti Peter nad Begunjami

Ko sem na internetu raziskovala o gradu Kamen, sem našla tudi cerkev sv. Petra nad Begunjami. Prejšnji petek, ko smo imeli prekrasen jesenski dan, sem se (zopet) odpeljala v Begunje.

Na hrib vodita dve poti: ena je bolj strma, druga pa vodi okrog in je primerna tudi za kolesarje. Najprej sem želela iti po manj strmi, pa me je natakarica v brunarici prepričala, da je ta strma "bolj fletna". Takšnemu argumentu se seveda nisem mogla upreti:)



Pogled s terase brunarice na cerkev sv. Petra. Prijazna natakarica mi je, poleg piva, dala natančne informacije, kako najti pot.


Odlična označba poti!


Seveda sem med hojo fotografirala značilne jesenske motive, kot je rdeči javor na modrem nebu ...


... ali stara jablana, obsijana s soncem.


Ko sem za sabo pustila hiše, se je začela pot dvigati. Strmo dvigati.


Pogled nazaj proti Begunjam


Označbe v gozdu niso bile več tako prijazne in domiselne. Tako sem uporabila znanje iz knjig Karla Maya o branju sledov ter se ves čas vzpenjala. 


Za prleško hribovsko ovco sem imela hiter tempo, zato sem po približno 20 minutah že zagledala cerkev.


Kakšen razgled!!!



S tiste neporaščene gore v ozadju se da turno smučati, sem si zapomnila ...


Ugotovila sem, zakaj so mi Begunje tako všeč - ker ležijo v široki, odprti dolini.




Še zadnji pogled v dolino, potem pa domov.